Pomoč za delo na kmetijah je nemogoče dobiti

8 avgusta, 2023
0
0


Na posavskih kmetijah med Krškim in Brežicami po letošnjih številnih neurjih, najhujše je bilo na tem območju 13. julija, prevladujejo zaskrbljeni obrazi. Takšno vzdušje je tudi na živinorejski kmetiji Žmavc v Bojsnem, na Bizeljskem gričevju, v občini Brežice. Večina pridelkov je uničenih, pšenico je »požela« toča, hkrati ostaja negotovost, kaj bo iz tega, kar je še na njivah. Lani je bilo bistveno manj pridelka zaradi suše, od države pa so prejeli za 25-hektarsko posestvo celih 300 evrov odškodnine.

Gospodar Branko razmišlja predvsem, kako bo zagotovil krmo za 80 glav govedi na kmetiji, kjer živi osemčlanska družina: že upokojena oče Jože in mama Jožica, žena Suzana, hčerka Neja in sin Leon ter sestra Mateja s hčerko Emo.
Družina predstavlja na kmetiji že tretjo generacijo in so hkrati že celo povojno obdobje zvesti bralci Kmečkega glasa. V njem vsak najde nekaj zase, Jožica ima že tudi celo zbirko kuharskih knjig naše založbe, zato iz mize slastno zadišijo kar tri pite: jogurtova, jabolčna in sirova. Sedemletnega Leona pa najbolj pritegnejo fotografije traktorjev.
Črede živali so z večine okoliških kmetij na območju Globokega, kamor sodi Bojsno, skoraj izginile, prav tako kot mladi. Zato kar preseneti skoraj idiličen pogled na travnik pred hišo Žmavčevih, na katerem se pasejo molznice.

Molznice simentalske pasme so poleti na paši pred kmetijo v Bojsnem, okrog katere imajo kar veliko ravnih površin.

ENAKA USMERITEV, VEČJI OBSEG KMETIJE
Ko je kmetijo leta 1969 prevzel po prihodu iz služenja vojaščine Jože, je obsegala 14 hektarjev, v hlevu pa je bilo 10 govedi. Oba z ženo sta kmetovala in nekoliko povečala površine ter število živali na 30 glav. Del kmetije je bil vedno tudi manjši vinograd, Jože pa ima tudi konjiček – čebelnjak s 25 panji. Zadnja leta, z izjemo lanskega, zaradi slabega vremena (pozeb in dežja med cvetenjem akacije, lipe in kostanja) čebelarji bolj hranijo čebele kot pa one njih.
Leta 2009 je Jože je predal kmetijo Branku, ki je pred tem končal srednjo kmetijsko šolo v Novem mestu. Sin očetove osnovne živinorejsko-poljedelske usmeritve ni spreminjal, povečal pa je obseg. Kmetijska zemljišča je družina dokupila na sedanjih 25 hektarjev, pri čemer je sedem hektarjev gozda, še 15 hektarjev imajo v dolgoročnem najemu od okoliških lastnikov.
Kolobar na njivah je prilagojen pridelavi krme za živali: na 15 hektarjih je koruza, in sicer pol za silažo in pol za zrnje. Na dveh hektarjih je običajno pšenica, letos je na tej površini pridelal skromne štiri tone pšenice, vsa bo šla za krmo. Koruza je uničena od 30- do 100-odstotno, zato še ni jasno, koliko bo sploh uporabne za silažo in ali bo moral dokupiti zrnje. V kolobarju sta še ječmen in deteljno-travne mešanice, vse v konvencionalni obdelavi.
Glavni dohodek prinašata na kmetijo mleko in meso, saj redijo govedo kombinirane, simentalske pasme. »V hlevu na privez je 30 molznic, pitanci, plemenske telice in telički pa so v hlevu na izpust. Vsak drugi dan oddam Ljubljanskim mlekarnam 1100 litrov mleka prek KZ Sevnica. Hladilni bazen za 1500 litrov mleka si delim še z dvema manjšima rejcema, vsak ima v hlevu po osem molznic in skupaj namolzeta 400 litrov mleka v dveh dnevih. Mlečnost po kravi v mojem hlevu je v laktaciji med 7500 do 8000 litrov, maščob v mleku je 4 % in beljakovin 3,4 %. Krmni obrok je sestavljen iz koruzne silaže in zrnja, okrog tretjino predstavlja sušena krma, pšenična slama ter soja in minerali, poleti pa je dodatek k temu še paša,« pove Branko.

