Batata oz. sladki krompir nima z navadnim krompirjem nič skupnega, saj gre za rastlino iz družine slakovk. Pridelava te, na slovenskih krožnikih in njivah še vedno dokaj eksotične kulture za slovenski trg postaja vse bolj neugodna, pravi mladi in inovativni kmet Jan Šlamberger iz Zrkovcev pri Mariboru.

Glede na perspektivnost pridelave batate v Avstriji je ocenil, da bi lahko dajal kruh tudi njegovi družini v Slovenji, zato se je po študiju energetike na Tehniški univerzi na Dunaju z ženo Martino, po izobrazbi nevrobiologinjo, vrnil domov, saj meni, da razmerje med dohodkom in kakovostjo življenja na Dunaju ni nič boljše kot v Sloveniji.

Šlambergerjevi so eni največjih pridelovalcev zelenjave na mariborskem koncu: oče Silvo, mama Martina in brat Rok pridelujejo plodovke, zelenjavo za ozimnico, solate ter pšenico in koruzo za zrnje na več kot 100 hektarjih, od teh na dveh hektarjih v rastlinjakih. Poleg družine imajo 10 redno zaposlenih in še nekaj sezonskih delavcev.

Lanska pridelava krompirja, njihovega glavnega pridelka, je bila zaradi domačih in hkratkega uvoza presežkov porazna. Posajenega so imeli na polovici površin in ga kar 400 ton odpeljali v prekmursko bioplinarno, da niso imeli še stroškov z njegovim uničenjem. Letos so cene dobre, a prodaja ponovno slaba, saj je prihajal na slovenski trg junija kljub domačemu krompirju »mladi krompir iz Egipta in Balkana«. Jeseni začne prihajati francoski krompir, saj želijo domači kupci, da se krompir »sveti«.

Janova pridelava batate pa je postala eden od vzporednih projektov kmetije leta 2015, najprej na poskusni površini. »Prvih pet let se učiš in delaš napake tako v pridelavi kot skladiščenju. Tehnološka navodila iz tujine – največja evropska pridelovalka je Španija – so za naše razmere neustrezna, domači kmetijski svetovalci pa z njim nimajo izkušenj. Najmanj 20.000 evrov plačaš že na začetku za potaknjence – po hektaru je posajenih med 25.000 in 60.000, vsak pa stane 0,15 evra. Uvažamo jih iz Španije, ki je tudi največja pridelovalka tako potaknjencev kot sadik te rastline. Hrvaške sadike, ki jih prav tako nekateri uvažajo v Slovenijo, niso kakovostne. Ker za pridelavo sadik določenih sort nimajo licence, v glavnem kupijo sadike slabše kakovosti v Španiji in iz njih vzgajajo nove sadike, zato so lahko pridelani gomolji okuženi z glivami. Sedaj imam s pridelovalcem sadik iz Andaluzije ekskluzivno pogodbo za oskrbo pridelovalcev v celotni Srednji Evropi, kjer se pridelava batate širi,« pravi Jan in razloži njegove zahteve v naravi.

PRIDELAVO SPREMLJA VELIKO TVEGANJE

Za sajenje batate mora biti zemlja ogreta na najmanj 12 °C, v hladnejši potaknjenci ne poženejo koreninic in lahko odmrejo, če v hladu vegetirajo predolgo. Poleg tega zahteva še peščeno zemljo in prva dva tedna rasti izjemno veliko vode, torej je obvezen namakalni sistem. Na površinah Šlambergerjevih, v neposredni bližini Drave, prevladuje kapljično namakanje, večinoma pa namakajo s podtalnico. Potaknjence sadijo na črno folijo v vrste z razmikom 1,5 metra, rastline pa tudi v vrsti ne smejo biti preveč skupaj, ker rastejo izjemno agresivno in lahko prerastejo sosednje rastline. Plevel odstranjujejo ročno, in ker ta kultura za zdaj še nima bolezni in škodljivcev, je ne škropijo, njene sladke plodove pa obožujejo glodavci.

