Slovenski oljkarji pridelajo v povprečni letini okrog 700 ton oljčnega olja, v lanski slabi letini so ga pridelali le 300 ton, zato prevladujejo na naših policah tuja oljčna olja. Od letne porabe tri milijone litrov jih dva milijona uvozimo. Povprečna poraba po prebivalcu znaša še vedno skromnega 1,3 litra, a se v zadnjem obdobju počasi povečuje, z njo pa tudi uvoz in priložnosti za prodajo oljčnih olj neustrezne kakovosti. Trgovci ponujajo v glavnem olja srednje kakovosti, tako je na splošno tudi v svetu, največkrat so deklarirana kot ekstra deviška oljčna olja. Slovensko oljčno olje najvišje kakovosti – ekstra deviško olje z zaščiteno označbo porekla (ZOP) pa predstavlja le skromno desetino slovenske pridelave. Delež tega olja se je znižal, saj je od 80 pridelovalcev v letih 2010–2012 v ZOP vključenih, sedaj v shemi kakovosti, le še 40 oljkarjev.

Zaslužki so največji v kategoriji najdražjega ekstra deviškega oljčnega olja, zlasti ekološkega, zato ta kategorija velja za najbolj ponarejano živilo na svetu in po številnih aferah izvajajo evropske države v maloprodaji reden nadzor. Vsaka članica Evropske unije mora vsako leto izvesti vsaj eno preverjanje skladnosti na tisoč ton oljčnega olja, danega na trg. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je opravila zadnji nadzor ustrezne kakovosti in označevanja oljčnega olja v maloprodajnih podjetjih od 5. do 11. oktobra 2019, rezultate pa predstavila pred kratkim. V maloprodaji so lahko le štiri kategorije oljčnega olja: ekstra deviško, deviško oljčno olje, oljčno olje (mešanica rafiniranega in deviškega oljčnega olja) in olje iz oljčnih tropin. Inšpektorji so vzeli iz polic le olja prvih dveh kategorij, za katera se izvaja kemijska in senzorična analiza. Glavna razlika med ekstra deviškim in deviškim oljem je, da je deviško od prvega nekoliko slabše kakovosti, ker plodovi niso bili obrani v optimalni zrelosti ali so bili morda poškodovani, s prehranskega vidika pa je to olje še vedno zelo dobro in veliko boljše od rafiniranega.

IZ PROMETA UMAKNJENA OLJA SEDMIH PROIZVAJALCEV

Kemično in senzorično analizo ekstra deviških in deviških oljčnih olj je za UVHVVR opravil edini pooblaščeni in akreditirani laboratorij za oljčna olja v državi – Laboratorij inštituta za oljkarstvo pri Znanstvenoraziskovalnem središču Koper (bolj znan kot LABS) v Izoli. Med 28 analiziranimi vzorci je bilo z deklariranimi oznakami 19 skladnih in devet neskladnih vzorcev, med olji neustrezne kakovosti pa ni bilo slovenskih olj.

UVHVVR je s trga umaknila 778,25 litra olja in prepovedala trženje olj sedmih proizvajalcev: Lyrakis Family – sorta koroneiki, pri katerem je bilo ugotovljeno največje neskladje, saj je bilo deklarirano bio ekstra deviško oljčno olje potrjeno kot lampante oziroma za uživanje neprimerno olje. Izločena so bila še ekstra deviška oljčna olja Bio iz Grčije Natur aktiv, Bellasan, Bio Terra Delyssa, Jardin Bio, Frantoio La Rocca in Amo Essere biologico Podere del Conte. Proizvajalec ima možnost ponovnega preverjanja deklarirane kakovosti, kar so uveljavili v štirih primerih in v treh od njih je bil potrjen prvotni izid. Čeprav so bile iz polic umaknjene le manjše količine olj neustrezne kakovosti, gre za kakovostno neustrezne polnitve (lote) olj, ki so bile v podaji, in za blagovne znamke, ki so v slovenskih trgovskih verigah prisotne v večjih količinah. Pri nekaterih oljčnih oljih (Frantoio la Rocca) se napake ponavljajo že več let. Slabi so bili tudi rezultati pri ustreznosti označevanja oljčnih olj, le 12 od 28 je bilo skladno označenih, pri večini so ugotovili manjše napake ali več njih.

ZA POOČ PO LITRU, NE PO HKETARJU

v referenčnem nacionalnem laboratoriju v Izoli za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano preverjajo kakovosti oljčnih olj enkrat letno že od 2004. Do vključno 2019 so analizirali 387 vzorcev, od tega je bilo na senzorični oceni 163 neskladnih, a je vsa ta leta le pri šestih obveljal rezultat ponovljene analize.

