Kmetijski ministri EU z evropskim komisarjem za kmetijstvo in razvoj podeželja Januszem Wojciechowskim so 21. oktobra, dva dni za njimi pa še Evropski parlament, dosegli kompromisni sporazum o ključnih točkah evropske skupne kmetijske politike (SKP) v novem finančnem obdobju, ki se bo začelo izvajati šele 2023, v letih 2021 in 2022 pa bo prehodno obdobje.
Najtrši del pogajanj so bili in predvidoma do konca marca še bodo okoljski ukrepi kot najbolj razdvajajoče področje SKP. Kmetijstvo zavezuje k večji »ozelenitvi«, kar je tudi rdeča nit zadnjih treh reform SKP, strateški zavezi evropske politike, zapisani v Zelenem dogovoru do leta 2050, strategiji »Od vil do vilic« in strategiji za biotsko raznovrstnost do 2030. Neposreden instrument za zasuk kmetijstva v zeleno so okoljski ukrepi v obeh stebrih SKP, vsaj v grobem pa so se članice EU sporazumele, da jim bo v prvem stebru namenjenih med 20 in 30 % sredstev. Obvezni ukrepi v prvem in prostovoljni (KOPOP) v drugem stebru na kmetije načelno prinašajo dodatna javna sredstva za izvajanje javnih storitev – gospodarjenje z naravnimi viri, urejanje krajine in varovanje okolja, od česar imamo korist vsi državljani. Toda najtrši pogajalci in kritiki okoljskih ukrepov prihajajo iz kmetijsko najvplivnejših članic, saj je njihovo uvajanje ponavadi povezano z omejitvami. Torej gre tukaj za dreganje v osir intenzivnega in kemiziranega kmetijstva, v ozadju katerega so kapitalski interesi v prehranski in fitofarmacevtski industriji.
Štiri kmetijsko najmočnejše članice EU: Nemčija, Španija, Francija in Italija, ki imajo skupaj 51 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi in 49 % vseh obdelovalnih površin v EU, so v obdobju 2011 do 2018 (Eurostat) prodale dve tretjini pesticidov v EU. Njihova prodaja je v istem obdobju stabilna, na ravni 360.000 ton na leto, največji delež pa imajo fungicidi, baktericidi in herbicidi.
Na drugi strani pa okoljski ukrepi kljub vloženim milijardam ne dajejo rezultatov. O tem se strinjajo v Sloveniji tako predstavniki Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin kot varuhi ptic – DOPPS, ki so za kmetijsko ministrstvo pred dvema letoma opravili monitoring o razširjenosti vrst ptic in ugotovili, da so nam kljub KOPOP ukrepom populacije nekaterih ptic padle celo za 40 %. Razlogov za neučinkovitost je več – bodisi da ukrepi niso smiselno zastavljeni, se z njimi ne strinjajo ali pa so finančne spodbude prenizke. Del pojasnila pa je nedvomno tudi dejstvo, da se kmetje, stisnjeni v kot z nizkimi odkupnimi cenami, ne morejo ali upravičeno nočejo odreči uporabi »najcenejšemu« kemičnemu varstvu rastlin in ga nadomestiti z bolj trajnostnimi praksami.
Komisija je letos maja v poročilu Evropskemu parlamentu nanizala najbolj očitne izzive pri rabi fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu z vidika dolgoročnih ciljev – zmanjšanje najbolj nevarnih pesticidov za polovico, mineralnih gnojil za 20 % in obenem povečanje deleža ekološkega kmetovanja na 25 % kmetijskih površin v EU do 2030.
Konkretni primer ukinjanja glifosata že od leta 2016 kot najbolj uporabljanega herbicida na svetu, ne le v EU, pa kaže, da so v strategijah zapisani cilji za zdaj še oddaljena utopija, saj premika na tem področju ni pripravljena narediti še nobena država, kvečjemu nasprotno. Zaušnico je lani pri njegovem smelem ukinjanju dobila tudi Avstrija, saj od Komisije za to ni dobila soglasja. V Sloveniji bo glifosat od aprila 2021 prepovedan tudi na cestah in železnicah, od oktobra lani pa na vseh drugih javnih površinah. V tem konfliktu okoljsko-ekonomskih interesov se neposredno vključeni v vedno nove zahteve okoljskih ukrepov (tudi 20 % tistih, ki jim gre 80 % SKP denarja) branijo z argumentom, da najvišjo ceno zahtev plačujejo prav oni. Toda dolgoročno plačujemo račun prav vsi, a ne le v višini 387 milijard, kolikor bo namenjenih prihodnji SKP za kmetijstvo, temveč v obliki posledic na zdravje, ki jih imata degradirano okolje in v njem pridelana hrana.