V letošnji hladni pomladi so sladki krompir sadili maja in do sredine junija. Za rast potrebuje v naših razmerah okrog 110 do 120 dni, in ker so temperature avgusta precej padle, se je njegova rast ustavila. Posledično se pričakuje večji delež manjših gomoljev, del pridelka pa je še v zemlji. Pobiranje pridelka za trgovine je mogoče le ročno, zahtevna pa tudi pripravo gomoljev na daljše skladiščenje. Po izkopu mora takoj za 7 do 10 dni v ogrevano komoro na 30 °C in 90 % vlago, da se utrdi njegova kožica in pridobi skladiščno sposobnost. Na srečo imajo na kmetiji fotovoltaično elektrarno z zmogljivostjo 100 kilovatov, ki jo je projektiral Jan sam, in urejeno ogrevanje na sekance iz svojega lesa. Po hektarju pričakuje letos nekoliko manj – 25 ton pridelka, povprečni je 30 ton. V naših pogojih se je najbolje izkazala oranžna sorta beauregard, pridelujejo pa tudi nekaj vijolične in bele batate.

Za certifikat Global GAP, ki ga zahtevajo nekateri trgovci, so po državah zelo različne zahteve, zato je nesmiseln. V Sloveniji mi predpisuje, da ne smem na njivah uporabiti skoraj nobenega sredstva, medtem ko lahko pridelovalec v Španiji z istim certifikatom škropi z vsemi. Smiseln bi bil certifikat z enakimi pogoji za vse države. Trgovske verige pa zahtevajo ta certifikat od pridelovalcev zato, ker so same njegovi lastniki in tako dobijo denar nazaj.«

V SLOVENIJI BI NEKATERI TRGOVCI ZANJ PLAČALI LE EVRO

Pridelava te poljedelske poslastice, ki se je na njive razširila od manjših ekoloških pridelovalcev, se Janu doslej še ni izplačala. »Batata je eden od projektov, ki se nam še ne poplača. Njegov potencial je viden, svoje napake smo odkrili, gre za zelo drago šolo. Največja težava pa je vreme, zato so z njim povezana izjemna tveganja. Pogodbo za prodajo imamo s Sparom in Mercatorjem, kamor prodajamo tudi drugo zelenjavo iz naše kmetije. Nekatere verige še vedno uvažajo sladki krompir iz Hrvaške, Egipta, Španije in Amerike. V teh državah je pridelava občutno cenejša zaradi cenejše delovne sile, boljših vremenskih pogojev in dovoljenih sredstev za daljše skladiščenje. V Sloveniji je nemogoče pridelati sladki krompir za en evro ali ceneje. Na srečo so nekateri trgovci spoznali, da ima doma pridelana hrana izjemno prednost pred tujo ter da vedno več kupcev išče lokalno hrano, ki ni prepotovala pol sveta. Pred leti sem se začel dogovarjati s Hoferjem in Lidlom, a so takrat zahtevali izključno gomolje med 300 in 600 grami. Sedaj ima ekskluzivo za prodajo v teh dveh diskontnih verigah drugi domači glavni pridelovalec poleg nas, SAT Jeruzalem, in slovenski trg je tako razdeljen. V javne ustanove in kuhinje pa je z njim težko prodreti, ker bi želeli imeti že kar narezanega na kocke, a za vakuumsko pakiranje batata ni primerna.«

Slovenski trg s sladkim krompirjem je že zasičen, za nove pridelovalce na njem ni prostora. Za resno pridelavo so potrebna velika vlaganja, za kar potrebuje kmet resnega partnerja in zavezujočo pogodbo. Večino letošnjega pridelka bomo tako prodali Sparu, kjer nam zanj plačajo 1,40 evra/kg. Z njim se lahko pogovarjamo tudi o težavah v pridelavi in pogajamo o ceni.«

