»V srednji kmetijski šoli v Rakičanu si nikoli nisem mislil, da bom poljedelec, sedaj pa pri poljedelskih delih v ekološkem načinu kmetovanja najbolj uživam in sem ponosen in zadovoljen kmet,« nam pove Mihec Rozmarič v Veržeju. Na posestvu starih staršev nadaljuje tradicijo z ženo Natalijo, ki je bila še nedavno zaposlena kot računovodkinja, sedaj pa je zaposlena kot asistentka hčeri Barbari, in s sinom Urošem, ki je zaključil študij za strojnega inženirja in magistrski študij oblikovanja in je tudi bodoči naslednik.

Rozmaričevi so sedaj najbolj znani po bučnem in drugih oljih, žitih, mokah, kašah in novih izdelkih, kot je bučna moka. Začetek kmetovanja pa je bil klasičen. Mihec je podedoval od babice 3,5 hektarja veliko kmetijo, poleg katere je v središču Veržeja živel s starši, vendar pa onadva nista kmetovala. »Babica mi je leta 1991 predala kmetijo s staro hišo in z devetnajstimi leti sem bil mladi prevzemnik v pravem pomenu besede. V turnusu sem redil za Ihan 200 prašičev, zadnji so šli iz hleva leta 2012. Pital sem jih tri mesece in pol na težo 110 do 120 kilogramov, v hlevu na globoki stelji, z njimi je bil takrat še zaslužek. Doma pridelane poljščine pa so bile za krmo. Toda prašičereja je bila vse težje združljiva z razvojem turizma v središču kraja, kjer tudi nimamo prostora za ureditev izpusta za živali. Obenem pa me je vedno bolj vleklo v naravi prijazno kmetovanje, a na začetku nisem našel prave poti,« pove Mihec.

V ekološko kmetovanje se je preusmeril leta 2013 in 2015 prejel certifikat, kmetijo pa v teh letih povečali na 25 hektarjev njiv, pri čemer je 10,5 hektarja lastnih, ostalo pa v najemu, ter še dva hektarja gozda in hektar travnika. Kmetija ima tako sedaj z večjimi površinami večjo stabilnost v gospodarjenju, lažje se prijavlja tudi na razpise. Glavni pridelki so buče na sedmih hektarjih ter sončnice in riček za olje, za zrnje pa pira, oves, ajda, letos tudi proso, saj po kaši posega vse več kupcev. V kolobarju je tudi koruza trdinka, na trgu zanimiva za zdrob in kakovostne izdelke. »Specializirani smo za olja, ker imamo v vasi dogovor, da sosed, ekološki kmet Alojz Topolovec, pošlje kupce k nam po olja, mi pa k njim po moke,« pojasni Mihec in pove, da je bilo ob prehodu na ekološko pridelavo najtežje sprejeti nižje hektarske donose: »Pšenice sem prej pridelal osem ton na hektar, sedaj pa tri tone na hektar pire, kar ni primerljivo, a sem se na to navadil. Če se potrudiš in imaš kakovostne pridelke, tudi primerno zaslužiš. V lanskem dobrem letu so bili pridelki ena tona ajde po hektarju, štiri do pet ton pire na hektar, okrog 500 kilogramov bučnih semen po hektarju, kar so za eko dobri pridelki, a je zato veliko več fizičnega in mehanskega dela, ne pa kemije.«

Kmetija Rozmarič ima pogodbo z Vilo Naturo, za katero so posejali 1,8 hektarja koruze, oves in proso. »Za kmeta je pomembno, da ve, komu in po kakšni ceni bo prodal in da sta z odkupovalcem soodvisna. Z leti sodelovanja pa smo se oboji obrusili. Slovenski ponudniki ekoloških žit morajo biti v veleprodaji konkurenčni tujim, zato poleg Žita dela v veleprodaji le še Vila Natura,« razloži naš sogovornik položaj na trgu v Sloveniji.

