Vreme Naročite se
V Lentu ima prvo besedo magliocco
Kalabrija in vinarstvo med Tirenskim in Jonskim morjem (2)
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 24. junij 2022 ob 13:33

Odpri galerijo

posestvo Lento

 Vinski sektor v Kalabariji v zadnjem obdobju zelo napreduje, v njem je aktivnih  na tisoče ljudi in vedno več mladih, ki so nosilci trajnostnega razvoja in sposobni ponuditi, tudi podjetniško, nov zagon vinskemu sektorju in na splošno celotnemu proizvodnemu krogu., je predstavil v predsednik regije Roberto Occhiuto. Sektor je vitalen, z 12 tisoč hektarji vinogradov in 20 milijoni napolnjenih steklenic, (90 odstotkov predstavljajo rdeča vina), vendar je izvoz še vedo zelo nizek, verjetno  pod četrtino uradno ocenjene pridelave. Hkrati se razvija vinarstvo doma v povezavi s turizmom - vinski turizem je ocenjen na 500 tisoč obiskovalcev letno in 42 milijoni evrov prometa.

Z vidika kakovosti vin oz. leg in grozdja ima regija devet DOC regij z označbo porekla, ki pa predstavljajo le 4 odstotke pridelave ter 13 IGT območij, ki so stopničko nižje, medtem ko še vedno nimajo nobenega območja z vini najvišje kakovosti- DOCG območja oz. zaščite. Praktična razlika med DOC in DOCG je v kakovosti: DOC in DOCG vina sta obe vini z označbo porekla, vendar imajo vina DOCG dodatno jamstvo italijanske vlade, da so vina posebej visoke kakovosti. Vsako vino z oznako DOCG mora na panel za preverjanje kakovosti vina vin, medtem ko morajo biti DOC vina zgolj pridelana v skladu s pravili o imeni.

Bistvo vina je tesno povezano z geografijo, zato naj na kratko naštejemo še območja pridelave. Na DOC območju Consenze in Catanzaro( ki je gostilo ocenjevanje ConcoursMondial de Bruxelles,) in je tudi najbolj severno in največje območje, je tipična sorta magliocco dolce. DOC območja Bivogno predstavlja zelo ozko območje na Jonskem morju, ob kraju Riace, na katerem so tipična rose in rdeča vina iz vodilnega gaglioppa. Roseji iz vodilne kalabrijske sorte pa so si utrli pot in postali popularni zaradi svežine in harmoničosti po celi Italiji, od belih sorta pa greco. Širše najbolj znana strukturna kalabarijska vina iz gaglioppa prihajajo iz območja Ciro, prav tako na vzhodni obali okrog kraja Ciro Marina. Greco di Bianco je manjše območje za pridelavo passita oz. sladkega vina iz sušenega grozdja znotraj območja Reggia Calabria (kjer sicer prevladuje nerello), zlasti na ozemlju Bianco, po katerem je dobilo ime. Na območju Lamezie in Tropee  prevladuje pozna sorta magliocco canino. Okrog Mellise, na Jonski obali, pa poleg vodilne rdeče sorte še greco binaco in malvazija. Manjša pridelovalna območja pa so še Isola di Capo Rizzuto, Savuto na gorskem območju ob Tirenski obali, Scavigna pa je znana še po sorti nerello cappuccio.

Glede na to, da  vinogradih prevladujejo avtohtone sorte, so se svetovne sorte uveljavile predvsem pri ambicioznejših vinarjih, ki se spogledujejo s tujimi trg. Zato kletarijo bolj moderna vina mednarodnega sloga. Največji izziv v trženju kalabrijskih vin pa je, da tako kalabrijske sorte kot vina iz  njih širše niso znana. Druga cokla pa je,da je večina kleti manjših prav tako količine vina, kot posledice zmanjšanja vinogradih v zadnjih 40 letih.

Prav tako nimajo posebne strategije promocije vin in usklajevanja aktivnosti med državnimi in kmetijskimi regionalnimi ustanovami. Sicer bi lahko pridobili evropska sredstva programa razvoja podeželja, ki pa jih koristijo samo občasno.

V steklenici za vsakogar nekaj

 Prva vinska klet, ki jo obiščemo na območju DOC Lamezia je Lento,  v lasti istomenske družine. Sprejme nas predstavnica četrte generacije Daniela Lento,ki dela skupaj s sestro Danilo in starši. Na posestvu na 500 metrih nadmorske višine, s pogledom na obe obali- Jonsko in Trenso, in  vetrne elektrarne, je ustanovil podjetje Danielin oče Salvatore leta 1963. Skupaj obdelujejo 100 hektarov, vendar so na 30 ha oljke, v letniku pa napolnijo  milijon steklenic, grozdja pa ne dokopujejo. Vsa dela v vinogradu, vključno z trgatvijo, še vedno opravijo ročno. Avtohttonim sortam magliocco, greco in malvazija so dodali še mednarodne- cabernet sauvignon, merlot in chardonnay.  Ob vinogradih imajo novo klet, z ločenim delom z leseno in nerjavečo posodo, Osrednji del kleti z degustacijskimi je na globini šestih metrov, prostori pa opremljen nekoliko v slogu italijanske "dolce vita" med drugim s starimi avtomobilom.