IZVOZ SLOVENSKE BATATE JE MISIJA NEMOGOČE

»Ker sem sam živel kar nekaj let na Dunaju in je Avstrijka tudi moja žena, sem se zanimal o prodaji sosedom, saj so pridelki iz Maribora za Gradec nenazadnje bližji kot iz okolice Dunaja, kar pa se je izkazalo za nemogoče,« nadaljuje Jan. Zadnja leta se je lotilo njegove pridelave na enem do dveh hektarjih precej manjših avstrijskih kmetov, ki imajo prav tako že težave s prodajo, saj nimajo svojih skladišč, pogodbe s trgovci pa imajo le veliki pridelovalci. Avstrijski trgovci lahko domačo batato prodajo po pet evrov za kilogram – avstrijski kmetje dobijo zanj okrog dva evra, tujega pa po dva evra.

»Tujega kupijo šele, ko jim domačega zmanjka in takrat se znajdemo v istem loncu z vsemi tujimi ponudniki. Slovenski pridelovalci ne moremo biti cenovno konkurenčni največjim španskim pridelovalcem z afriško delovno silo. Pridelek z drugih kontinentov pa je zaradi dolge poti velikokrat tudi kemično obdelan in zato manj zdrav. Povsod v Srednji Evropi in pri naših sosedah ima prednost lokalna zelenjava, zato s slovensko ne moremo prodreti – balkanska in italijanska sta cenejši, madžarski in avstrijski trg pa zaprta. Povsod je odločilna cena,« pojasni Jan, zakaj so meje za slovenske zelenjadarje v glavnem zapahnjene.

INOVATIVNA PREDELAVA V TESTENINE

Ekonomičnost pridelave je za kmeta zelo različna, če je za police ustreznih gomoljev, ki tehtajo med 200 do 1000 gramov, 80 % ali pa le polovica. »Ker je po teži in obliki neustrezne zelo težko prodati, sem začel razvijati lastno predelavo v testenine. Za batato v Sloveniji namreč ni ustrezne predelave, čeprav je v svetu zelo cenjena na primer za industrijo alkohola, iz nje je na primer najbolj cenjena vodka v ZDA. Na Madžarskem pa jo že predelujejo v moko in iz nje pečejo brezglutenske kekse izključno za angleški trg.

Sam sem razmišljal o izdelku, ki se na policah ne pokvari hitro in je zanimiv za večji krog kupcev. Moke zanesljivo ne bi prodal veliko, vložek v predelavo pa je zelo drag. Tako so nastale testenine batasta, za katere sem razvijal svoj recept kar nekaj mesecev in naj ostane skrivnost. Z njimi sem se prijavil na projekt Štartaj Slovenija, kjer sem bil izbran med osmimi najinovativnejšimi izdelki s trajnostno noto. Testenine so že naprodaj na policah v vseh Intersparih v Sloveniji,« razkrije del načrtov mladi inovativni Štajerec, ki ga ovire na podjetniški poti na domači kmetiji niso ustavile.

 V Avstriji neekološke zelenjave skorajda ni več mogoče kupiti, enako skorajda ni sladkega krompirja iz konvencionalne pridelave. V Avstriji prideluje prijatelj ekološko zelenjavo na 250, v Nemčiji pa na 1000 hektarjih, v Sloveniji pa večjih količin ekološke zelenjave ni mogoče prodati.«

ZAKAJ JE SLADEK KROMPIR BOLJŠI OD NAVADNEGA?

Slovenski kupci batate v glavnem še ne poznajo, od navadnega krompirja pa je boljši, ker ima izredno nizek glikemični indeks in se zato priporoča za prehrano ljudi z diabetesom. Glukoza se počasi absorbira in njena raven v krvi je uravnotežena ter bližja normalni vrednosti. Tudi velika količina vlaknin v tem korenu znižuje raven sladkorja in uravnava maščobe v krvi. Obenem je zakladnica kalija, vitamina B6 in železa.