Trgatve v zadnjem desetletju vse bolj potrjujejo, da je v vinskih kleteh bolje biti »na mokrem kot na suhem«. Čeprav lahko poslovanje vinske kleti ogrožajo tudi zaloge neprodanega vina, kot se je izkazalo ob koronskem zaprtju, je še vedno lažje odpravljati presežke kot primanjkljaje grozdja, ki ga je vsako leto težje pridelati. Izpada pridelka zaradi pozeb, toče in suše, kot je bila ekstremna letošnja, pa preprosto ni mogoče nadomestiti. To pa za vinarje ne pomeni le izgubo prihodka, temveč tržnega deleža na policah. Eden od dejavnikov, ki bo odločal o količini grozdja, bo zato dostopna voda za namakanje. Brez tega preprosto ne bo več mogoče zagotoviti ekonomičnosti pridelave.

Žal s podatkom, koliko bo letos slovenskega vina, še ne moremo postreči. Po informacijah bo povprečna letna količina, ki je med 80 do 90 milijonov litrov, letos nižja 20 do 30 odstotkov. Odkupne cene grozdja so se zato za malenkost zvišale na 0,5 do 0,75 €/kg, kar je daleč pod stroški pridelave, saj je bila že lanska kalkulacija za grozdje na Štajerskem 1,05 €/kg in na strmih legah 1,32 €/kg. Pokritje je torej le polovično. Kljub temu se je Slovenija na lestvici American Association of Wine Economists med 14 evropskimi pridelovalkami vina umestila na 2. mesto po profitu na hektar, in sicer s 4249 €/ha v letu 2020. Prvi je miniaturni Luksemburg z 10.231 €/ha, takoj za nami pa Italija s 4111 €/ha, Nemčija s 4094 €/ha in Francija z 2359 €/ha. Avstrija je na 13. mestu z 976 €/ha.

V letošnjo trgatev je večina slovenskih vinarjev vstopila z normalnimi ali nižjimi zalogami vina, ker so se nekaj milijonov litrov v letu 2020 znebili z destilacijo, obenem se je v 2020 in 2021 povečala prodaja vin v trgovskih verigah. Tako nam je Blaž Irman, direktor široke potrošnje v mariborskem E. Leclercu, ki ima v ponudbi več kot 1000 etiket buteljk (s poudarkom na francoskih vinih), dejal, da slovenskih slabih vin skorajda ni. Vinogradniške kmetije so se profesionalizirale z menjavo generacij, česar so veseli tudi trgovci, ker tako prodajo več dobrih vin in zaslužijo več, več pa ostane tudi vinarskim posestvom. Vinarji so prilagodili tudi segmentacijo buteljk, uveljavila se je prodaja tistih s ceno med pet in šest evrov.

Slovenski tržni vinarji se uspešno prilagajajo tudi smernicam na tujih trgih. V njihovi ponudbi brez težav izluščimo glavne svetovne trende vin: začne se s ponudbo vin za dnevno uživanje, nadaljuje s finimi oz. terroirskimi vini ter sklene z luksuznimi vini, npr. šampanjci za darilo. Glavni tok pa spremljajo še t. i. tematska vina, kot so oranžna oz. macerirana, ekološka, biodinamična. Vendar pa je pridelava slovenskih vin draga in je zato logično, da večina domačih uspešnih vinarjev preusmerja vse večji delež vin v kategorije višje kakovosti – s podaljšanim zorenjem, z novimi tehnologijami in na koncu z višjo dodano vrednostjo. Preusmeritev pospešuje tudi vinski trg – slovenskih pivcev dražjih vin je premalo. S podražitvami pa ni mogoče slediti višjim stroškom, ker vino ni nujno živilo. Poleg tega smo zaradi globalnih razmer na prehranskih trgih z ukrajinsko vojno zabredli v novo krizo.

Edini izhod so zato tuji trgi. Direktor Kleti Brda Silvan Peršolja to opiše kot iskanje dodatnega »kisika« za preživetje. Največja briška klet in največja štajerska Puklavec Family Wines izvozita tako že polovico pridelka, ob večjih pa imamo številne »zvezdniške« zasebne vinske kleti, ki so se pozicionirale v vinskem svetu podobno kot najboljše v svetu mode.

Izvoz slovenskih vin se povečuje bolj vrednostno kot količinsko. V letu 2010 je Slovenija izvozila za okrog devet milijonov evrov vina, v letu 2020 pa za 16,5 milijona evrov. Prodaja na tujem pa rešuje le najboljše na tej kmetijski modni pisti, nikakor pa ne nevidne množice izginjajočih malih vinogradnikov. Število vinogradniških gospodarstev, večinoma do enega hektarja, se je v EU v letih 2015 do 2020 znižalo za 257.000 in med njimi je bilo in bo še kar nekaj slovenskih, saj vinarstvo vse bolj zagotavlja kruh le še zelo profesionalnim pridelovalcem.