Kar polovico vin izvozijo v ZDA, Nemčijo, in Skandinavske države, na domačem trgu prodajajo vina po celem italijanskem škornju v gostinstvu in trgovskih verigah v rangu od dveh do 14 evrov. Poskusimo nekaj vin, predstavnikov tega območja. Svež maagliocco, 2019, ima še močno granatno rdečo barvo; na nosu  aromo sliv, češenj in robid, zorenje v francoskem hrast pa mu doda okus in potencial daljšega zorenja.

Magliocco, letnika 2016 s 14 % alkohola, po zorenju v leseni posodi prepričajo že na " prvo žogo" sladki tanini, bogato struktura in barva, odprto steklenico pa smo prekinili nekje na sredi razvoja.

V belem grecu letnika 2021, z 13,% % alkohola prevladuje okus po breskvi in marelicah, z lepo mineralnostjo in srednje bogatim telesom. V kategoriji DOC p je tudi vino zvrst Lamezia rosso riserva, 2018 zorjena v francoskem hrastu iz sort maggliocco, greco nero in nerello. Nežen okus po vaniliji mu doda žgan les,  bogata struktura pa brez težav prestane eno leto. Vino je tako šele pripravljeno na daljše zorenje, slog celotne kleti pa bi lahko ocneili- za vsakogar nekaj, doma in v tujini, z izdelanim profilom vin.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 17. Aug 2022 at 11:55

0 ogledov

Rekordno hitro zrela  žlahtnina
Raziskovalno središče Agroscope v Pullyju v Švici,  v regiji Ženevsko jezero, že od leta 1925 beleži podatke o dozorevanju grozdja, ki so še posebej  zanimivi za podnebne zgodovinarje z vidika analize učinkov globalnega segrevanja. Opazovanja od leta 1925 kažejo določen cikličen tok, ki se prekriva s segrevanjem podnebja v zadnjih letih.  Za obdobje 1925-1939 je značilen pozen začetek zorenja zaradi pogosto hladnih pomladi in zgodnjih poletij. To se je od začetka 1940. do začetka 1950.  bistveno spremenilo, saj je v tem času grozdje pogosto dozorelo zelo zgodaj in ob istem času kot danes. Temu obdobju je sledilo približno 30 hladnejših let z ustrezno poznejšimi časi zorenja, navaja Agroscope. Od leta 1985 grozdje dozoreva vse prej, kar je posledica splošnega dviga temperatur. V tem skoraj stoletje dolgem nizu meritev so izjemne vročine, ki jih beležimo od letošnje pomladi, zdaj privedle do rekorda zgodnjega zorenja , saj je najbolj razširjena bela sorta v Švici chasselas oziroma  po slovensko žlahtnina letos dozorela že 20. julija. To je več kot tri tedne prednosti v primerjavi s povprečnim datumom za to stopnjo zrelosti, ki je bil med letoma 1925 in 2022 izračunan na 13. avgust. Ta rekord je za dva dni presegel prejšnji rekord iz leta 2011.  