»Kakovost olja na policah se je začela izboljševati, ker so se začeli pomena tega zavedati tudi trgovci, nekateri, na primer Gea kot največji uvoznik olj in Spar, tako olja analizirajo že pred nakupom, ali ko ga pripeljejo v Slovenijo. Toda nered pri kakovosti oljčnih olj na policah v prodaji širše je še vedno zelo velik,« pravi dr. Milena Bučar Miklavčič, vodja Laboratorija inštituta za oljkarstvo. »Med pomembnimi vzroki za to je, da Slovenija na splošno analizira zelo malo oljčnega olja, zlasti glede na to, da je sama država pridelovalka. Naš laboratorij analizira oljčna olja tudi za druge evropske države, Avstrijo, Malto in Češko, ki kot nepridelovalka analizira enako število oljčnih olj letno kot Slovenija. Predvsem pa analiziramo premalo slovenskih oljčnih olj, od leta 2004 do 2019 je bilo teh v redni letni analizi UVHVVR le okrog 60. Večina slovenskega oljčnega olja ostaja nepreverjenega, z izjemo okrog 30 ton ekstra deviškega oljčnega olja z oznako ZOP. Oljčno olje pa za razliko od vina za prodajo na polici ne potrebuje odločbe na osnovi analize pooblaščenega laboratorija. Letno sicer preverimo povprečno 980 vzorcev iz evropskega prostora, letos smo zaradi koronakrize šele pri 200 vzorcih, a slovenskih je bilo med njimi le 60. Oljčno olje je bilo prvi z najvišjo geografsko zaščito zaščiten slovenski kmetijski proizvod od leta 2002, kar je pomagalo k dvigu kakovosti, ki se je od takrat izjemno izboljšala tudi zaradi finančne podpore pridelovalcem, vključenih v ZOP. Analiza oljčnega olja za potrditev ZOP stane okrog 500 evrov. Sedaj pa je trend, da je dobro vse, kar je domače. Oljke pridelovalci zaradi nižje cene predelave (ker je v plodovih manj vode) spet pobirajo pozneje, saj lahko vse prodajo. S slovensko shemo Izbrana kakovost, ki je bila ob ukinitvi kvot za mleko bolj mišljena za mlekarski sektor, smo uspeli popolnoma porušiti evropske sheme kakovosti in potrošniki ne vedo več, da ZOP (oziroma PDO – Protected designation of origin kot najvišja stopnja geografske zaščite) predstavlja slovensko oljčno olje in zagotavlja vrhunsko kakovost. Brez dodane vrednosti višje in zaščitene kakovosti pa naše oljkarstvo z drago pridelavo ne more preživeti in biti konkurenčno cenejšim oljem. Cene oljčnih olj z oznako ZOP (oziroma PDO) so namreč tudi v največjih svetovnih pridelovalkah med 15 in 30 evrov za liter. Če bi imeli pomoč pridelovalcem po litru oljčnega olja in ne na hektar, bi imeli hitro red, saj bi potem zahtevali račune in imeli pregledne količine, za vrhunsko kakovost pa bi lahko dobili še dodatek na kakovost. Mi smo samo prevzeli evropsko zakonodajo z določanjem kakovosti oljčnih olj in pristnosti, vse naprej pa je stvar Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki je glavna zavora za to, da se naredi red,« je prepričana dr. Milena Bučar Miklavčič.

SLOVENIJA PRIMERNA LE ZA PRIDELAVO DRAŽJIH OLJ VIŠJE KAKOVOSTI

Zakaj je tako zelo pomembno, da ostane večji delež slovenskih oljkarjev v klubu najboljših pridelovalcev oljčnih olj v svetu, v katerem je sicer že manjšina, ki prinaša najvišja odličja za slovensko rumeno zlato iz celega sveta? »Razlog je zelo preprost – ker je pridelava v Sloveniji zelo draga, desetkrat dražja od olj iz intenzivnih nasadov. Na neravnih in razdrobljenih površinah, brez možnosti strojnega obiranja in z lokalnimi, manj oljevitimi sortami, je cenovno težko konkurirati svetovnim oljarskim velesilam. V Italiji, Španiji, ki sem jim pridružujejo še pridelovalke Novega sveta, Čile in Peru, je padel strošek pridelave litra oljčnega olja z gostim sajenjem tisoč oljk na hektar že pod en evro, zato je pritisk nizkocenovnih olj na naš trg izjemen. Vendar pa ima intenzivna pridelava tudi številne slabosti: prva je izjemna erozija biotske pestrosti, od 600 sort oljk je v teh nasadih skrčena le na štiri sorte nizkorastočih dreves (prevladujejo koronei, arbequina, F17). In drugič, da gre v glavnem za olja iz plodov drugega obiranja,« razgrne naša strokovnjakinja, kaj se skriva v ozadju tekoče oljčne tekme. »Večino pridelka ni mogoče dovolj hitro pobrati in predelati v olja vrhunske kakovosti, kar je na drugi strani prednost naše butične predelave. A za nadaljnji razvoj te dejavnosti bi se morala stroka povezovati, pristojno kmetijsko ministrstvo pa razmišljati bolj strateško in oljkarstvu nameniti več sredstev za razvoj. Znanstvenoraziskovalno središče Koper je leta 2017 postalo nosilec strokovnih nalog za oljkarstvo za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, toda stroka ostaja razpršena in finančno podhranjena, saj gre 200 tisoč evrov letno na tri dele: Poskusni center za oljkarstvo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica dobi 70 tisoč evrov, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije okrog 15 tisoč evrov in Inštitut za oljkarstvo sto tisoč evrov. Vse strokovne ustanove za oljkarstvo v državi bi se morale povezati in nameniti več sredstev tudi za svetovanje na terenu. Kmetijski svetovalci se sedaj veliko ukvarjajo z birokracijo, na terenu so premalo, toda vse, kar lahko damo naslednji generaciji, so dobri opazovalni dnevniki svetov.