OSEM KRAV Z DVOJČKI
»Z boleznimi v hlevu nimam težav. Vse živali ostanejo doma, na ta način sem si sam razširil čredo. So pa posebnost v našem hlevu dvojčki, lani jih je imelo kar osem krav. To prinaša dodatne izzive, večje težave so z naslednjo obrejitvijo, osemenjene pa so s semenom nemških bikov,« pravi Branko, ki mu del dohodka za edino, njegovo delovno mesto na kmetiji prinesejo še goveji pitanci.
Ti so na prosti reji in v hlevu, ki je grajen pod kotom, tako da živali same porivajo gnoj v gnojno jamo. Letos je šlo iz hleva 20 pitancev s težo dobrih 400 kilogramov.

»Za odkup nimam pogodbe, ampak pitance prodam najboljšemu kupcu. Včasih so to italijanski kupci, katerim brez posrednikov ni mogoče prodati ničesar, ali pa Celjske mesnine. Cene mesa so nizke, za italijanski trg malo boljše – okrog tri evre/kg žive mase, Celjske mesnine pa so mi nazadnje plačale 4,55 evra/kg mesa po zakolu. Zelo nizke so sedaj tudi odkupne cene mleka. 38 centov za liter komaj pokriva stroške, pridelava krme in spravilo pa sta zelo draga. Subvencije sicer kmetijam nekoliko pomagajo, da se držijo nad vodo, a bolje bi bilo, če bi bila mleko in meso dražja in kmetje brez njih,« meni Branko.

Dohodkovno ravnotežje med prirejo mleka in mesa je zato skoraj nemogoče ujeti, kmetje delajo v svojo izgubo, in tako bi bilo tudi, če bi imel manjšo ali večjo čredo. Le da bi v zadnjem primeru potreboval kredit za večji hlev, kar pomeni za kmetije le še večjo finančno obremenitev in več dela, razmišlja na glas Branko.


»Svoje delo imam zelo rad, a je za ta dohodek bistveno preveč dela. Pomoči za delo pa ne morem dobiti, prvi sosedje so prašičerejci, medsebojno si lahko pomagamo pri manjših opravilih. Toda za molžo – molzem s premičnim mlekovodom – nimam nadomestila. Živali to takoj občutijo in se odzovejo, zato na dopust na morje ne morem.«

PO NEURJU POLETI ŠE V GOZD
Ker je žena zaposlena, sam pa ima dela že več kot preveč, povečanja kmetije in večjih naložb ne načrtuje. Strojni park je v glavnem obnovljen, te dni pa bo porušil stari manjši hlev za teličke, ker ga je odkrilo neurje, in postavil novega. Ta obnova je bila v načrtu že tudi brez neurja, saj je bil objekt dotrajan. Sredi letošnjega poletja se bo Branko nenačrtovano odpravil še v gozd, ker je vetrolom med zadnjim neurjem podrl 0,6 hektarja bukovega gozda. Nekatera drevesa so izruvana s koreninami vred, nekatera polomljena. Delo je treba opraviti čim prej, iz padlih dreves bo okrog 250 kubičnih metrov lesa različnih kategorij. Kupec za les se bo že našel, bo pa cena zelo nizka glede na to, da je po celi Evropi v zadnjih neurjih uničenih veliko gozdov. Računa lahko kvečjemu na okrog 70 evrov po kubičnem metru. Dokaj nevarnega dela, vključno s strminami, se bo lotil kar sam, na občinski razpis pa se bo prijavil za pomoč pri nakupu novega vitla. Občina Brežice namreč kmetom občasno pomaga s sredstvi na razpisih, na katere se lahko prijavijo dve leti zapored, potem pa nekaj časa ne. Višina prejetih sredstev pa je odvisna od števila prijavljenih kandidatov.

Jožica Žmavc z vnukinjama Nejo in Emo na vrtu, ki ga je letos uničilo neurje. Korenje se je obraslo, paradižnik je bil pokrit, vse ostalo pa je bilo uničeno.