Wed, 17. Aug 2022 at 09:09

0 ogledov

Alternativne kulture na odstavnem pasu
Na 175.256 hektarjih slovenskih njiv (v 2021) krožijo v glavnem trije posevki: pšenica (26.000 hektarjev), koruza za zrnje (41.000 hektarjev) in za silažo (29.000 hektarjev) ter ječmen (21.000 hektarjev). Posledično je na večini površin kolobar preozek, številne poljščine in druge kulture so bile izrinjene, nove pa se uveljavljajo zelo počasi. Ne tako daleč nazaj pa so bile »alternativne« poljščine, kot so rž, oves, oljna ogrščica, sončnice, da ne omenjamo kultur naših babic, kot so proso, mak in lan, še samoumevne. Nekatere so se tudi uspešno vrnile, med njimi ajda in pira. Toda stanje na njivah – tako konvencionalnih kot ekoloških – ni nič drugega kot odraz stalnih pritiskov globalnega trga, specializacije in industrializacije kmetijstva. Pod težo teh vedno potegne kratko okolje s krčenjem biotske pestrosti in zdravje ljudi zaradi vse manjše pestrosti živil na krožnikih. Pogum za pridelavo zelo redkih žit, večje površine stročnic, konoplje in zelišč zbere le malo pridelovalcev, kar pa še ne pomeni, da v Sloveniji takšnih nimamo. Na njihovih površinah raste marsikaj starega ali eksotičnega, npr. sladki krompir ali sladki koren, sivka, pegasti badelj in še kaj. Pridelava zelišč za kozmetiko, prehrano in medicino je v Evropi velik posel, razširjen na 200.000 hektarjih, z njim pa se ukvarja 36.000 podjetij. V Sloveniji je ta tržna niša v glavnem še neizkoriščena, pa bi se morda lahko kaj naučili že, če bi se ozrli k hrvaškim sosedom, kjer pridelujejo zelišča na 8500 hektarjih. Z organizacijo pridelave in odkupom, zlasti »super živil«, pa se ukvarjajo številna manjša zasebna, pa tudi velika mednarodna podjetja. Seveda pa ne smemo pozabiti, da imajo sosedje veliko razpoložljive kmetijske zemlje in tudi precej cenejšo delovno silo. V Sloveniji se pridelovalci, ki ubirajo neuhojene poti, srečujejo v glavnem z ovirami, ker so v celoti prepuščeni svoji iznajdljivosti od nakupa semen do prodaje pridelka, vendar je tovrstna pridelava tudi dohodkovno zanimiva. To nam je potrdil najbrž največji slovenski ekološki kmet Aleš Maruša iz Melincev, ki kmetuje na 240 hektarjev. Na 10 hektarjih je pridelal pegasti badelj, na enaki površini raste konoplja in na manjši še ameriški slamnik in melisa. Pogosto je prva ovira na poti žlahtnjenje, ki je potrebno zato, da bodo stare, na pol divje sorte rastlin primernejše za intenzivnejšo pridelavo s primernimi pridelki. »Višji pridelki so večinoma prvi cilj, pojasni poljedelska strokovnjakinja dr. Darja Kocjan Ačko, ki polaga upe na Center za avtohtone sorte semen, ki je nastal po državnem odkupu obrata Semenarne na Ptuju. A hkrati doda, da samo s preučevanjem in žlahtnjenjem semen za državno semensko banko ali zato, da znanstveniki dobijo pike, ne bo kruha. »Semena starih sort je treba spraviti na njive.« Naslednji korak za pridelovalce so ustrezne tehnologije, in tudi te prvi »kmetijski petelini« praviloma prenašajo iz tujine, in ne od domačih strokovnih kmetijskih ustanov, ali jih pridobijo s svojimi izkušnjami. Sami pa si iščejo tudi prodajne poti in tipično slovensko – ostajajo nepovezani. Medtem pa dobičke z alternativnimi pridelki na našem trgu v glavnem kujejo tuji proizvajalci, ki imajo doma za delo boljše pogoje. Vsi, ki hodimo po slovenskih kmetijah, se srečujemo z veliko inovativnostjo slovenskih kmetov, a, če kje v EU, potem v Sloveniji zanesljivo velja, da je domača birokracija vedno za korak bolj inovativna od inovatorjev. Zato jim kljub trudu posel večinoma ne more zacveteti. Vendar vseh ni mogoče ustaviti. Pravijo, da nič ne naredi človeka tako inovativnega kot lenoba ali stiska, odskočna deska k novostim pa je zanesljivo tudi mladost. Hitrejše premike v alternativne smeri kmetijstva lahko pričakujemo le z mladimi generacijami kmetov, ki rešujejo praktične težave na svojih njivah. Primer tega je nedvomno uvajanje gredičaste pridelave, katere se je lotil mladi kmetovalec Aleksander Rengeo. Nastala je v Španiji, kjer kljub sušnim pogojem omogoča življenje rastlin. Po ovinku čez avstrijsko Koroško pa jo bodo preizkusili na prekmurskih ravnicah na kmetiji, kjer že tako nenehno eksperimentirajo.  

