Hiša rebule Medot, 1812 Dobrovo

Simon Simčič, vodja vinarske hiše Medot, v ozadju ustanovitelj, njegov ded Zvonimir Simčič

V vinarski hiši Medot v Goriških brdih se zadnje tri generacije vse vrti okrog rebule, saj je imel njen ustanovitelj Zvonimir Simčič poseben odnos. Pri sajenju te avtohtone briške sorte je vztrajal kot direktor zadružne kleti Brda, tudi v času, ko so imele v vinogradih prednost mednarodne sorte. Njegova je tudi zasluga, da so zgradili dve samostojni vinski kleti – v Dobrovem in v Vipavi, ko se je tedanja politika bolj navduševala le za eno skupno v Novi Gorici. Leta 1962 pa je postal v največji briški kleti še oče prve briške peneče (charmat) rebule in leta 2022, ko bi praznoval stoletnico, so mu za njegovo delo v Dobrovem postavili spomenik.

Rebula kot najdražja dobrina

Po zgodovini briškega vinogradništva in svojih prednikov nas danes ob fotografijah na stopnišču posodobljene vinske kleti Medot v Dobrovem popelje Simon Simčič. Njegov ded jo je ustanovil po upokojitvi leta 1992 in poimenoval po svojem predniku Metodu oz. Medotu, ki se je začel z vinarstvom ukvarjati že leta 1812. Spoštovanje do preteklosti v tej hiši nagovarja obiskovalca na vsakem vogalu.

»Prazgodovinska semena vinske trte so našli v amfori na Golem Brdu, vina pa so na našem območju pridelovali tudi v rimskih časih. V obdobju Marije Terezije je bila rebula najdražja dobrina za trgovanje. Močan pečat v briškem vinarstvu pa je pustil španski grof Silverio de Baguer, ki je vodil za tiste čase avantgardno klet. Prva rebula zadružne kleti v Brdih je letnik 1957, prva penina iz naše kleti, v kateri ima glavni delež rebula, je letnik 1987. Moj nono je bil namreč ne le ljubitelj rebule, temveč tudi šampanjcev, a je hitro ugotovil, da ima ta sorta omejitve in ji lahko doda najvišjo dodano vrednost skozi penine,« predstavi Simon, kako je njegov prednik z vztrajnostjo in znanjem prispeval, da se je protitok obrnil v glavni tok vseh najbolj uspešnih briških vinarjev, združenih v konzorcij.

Posestvo Medot prideluje grozdje na osmih hektarjih vinogradov, pri čemer štirje hektarji mladih vinogradov še niso rodni. Do lani so tako skupaj napolnili 35.000 steklenic, in sicer polovico klasičnih penin. Na trgu sta od leta 2018 tudi dve mirni rebuli, sveža kot journey in zrela kot Golden Epoque. S sedmimi hektarji se jim je v zadnjem vinskem letniku pridružil njihov glavni vinogradnik in kletar Sandi Kocina. Mirna vina in charmat penina z njegovih površin bodo na trgu pod imenom Norma, skupaj bodo tako v kleti napolnili okrog 90.000 steklenic letnika 2024. V kleti pa zori okrog 100.000 steklenic penin različnih letnikov.

Trije enologi, štiri penine

Na posestvu je z Zvonimirjevo upokojitvijo zazevala praznina, ker je bil Simonov oče Igor uspešen podjetnik v svojem podjetju Esimit, še bolj znan pa je postal po svojih jadrnicah Esimit Europa, s katerimi je tekmoval na regatah. Zato je ustanovitelj Medota že pred več kot dvajsetimi leti povabil k sodelovanju Darinka Ribolico, sicer glavnega enologa v Kleti Brda. Na poslovni ravni sledi očetu tudi Simon, ki se je šolal in končal študij menedžmenta, marketinga in francoščine v Luganu v Švici. Po vrnitvi iz Švice je dve leti delal samo na posestvu in v kleti, da bi se dobro seznanil z delovnimi procesi. Ob tem se je odločil nadaljevati družinsko tradicijo in zasnoval svojo ekipo sodelavcev. Domačin Sandi Kocina je glavni vinogradnik in kletar, smernice vin pa določajo enologi Darinko in njegov sin Luka Ribolica ter francoski specialist za šampanjce Pierr Yves Bournerias.