Prepričan sem, da bi lahko na ekološki način pridelovali skoraj vsi v Sloveniji, da bi ugotovili, da to ni nemogoče in da zato nimamo nič manj zaslužka. Ker pa imamo številne dopolnile dejavnosti, imamo več dela.«

 Z ZEMLJO RAJE OD SPODAJ NAVZGOR KOT OD ZGORAJ NAVZDOL

Rozmaričevi nimajo več živali in svojega hlevskega gnoja, zato so z Marijaniščem v Veržeju dogovorjeni za košnjo njihovih površin, travo pa v bivšem gnojišču za prašiče kompostirajo. »Na kmetiji bi rad gospodaril čim bolj krožno, zato uporabim na zemlji tudi oljne pogače po stiskanju bučnih semen, ki jih je mogoče uporabiti tudi za krmo živalim, vsebujejo pa do 10 % dušika. Na slabši zemlji dodam od 100 do 200 kilogramov oljnih pogač ali med 10 in 20 kilogrami dušika na hektar, kar se sliši malo, za slabotno rastlino pa je takšna vzpodbuda rasti precejšnja.«

Posebno veliko energije pa namenja ozelenitvam. »Z zemljo se raje ukvarjam od spodaj navzgor, kot da bi ji dodajal manjkajoče snovi od zgoraj navzdol, ker so to sami dodatki, ki jih rodovitna zemlja ne potrebuje. In ker na kmetiji ni več živine, je treba izkoristiti vsak sončni žarek in rastline, ki pomagajo pri kmetovanju. Uporabljam minimalno obdelavo, veliko sem se izobraževal tudi po nemških virih o biodinamični pridelavi, h kateri težimo na kmetiji. Raje kot težave pa iščem rešitve v okviru naravnega kmetovanja.«

Zato seje detelje kot vmesni oz. ozelenitveni posevek za zimo. Detelje vsrkavajo dušik iz ozračja in rdeča detelja ga nakopiči toliko, da zadošča za naslednji posevek okopavin – buče ali koruzo. Poleg tega zrahlja zemljo, kar prav tako prija tem tipičnim štajerskim oljnicam. Leta 2017 je bila pridobitev na kmetiji italijanski podrahljač z dvema valjema z ježem, ki drobi zemljo. Z Urošem pa sta ga nadgradila z elektronsko sejalnico in na tri valje. Zadnji je brez ježa, da stisne seme in hkrati podrahljava deteljo za ozelenitev. Mihec se veliko ukvarja tudi z mladimi rastlinami buč po vzklitju, ki jih kmalu po setvi strojno okoplje, da lažje vzklijejo. Po vzniku pa jih ponovno okoplje strojno, skupaj najmanj trikrat. Po spravilu buč njive ozeleni z belo gorjušico, ki jo nato zmulči in vdela v tla, njene grenčine pa odženejo nematode in strune. Pri tem je dobro, če zraste gorjušica v višino vsaj pol metra. Njiv zaradi številnih preventivnih ukrepov ne škropi in kljub temu nima težav s trajnimi pleveli; ker zemlja ni pregnojena, pa je manj tudi škodljivcev (strgača) in bolezni. In še nikoli niso ostali brez glavnega pridelka, buč, ki jih je zaradi pogostih poletnih neurjih s točo vse težje pridelati.

 »NAJBOLJŠI KUPCI NA SVETU«

Še zahtevnejši kot na njivo pa je korak iz njive na trg z izdelki. Vzporedno s pridelavo so na kmetiji razvijali dopolnilne dejavnosti: stiskanje olja, predelavo ajde in prosa, za uživanje pa imajo tudi lanena in bučna semena. Dobrodošle so jim bile izkušnje predhodnikov – ekoloških kmetov na trgu, ki so jim iz izkušenj povedali, da bodo za pridobitev stalnih kupcev potrebovali dve do tri leta in da je najtežji korak pridobiti stalne kupce. In točno tako je tudi bilo, potrdi Mihec, vendar je zadnje leto vsa razmerja postavila na glavo koronska kriza. Pred njo so prodali na dvorišču 70 % in občasno odpeljali izdelke neposredno do kupcev v Ljubljani, na Gorenjsko in drugod, sedaj pa je razmerje ravno obrnjeno. Živila pošiljajo tudi po hitri pošti, zlasti z DPD, ki zna dobro ravnati s stekleno embalažo, v kateri so njihova olja pakirana v litrske, pollitrske oz. 0,25-litrske steklenice, strošek pa je sprejemljiv. Del kupcev pa je takšnih, ki znajo počakati, da se nabere več naročil in jim naročeno v večji količini dostavijo na dom. To so zanje najboljši kupci na svetu, je prepričan Mihec, ker ohranja pridelovalec z njimi neposreden stik in dobi povratne informacije o izdelkih.

Kriza je pospešila še izdelavo njihove spletne strani, novega logotipa ter nove etikete, kar bo vse v celoti na novo oblikoval Uroš, ki je tudi magister oblikovanja. Hkrati načrtujejo nove izdelke, morda bo na trgu kmalu njihov novi bučni namaz, saj jim do njega ne manjka veliko.