Wed, 17. Aug 2022 at 08:48

0 ogledov

Italijanski ugovor  na slovenski pravilnik o kakovosti kisov neupravičen  
Italija ugovarja poimenovanju slovenskemu poimenovanju balzamični kis in meni, da je le-to , skladno z našo določbo, nezdružljiva z načeli prava Skupnosti, v katerem so registrirana imena (Aceto Balsamico Tradizionale di Modena, Aceto Balsamico Tradizionale di Reggio Emilia, in Aceto Balsamico di Modena) zaščitena pred izkoriščanjem njihovega ugleda in njihovim navajanjem. Italija meni, da bi bil tak proizvod na trgu zavajal evropskega potrošnika, če bi moral izbirati med generičnim „balzamičnim kisom“ in tremi zaščitenimi imeni v Skupnosti. To bi po njihovem mnenju zmedlo potrošnika glede pravega porekla proizvoda.  Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je  poslalo pojsnilo, v katerem navaja, da je Slovenija na Evropsko komisijo poslala osnutek Pravilnika o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline. Predlog novega pravilnika je pripravila zaradi manjše spremembe, ki se nanaša na standardizacijo kisa. Namen notifikacije (javne obravnave) tehnične zakonodaje v pripravi je preprečevanje ovir v trgovini na ozemlju EU. Na predlog predpisa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v roku mirovanja prejelo ugovor Italije. Komisija je rok mirovanja podaljšala za tri mesece, to je do 3. 6. 2021. V tem času je morala Slovenija pripraviti utemeljen odgovor ali predpis popraviti. Slovenija je pripravila ustrezen odgovor in ga v roku posredovala na Evropsko komisijo, povratnih informacij pa ni prejela niti od Evropske komisije, niti odItalije. Slovenija s predlogom predpisa nima namena posegati v sloves zaščitenih balzamičnih kisov. Določba v predlogu je enaka kot je v sedaj veljavnem Pravilniku o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline (UL. RS št 2/2004).   Zaščita imen pri Evropski komisiji se nanaša na imena v celoti. Uporabo negeografskega dela imen dovoljuje tudi evropska zakonodaja, kar je določeno že v predpisu, s katerimi je Italija registrirala zaščiteno geografsko označbo (ZGO) »Aceto balsamico di Modena« ter tudi sodba sodišča EU. V kolikor pride do ugovora posamezne države članice je to proces iskanja končne rešitve in ne uveljavljanja moči.Slovenija meni, da je poimenovanje balzamični kis generično ime, ki je v splošni uporabi ter ni v nasprotju z zaščitenimi geografskimi poimenovanji, ki jih je registrirala Italija. Slovenija torej z objavljenim predpisom ne želi zmanjšati slovesa zaščitenih italijanskih balzamičnih kisov, saj je določba o »balzamičnem kisu« ostala enaka, kot je v veljavnem Pravilniku o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline iz leta 2004.Slovenija tudi meni, da bo slovenski balzamični kis na trgu razpoznaven na enak način, kot do sedaj.

Tue, 16. Aug 2022 at 12:04

125 ogledov

Poudarek na trajnosti in inovativnosti
Biofach, največji sejem ekološke prehrane in kozmetike s podsejmom  Vivanes v Nüurnbergu,  je letos po 29 mesecih zaradi korone izjemoma potekal poleti.  Na dogodku se je med 26. in 30. julijem predstavilo 2276 razstavljavcev iz 94 držav, na spremljajočem kongresu pa so predstavili zadnje smernice in novosti na področju pridelave in predelave ekološke hrane. Sejem si je ogledalo več kot 24.000 poslovnih obiskovalcev iz 137 držav, ki so bili navdušenih nad ponovnim srečanjem v živo. Osrednja tema dogodka so bile »podnebno ozaveščeni« izdelki, domače surovine, trajnostne rešitve za pakiranje, dobro počutje živali, zmanjševanje onesnaževanja s plastiko, naravna veganska kozmetika in lokalni »heroji«. Petra Wolf, članica upravnega odbora pri Nürnberg Messe, je ob dogodku dejala »Sektor ekološke hrane ter naravne in ekološke kozmetike je ponovno začel delovati v Nürnbergu, srečala se je mednarodna