»Čeprav znani vinarji v preteklosti tega niso priznali na glas, so kot pomoč od nekdaj potrebna dodatna specialistična znanja. Poznam svoje omejitve in zato imam ekipo: Darinko Ribolica je najboljši poznavalec rebule na celem svetu, ker je ta sorta v glavnem v Brdih in ima izkušnje od vinograda do kleti, Luka pa je mladi talent. Če dam trem enologom enako nalogo, jo bo vsak zapeljal drugače, skupinsko delo je zato naša moč. Rdeča nit v vinih naše hiše ni pogoj, do rezultata smo prišli zato, ker so nam bila takšna vina všeč. Pierre Yvesu na začetku sicer večinski delež rebule v penini Medot brut 48 ni bil všeč. Ker je ni poznal, se je zavzemal za francoske sorte. Ta sorta za pridelavo resda ni najlažja, a smo veliko delali na izboljšavah, tako v vinogradih kot kleti. Njena omejitev za penine je debelejša kožica, zato je že nono začel saditi klone rebule s tanjšo kožico. Grozdje pa zori v senci listne stene. V rebuli se pojavljajo grenkoba in druge lastnosti, zato grozdje blago stiskamo brez robkanja, pred stekleničenjem je vino na finih drožeh. K višji kakovosti pa prispeva tudi sistem solera – dodajanje vin prejšnjih letnikov k penini. Obenem pa ima ta sorta v času podnebnih sprememb tudi prednosti. Trgatev chardonnaya in modrega pinota je vse zgodnejša, 2024 smo začeli 10. avgusta in končali 15. avgusta. Rebula je na trti dlje in ima višje kisline, lani smo jo potrgali 18. avgusta. Za grozdje za penine imamo nižje lege v Kozani in ob domačiji na Dobrovem. V zadnjem obdobju pa sadimo na višje in severnejše lege, lani smo v Drnovku posadili tokaj, merlot in cabernet franc. Rebulo bomo tukaj sadili še letos. Še vedno vlagamo v obnove, in ker smo hiša očeta rebule, bo imela v naših vinogradih vedno posebno in vodilno mesto.«

Najbolj prepoznavna penina Medot 48 brut

Osnovna in najbolj znana penina je Medot brut 48 (60 % rebule, 20 % chardonnaya, 20 % modrega pinota), in kot pove njeno ime, zori na kvasovkah štiri leta. Za osnovna vina med stiskanjem ločijo samotoke od prešancev, ki vrejo posebej. Vina zorijo izključno v jeklenih cisternah, kompleksnost dosežejo z njihovim rezanjem. Spomladi jih pripravijo za sekundarno vrenje, po degoržaciji po štirih letih pa dodajo liker iz enakega vina, kot je penina. Medot brut rose (70 % modri pinota in 30 % rebule) in extra brut cuvee (rebula 75 %, chardonnay 25 %) ležita na kvasovkah najmanj pet let in enako brut de noire, ki je izključno iz modrega pinota. Letniško penino Medot millesime (80 % chardonnay, 20 % rebula) pridelajo le v najboljših letnikih in zori na kvasovkah osem let. Na trgu je letnik 2015, doslej so jih pridelali le pet, razmerje med sortami pa je v polnitvah različno.

Briški terroir pred sorto

Na vprašanje, kako v tujini razlagati rebulo, zlasti v peninah, saj je v svetovnem merilu neznana posebnost, naš sogovornik pravi, da je treba v svetu bolj kot sorto razložiti Brda, ki so neločljivo povezana z rastiščem in opoko. Na tej revni prsti, skozi katero se morajo prebiti korenine vinske trte več kot deset metrov globoko, daje rebula najvišjo kakovost. In ravno iz opoke izvira njena značilnost – mineralnost in slanost v okusu.

»Rebula je bila nekaj časa v hitrem vzponu, sedaj pa zelo raste malvazija. Če slediš trendom, boš imel kakšno leto sprint, zatem pa boš kakšno leto ostal na klopci. Zato je treba sprejemati odločitve za delo glede na terroir. Za Brda je rebula nesporno prva sorta, čeprav dobro zrasteta tudi chardonnay in sivi pinot, a po teh sortah ne bomo nikoli prepoznavni. Njena pridelava ni enostavna, ima pa potencial, da se lahko kosa s francoskimi sortami, zato jo je treba kletariti tako, da je vedno dobra, in se odločiti pri vinih, kaj je zanje najbolj značilno. Ta standardizacija briškim rebulam še vedno manjka in jo pogrešam. Vsi, ki sodelujemo na vsakoletnem masterclassu, delamo na njeni prepoznavnosti v tujini, vključno s kletjo KZ Brda. Ker je vino dobro, je uspeh na dolgi rok neizbežen. Potrebna pa je stalna komunikacija in vztrajanje. Slovenija je majhna država in ima velik vinarski potencial, a se marsikje vrtimo v krogu. Vinograde pa izgubljamo, ker grozdje ne dosega po kilogramu tri evre, temveč 60 centov. Za višje cene in uspehe je potrebna vizija.«

T

Tudi večino penin in mirnih vin Medot kupijo slovenski vinoljubci, naprodaj so izključno v gostinstvu prek glavnega slovenskega distributerja, le manjši delež je gre v izvoz. Zadnja leta pa se vse bolj posvečajo tudi gostom v svojih degustacijskih prostorih na posestvu v Dobrovem, kjer čez leto nizajo vse več dogodkov in pogostijo ljubitelje najboljših briških vin.