eko  skupnosti. Razpoloženje v dvoranah je bilo izjemno. Povsod je bilo slišati obiskovalce, kako so veseli, da se končno spet srečajo v  Nürnbergu. « Najpomembnejši trend je poleg aktualne globalne krize tudi v ekološki živilsko predelovalni industriji trajnost. Pri teh izdelkih je vedno pomembno zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida, trajnostna embalaža in izvor surovin- ta naj bo čim več iz domačega okolja in kadar je na krožniku tudi meso- dobro počutje živali. Vse to se je odražalo   v trendih sejma Biofach 2022. Podnebna bilanca zgolj filozofija » Okoljsko ozaveščeni izdelki«, kot so eno od kategorij poimenovali sejmarji, se nanašajo na celotno proizvodno verigo in so vedno bolj v zavesti kupcev. Toda podnebna bilanca je še vedno bolj tržna filozofija kot pa da bi bila vresnici vključena v izdelke. Novi sistemi vrednotenja kot so planet-score- ali IFEU seznam so pri tem v pomoč. Velk potencial ima prav tako EU pobuda za pridelavo, ki preprečujejo krčenje gozdov zaradi izdelkov, kot so : soja, govedina, palmovo olje, les, kakav in kava. K zmanjšanju uničevanja gozdov prispevajo tudi zmanjšanje porabe mesa, regionalne surovine in ohranjanju biotske pestrosti. Poudarek na izdelkih iz domačih surovin se je nanašalo na krajše transportne poti, podpore in povezovanja domačega kmetijstva in predelave. Podnebju prijazni regionalni izdelki pa imajo tudi pozitivne družbene učinke, kot je socialna odgovornost ter zagotavljanje prehrane, ki ne temelji na izkoriščanju drugih svetovnih regij. Sladkor iz sladkorne pese namesto iz sladkornega trsa, volčji bob namesto soje, ali soja iz domače pridelave so primeri teh smernic. K temu spada tudi upoštevanje vseh beljakovinsko bogatih rastlin. V strokovnem delu pa so izpostavili kulturi konopljo in proso, ki doživljata svojevrsten preporod glede na hranilno vrednost in odpornost v pridelavi in sta odgovor na številne izzive na področju podnebnih sprememb.  Trajnostna embalaža in novosti Trajnostni materiali za embalažo in zmanjševanje odpadkov so dolgoročni trend. Nova embalaža tako za suhe kot zamrznjene prehranske izdelke je npr. iz  certificiranega lesa ali stekla za večkratno uporabo. Neuspešno uvajanje stekla za večkratno uporabo zaradi pomanjkanja naprav za umivanje čiščenje  v preteklosti se rešuje z novimi rešitvami. Vse večji poudarek dobremu počutju živali je sedaj tudi zakonodajno obvezujoč- vse večji je poudarek na reji krava- tele- oz. reja dojilj, ta rešitev se najboljše obnese pri neposrednem trženju na kmetiji. V obeh delih sejma so predstavili tudi nove in inovativne izdelke in sicer 364 izdelkov v prehranskem delu in 79 novosti na področju kozmetike. Strokovni del občinstva je tako lahko odkrival inovacije med vsemi razstavljavci in tudi med mladimi inovativnimi podjetji, saj se je predstavilo 45 st zagonskih podjetij in novincev, od tega 32 v delu Biofach in 13 na sejmu kozmetike Vivanes, poleg tega pa še 14 iz mednarodnih zagonskih podjetij. BÖLW je vodilno združenje nemških pridelovalcev, predelovalcev in trgovcev z ekološko pridelano hrano in kot krovna organizacija zastopa interese ekološkega kmetijstva in živilske industrije v Nemčiji. Približno 54.500 ekoloških kmetij letno z ekološko hrano in pijačo ustvarie 15,87 milijarde evrov. Člani BÖLW so: Združenje proizvajalcev ekološke hrane, Biokreis, Bioland, Biopark, Bundesverband Naturkost Naturwaren, Demeter, Ecoland, ECOVIN, GÄA, interesna skupina za ekološke trge, Naturland, delovna skupina Ökologisch. Glavno združenje ekoloških pridelovalcev pa zahteva, naj politika neha zavirati doseganja cilja- 30 % preusmerjenih kmetij v eko pridelavo. Več ekološke pridelave zagotavlja zmanjšanje škode, ki jo kmetijstvo v Nemčiji povzroči za 90 milijard na leto na skupnih dobrinah.

Tue, 16. Aug 2022 at 08:58

248 ogledov

Priložnost za velike in manjše pridelovalce
Podnebne spremembe in ekonomsko-prehranska kriza predstavljajo za kmetijstvo nove težave in izzive, na katere išče manjšina slovenskih kmetov in strokovnjakov zadnjih nekaj let odgovore na Rengeovem posvetu v Murski Soboti. Ta je bil letos že šestič na  kmetiji Nine Vratarič v Polani pri Murski Soboti, pobudnik posveta Deanu Rengeo, v Sloveniji in širše znanem predvsem  kot strokovnjak za konopljo, pa je uvodoma poudaril, da prihajajo časi za pridelavo vseh alternativnih poljščin na alternativni način, da bomo lahko kljubovali vedno hujšim preizkušnjam narave in človeške družbe, ki se stopnjujejo.   Na slovenskih njivah prevladujeta pšenica in koruza, številne, v preteklosti  prisotne poljščine, zlasti industrijske, pa so iz njih izginile. Med njimi je tudi v preteklosti na številnih manjših površinah prisoten mak,ki je iz slovenskih njiv izginil po letu 1951. Kraljevina Jugoslavija je bila pomembna izvoznica maka, iz zasebnega podjetja, ki ga je predelovalo za jugoslovanskega kralja,  pa je  nastalo farmacevtsko podjetje Alkaloid Skopje. Njegov pridelava pa se deli na dve veji- za farmacevtsko industrijo ( iz mlečnega soka zelenih glavic pridobijo zdravila za lajšanje bolečin ali opijevi derivati, med katerimi je glavni heroin) in za prehrano za seme in olje. Slednje je zelo zdravilno zaradi visoke vsebnosti omega 3,6 in 9 maščob, vendar olje zelo hidro oksidira in je zato obstojno zelo kratek čas. Mak le na 17 ha Osnova obeh vrst pridelave je vrtni mak, obstaja ga več kot 200 sort, le da je za pridelavo za seme namenjen tisti bolj živih, za opiate pa vijolično-bledikavih barv. Za njegovo pridelavo je v Sloveniji, enako kot za konopljo, potrebno dovoljenje. Pridelavo maka za seme je v leta 2007 v Sloveniji obudila le Panvita,  medtem ko so naši sosedje, npr v Avstriji v Armschlagu, na nekoč revnem območju Waldfiertl, naredili iz njegove pridelave  uspešno tržno zgodbo, Čehi pa ga uspešno žlahtnijo. V svetu je mak na okrog 100.000 ha, največje pridelovalke za seme pa so Turčija Španija, Francija, Nemčija, je izpostavila nekaj podatkov dr. Darja Kocjan Ačko iz Biotehniške fakultete v Ljubljani in predstavila še delček zgodovine, agrotehnične lastnosti in pridelavo maka. Mak je mogoče sejati kot ozimno poljščino septembra ali kot jarino marca, poraba semena na hektar je od 0,5 do 4 kg. Posevek je izpostavljen kar nekaj boleznim, vendar pri nas  ni posebej zanj registriranih pripravkov. Pridelek je zelo odvisen od sorte- na Panvitinih površinah pridelajo povprečno 1,1 tone semena/ha, nujen pa je kolobar, najbolj pravi je med pet in šest let. Industrijska konoplja na 150 ha Po podatkih, ki smo jih pridobili, je  MKGP  letos  izdalo  260 dovoljenj za pridelavo na 150 ha , kar pomeni, da površine zadnja leta le še padajo. Glavni vzrok za to je neurejena zakonodaja za pridelavo, saj je industrijska konoplja za naše zakonodajalce še vedno prepovedana droga,  njena pridelava in predelava  pa v pristojnosti kar treh ministrstev. Že tri leta je nespremenjeno stanje pri nujni spremembi dveh ključnih pravilnikov – o pogojih za pridelavo konoplje in maka in sprejem pravilnika o trženju razmnoževalnega materiala sadik navadne konoplje,  razen semena, (o čemer smo obširneje pisal že lani). Neodločena pri konoplji ostaja tudi EFSA- Evropska agencija za varnost hrane, ki je leta 2019  opredelila konopljo kot novo živilo, za katero je potrebno odobritev. Vendar pa se o njeni kategorizaciji, letos  še vedno ni opredelila, temveč navedla, da potrebuje za dokončno odločitev več podatkov in nadaljnje raziskave. David Geršak, predsednik zadruge Konopko  pravi, da je največ konoplje posejani v Prekmurju, ter na Gorenjskem in v Savinjski dolini. Le redki pridelovalci pridelujejo konopljo za seme, in tako je majhnim pridelovalcem dostopno v omejeni količini, in s tem tudi pridelava konoplje za olje. Trg s konopljinim izvlečkom  CBD pa je zasičen, medtem ko je pri moki in olju stanje srednje dobro. Večja pestrost, večji zaslužek Od leta 2010, ko je bilo v Sloveniji samo še 35 pridelovalcev konoplje, je s površino 0,3 ha med njimi tudi Nina Vratarič, gostiteljica letošnjega Rengeovega posveta. Nina kmetuje na svoji 1,5 ha veliki  ekološke kmetiji v Polani pri Murski Soboti, kjer ima poleg 200 kokoši nesnic še pestro pridelave zelenjave, v ponudbi pa še hladno stiskana olja, marmelade , sirupe in namaze. Na manjši površini ob hiši pa te dni bogato cveti topinambur. Čeprav ga večina pozna kot vrsto krompirja, gre za sorodnika sončnice. Prideluje ga zadnja tri leta, in ker je letos prvič na nekoliko večji površini, pričakuje nekoliko več pridelka, za katerega si bo treba izmisliti še jedi in jih predstaviti kupcem, ki kupujejo zelenjavo in druge pridelke na dvorišči njene kmetije. « V bistvu je to invazivna  trajnica, tako da lahko gomolji ostanejo tudi čez zimo v zemlji in so v bistvu še slajši, ker potrebujejo mraz. In če zemlja ni zamrznjena, ga je mogoče izkopavati do marca. V glavnem ga pripravljam enako kot krompir, užiten pa je tudi surov. Za manjše kmetije, kot je moja, pa ni smiselno, da imam na enem hektarju le pšenico, temveč številne kulture in s tem večji zaslužek. Težava pa je, da tradicionalni kmetje v Prekmurju še vedno razmišljajo preveč tradicionalno in novih kultur ne poskušajo pridelovati niti na manjši površini. Velika razlika je med mladimi prevzemniki, ki prevzemajo kmetije od staršev in med tistimi, ki vstopajo v kmetijstvo iz drugih dejavnosti. Ti razmišljajo veliko bolj inovativno, tudi  o uvajanju novih kultur,« meni  Nina Vratarič in doda, da je poleg kmetovanja dohodkovno glavna dejavnost na kmetiji organizacija porok, za katere oddaja prostor. Ker so vse na odprtem, se jih letno zvrsti od junija do avgusta le deset, za naslednje leto pa so že razprodani. Z mikrozelenjavo do delovnega mesta Priložnost za novo delovno mesto in dodatni zaslužek pa je lahko tudi pridelava mirozelenjave ,kot  jo je predstavil Gašper Barbič, inženir hortikulture . Ko si je zasnoval družino z ženo Nušo, sta se preselila iz Ljubljane  k Nušini staršem v  Bakovcev pri Murski Soboti in zasnovala podjetje Grins mikrozelenje. Gregor v t.i. vertiklanem kmetijstvu prideluje dvajset vrst  mikrozelenjave ( pira, pšenica, rdeča pesa, idr. ). Glavna razlika med kalčki in mikrozelenjavo pa je, da se prvi zaužijejo s korenino vred, druga pa samo nadzemni del. Mikrozelenje raste v substratu od sedem do 25 dni, z njimi pa oskrbujeta gostilne, zdravilišče, v Pomurju, pridelavo pa širita. Z ekološkimi semeni za pridelavo se oskrbujeta na kmetiji Rengeo, jeseni bosta začela pripravljati še  pakete za domačo pridelavo. Med načrti pa je povezovanje z lokalnimi kmeti za pridelavo jedilnega cvetja. Hkrati  širita  ponudbo liofiliziranega mikrozelenja, iz katere se s predelavo odstrani vsa vlaga, ta pa ohrani vse hranilne snovi.  

Thu, 11. Aug 2022 at 08:23

215 ogledov

Brez namakalne infrastrukture ne bo pridelka
Škoda v primorskih oljčnikih bo velika. V slovenski Istri od Hrastovelj do Dragonje so posledice suše enake, čeprav si ljudje pomagajo, npr. v Dragonji s cisternami z vodo iz zajetij. »Včasih je veljalo, da z oljko ni dela, a sedanje vremenske prelomnice kažejo, da ni tako,« pravi dr. Milena Bučar Miklavčič, vodja Inštituta za oljkarstvo v Izoli. Inštitut za oljkarstvo ima osem poskusnih polj za namakanje, kjer so se pokazale zelo velike razlike v primerjavi z nenamakanimi oljčniki, a teh je v slovenski Istri izjemno malo. V poskusnih nasadih so namakali konec aprila in rezultati so obetavni, zdaj zaradi pomanjkanja vode ne namakajo več. »Opažamo, da dobro prehranjene oljke še ne kažejo slabega stanja in nad pridelkom še ni popolnoma za obupati. V mladih nasadih pa pridelka ne bo in na terenu se zelo poznajo razlike. Kjer je zemlje v oljčnikih malo in so oljke slabo prehranjene, so trpele zaradi suše že lani, pa tudi zaradi bolezni pavjega očesa in težav z oljčno muho. Oljkarji dodajajo alge in druge biostimulatorje, a to jim povzroča dodatne stroške. Smo v obdobju, ko se je treba odločiti, kaj narediti dolgoročno. Z namakanjem v kmetijstvu je podobno kot s slovenskimi železnicami – investirati je treba v infrastrukturo, brez nje se ni mogoče voziti oz. namakati. Potrebni bodo koreniti premiki,« sklene dr. Bučar Miklavčič. POMANJKANJE VODE ŽE OD JESENI O vplivu letošnje suše na rast oljk je zbral podatke tudi Inštitut za oljkarstvo. Na podlagi dolgoletnega spremljanja padavin (ARSO) so ugotovili, da je bilo že v zimskem in zgodnjem spomladanskem času zelo malo padavin, zato se v tleh niso mogle ustvariti zaloge vode. Tudi v obdobju pred cvetenjem in v času cvetenja je bilo pomanjkanje padavin, kar je onemogočilo običajno dognojevanje in sprejem hranil v rastline. To je vplivalo na slabši razvoj cvetov in oploditev. Suša se je nadaljevala tudi v obdobju razvoja plodičev. Do konca junija je padlo samo 193 milimetrov padavin. V zadnjem 30-letnem obdobju (1992–2022) je bilo v prvih šestih mesecih manj padavin samo v letu 1993, ko jih je bilo 184 milimetrov. Od septembra leta 2021 do aprila 2022 je bila skupna količina padavin okoli 300 milimetrov, za optimalen razvoj pa je potrebnih najmanj 500 milimetrov. V primeru visokih temperatur in nizke zračne vlage rastlina svoje listne reže zapre, ustavi se transpiracija in s tem črpanje vode, bogate s hranili, kar posledično pomeni tudi zaustavitev fotosinteze. Vročinski valovi, katerih pojav in trajanje izražamo s številom dni s temperaturo nad 30 °C, so v zadnjih 30 letih vse pogostejši in daljši. V obdobju 1992–2001 je bilo zabeleženih 26 dni s temperaturo nad 30 °C, v desetletjih 2002–2011 in 2012–2021 pa kar 84 vročih dni.  Število dni s temperaturo nad 30 °C je bilo najvišje v letu 2003, ko je bilo do konca junija kar 22 takih dni, v letu 2019 je bilo 18 dni, v letošnjem letu pa je bilo 11 dni s temperaturo nad 30 °C. Maksimalne dnevne temperature, izmerjene v prvem delu letošnjega poletja, same po sebi niso vplivale na povečano rjavenje in odpadanje plodov, seveda pa so lahko v interakciji s prej naštetimi dejavniki prispevale k poslabšanju razmer za normalen razvoj plodov pri oljki. Dolgoletna spremljanja temperatur zraka kažejo, da se povečuje število tropskih noči, ko se temperature ne spustijo pod 20 °C. V letošnjem letu jih je bilo do konca junija kar sedem, kar je največ v zadnjih 31 letih. Na stanje v oljčnikih imajo pomemben vpliv tudi tla. Na bolj plitvih tleh opažajo veliko več rjavih plodov in intenzivnejše odpadanje. Če se bodo nadaljevale visoke temperature z vročinskimi valovi in pomankanje padavin, lahko pričakujemo nadaljnje odpadanje plodov. V BRDIH VSAJ 40 ODSTOTKOV MANJ PRIDELKA Te ugotovitve so potrdili tudi najbolj severni slovenski oljkarji v Goriških Brdih. Jadran Jakončič iz Huma je eden bolj znanih in velikokrat nagrajenih briških oljkarjev. Na treh parcelah obdeluje 400 oljk, 159 jih ima v Kojskem, drevesa pa so stara 22 let in mlajša 12 let, in sicer sorte belica, leccino, leccone in briški drobnica in črnica. V normalnem letu pridela okrog 400 litrov olja, lani ga je imel le 18 litrov, tudi letošnjega pridelka bo vsaj 40 odstotkov manj kot v dobrem letu. Drevesa, porezana na kotlasto obliko, rodijo med 20 do 25 kilogramov. Letos so v oljčniku na Kojskem obložena zelo različno – od skoraj normalno do skoraj prazna. Oljčnike gnoji s hlevskim gnojem in dodaja še bor. Lega je zavetrna in prejšnji teden je vsaj malo deževalo. Oljk še ne zaliva, a bo prihodnjo sezono začel namakati z zbrano deževnico iz svojega objekta ob oljčniku. »Oljka je trpežna rastlina, a potrebuje vodo, ko cveti. Na drevesih v kondiciji je cvetje ostalo, iz drugih je odpadlo – npr. iz sorte leccino. Veje na drevesih te sorte in leccone so prazne, nekoliko več je ostalo na belici. Vsaj nekajkrat jih bom zato začel škropiti ali v oljčnik postavil pršilnik in namakal vsaj krajši čas. Drugi razlog za slab pridelek je najbrž marmorirana smrdljivka. Letos smo prvič opravili poskus, ki ga bomo ponovili prihodnje leto in predstavili rezultate. Veje na nekaj drevesih smo pokrili in plodovi na teh se niso posušili in odpadli. Marmorirana smrdljivka dela škodo tudi na zelenjavi. Z oljčno muho pa nimam težav, ker imam nastavljene vabe.« MLADI OLJČNIK JE PRAZEN V Seniku, na ekološki kmetiji Men oz. Sitar, je gospodar Tomaž 90 mladih oljčnih dreves zalival nekajkrat z vodo iz vodovoda, tako da vsaj niso uvela, a pridelka letos ne bo. Ta drevesa so sadili leta 2017, 100 pa že leta 2005. Med sortami prevladuje leccino, za njim pendolino, frantoio in črnica. Plodov bo letos zelo malo, ker še kar naprej odpadajo. Pa še tega pridelka ne bi bilo, če oljčnika ne bi novembra ogradili, saj ga je intenzivno uničevala divjad. Tudi starejše oljke nosijo letos malo pridelka, njihovo rastišče je kraško z malo prsti, pod Korado, obrnjeno proti Čedadu oz. prav tako ožgani Furlaniji. Reka Idrijca, iz katere ponavadi zajemajo vodo italijanski vinogradniki, je suha. Tomaž lahko le doda, da z oljkami ni zaslužka. Nič boljše ni stanje v nasadu maronov s 470 drevesi sorte vitovski maron. Od tretjine mladih dreves jih je 20 v suši že propadlo. Na isti poti je – če ne bo kmalu dežja, nekaj posajenih podlag za bodoča drevesa, ki jih cepi v dveh do treh letih. Iz presušenih dreves odpadajo suhe ježice, čeprav je kostanj dobro cvetel, jesenski izkupiček plodov pa je odvisen od prihodnjega dežja. Glavni pridelek na kmetiji bo tako letos od 38 čebeljih družin, saj sta obilno cveteli tako lipa kot akacija. A briški čebelarji ugotavljajo, da se njihovim čebelam dolgoročno ne piše dobro, saj so v Brdih v zadnjih nekaj letih izkrčili 150 hektarjev gozdov in akacije za pašo čebel je vedno manj. POLISTAJ IN NAROČI s klikom na naslovnico
Teme
vinogradništvo vinarstvo italija Kalabrija magliocco gaglioppo

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

V Lentu ima prvo besedo magliocco