Rodovitna kmetijska zemljišča so v svetu zelo omejena in zato privilegij, saj je za kmetovanje primernih le 11 odstotkov svetovnih površin  v Evropi pa je takšnih kar 36 odstotkov. Vendar se njihov obseg s sušami v zahodnem delu zmanjšuje, k siromašenju tal pa pripomorejo še številni kmetijski in nekmetijski dejavniki: podnebne spremembe, erozija, onesnaženje, zasoljevanje, težke kovine, je uvodoma predstavil dr. Franc Lobnik na posvetu o Regenerativno kmetijstvo- tla so temelj, ki ga je ob svetovnem dnevu tal pripravil Svet za varovanje okolja pri SAZU v sodelovanju z Biotehniško fakulteto. Zelo omejen potencial obdelovalnih kmetijskih zemljišč ima tudi Slovenija, te predstavljajo le osem odstotkov površin – pa še ta ogrožajo erozija, zbitost in s tem manjša biotska pestrost.

Predavatelji in slušatelji, ki so se zbrali ob svetovnem dnevu tal na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, so opozorili na izjemno ranljivost tal, saj nastaja centimeter organske snovi v tleh kar tisoč let, in se posvetili dejavnikom, ki ogrožajo oz. vplivajo na boljšo rodovitnosti tal.

Toda kot je poudarila Petra Božič, iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kmetijskega ministrstva, opredelitev regnerativnega kmetijstva ne obstaja. EU si je namreč pri tem vprašanju pustila na široko odprta vrata, saj njena študija navaja le, da regenerativno kmetijstvo ni opredeljeno z naborom praks, temveč s cilji, in skladno z njimi je potrebno izbrati tehnologije in prakse.

Strateški načrt SKP, ki ga bodo kmetje in kmetijska politika začeli izvajati 1.1. 2023, je varstvo tal opredelil z ukrepi regerativno kmetijstvo, spodbujanje trajnostnega kmetovanja, blažitev podnebnih sprememb in drugimi. Z vidika varovanja tal so tako predvideni ukrepi kot je oranje po plastnicah, ohranjanje strnišča, kolobarjenje, minimalna pokritost tal v obdobjih, ko so le-ta najboj občutljiva od 5.11 do 5. 2., ko mora biti pokritih vsaj 80 % zemljišč. Ukrepi sheme za okolje in podnebje (SOPO) pa nadgrajujejo dosedanje ukrepe pogojenost, s shemami kot so naknadni posevki, ozelenitev ornih površin in konzervirajoča obdelava tal.

Prevelik vpliv kapitala na kmetijstvo

Dr. Helena Grčman je dejala, da morajo biti tla predvsem vir rastlinskih hranil in omogočati zadrževanje in dostopnost hranil in vode, ter biti odporna na degradacijske procese. Rodovitnost tal je mogoče tudi izmeriti, osnovni pedološki kazalniki pa so tekstura, strutkura in konsistenca, kationska izmenjevalna kapaciteta, ph tal, nasičenost in globina tal in skelet. V Sloveniji so ti kazalniki večinoma odvisni od naravni danosti in glede na teksturo imamov več tal srednje težke struktue z več melja, kar pomeni nagnjenost k degradacijam- največja nevarnost je zbijanje stukture. V Sloveniji je polovica tal kislih, s ph pod 5,5, kar vpliva tudi na stukturnost tal in njihovo občutljivost. Dr. Marko Zupan iz BF pa je kritično opozoril: »Z vložki v tla ne vplivamo le na pridelek, temveč tudi negativne stvari. Poleg tega je na ravninskih obdelovalnih površinah prisotnih veliko konfliktnih interesov, najpomembnejši je varovanje pitne vode in usmerjanje  ekonomska razvoja, vse  preveč je vpliva kapitala na kmetijstvo, tudi kmetje so vpeti v to in  z denarjem in s tem, kar delamo na površini, rušimo pod površino tal.«

 V EU poteka obsežen raziskovalni program za kmetijska tla, v katerega je vključenih 24 držav, med njimi tudi Slovenija. “Če je kmetijstvo prej desetletja poslabševalo razmere v ekosistemih, sedaj ni dovolj, da jih samo ohranjamo, ampak jih je treba zboljševati, da uravnotežimo to, kar smo počeli narobe. Poenostavitev kmetovanja je povzročilo monokulture, vključno s travniki, na katerih skoraj ni več trajne trajne ruše, temveč so obravnavani kot njive, s čimer izgubljamo biotsko pestrost. Tako v znanosti kot iz tržnega vidika nastajajo zato novi pristopi, saj so pred kmetijstvom številne nove zahteve: zmanjšanje porabe nevarnih fitofamacevtski sredstev ( FFS) in hranil za polovico do leta 2030 ter znižanje izpustov toplogredni plinov do 55 odstotkov. K tem ciljem vodi tudi regenerativno kmetijstvo kot nabor praks, ki so odvisne od konteksta in kulturne krajine, je predstavil dr. Rok Mihelič iz Biotehniške fakultete in predstavil podrobnosti.

Glavna stebra regenerativnega kmetijstva  sta ohranitveno kmetijstvo in vključevanje gozdnih drevesnih rastlinskih vrst. Za povezan ekosistem pa ni dovolj le parcela, temveč ukrepe na ravni krajine in celovit pristop z dolgoročno zavezo, saj so tla sistem, ki se obnavlja zelo počasi. Tudi pri političnih ukrepih za varovanje tal pa je potrebno imeti med seboj sistemsko povezane ukrepe.

 Ohranitveno kmetijstvo ,v katerega je vključeno že prek 200 milijonov ha, zahteva zmanjšanj intenzivnosti obdelave tal, povečanje vsebnosti organske snovi , stalno pokritost tal z živimi rastlinami, načrtovano kolobarjenje, večjo biotsko pestrost in drugo. Z boljšim upravljanjem tal bi lahko varčevali tudi s hranili, saj se dušik v ekositemih še vedno slabo izkorišča, njegov izkoristek v v rastlinski pridelavi je v EU le od 30- 60 % . Na drugi strani je kmetijstvo v EU zelo odvisno od mineralnih gnojil, a je izkoristek dušika za potrošnike v prehranski verigi  le 15% in fosforja 30%. To se mora spremeniti, precej možnosti za izboljšave ima tudi živinoreja in n regenerativne prakse so pot k temu, je sklenil dr. Mihelič.

 Dr. Luka Juvančič iz BF – Oddelka za zootehniko pa meni, da regenerativno kmetijstvo prispeva k odpornejšemu kmetovanju, a je njegovo uvajanje zahtevno. Obstajajo tako cenovne kot logistične ovire, čeprav ima številne prednosti in blaži naravne šoke. Na tem področju si zastavljajo zavezujoče si naloge tudi multinacionalke in vabijo kmete, da se temu prilagodijo.

 Ohranitveno kmetovanje brez glifosata je v Sloveniji popolnoma mogoče, in se lahko od njega takoj poslovimo, če se bo politika zato odločila,« je prepričan dr. Lešnik.
 

Od glifosata se lahko poslovimo takoj

Dr. Mario Lešnik  je predstavil škodo na obdelovalnih zemljiščih zaradi erozije in jo podkrepil z izračuni, pri nas p aje prisotna tudi na ravnih, ne le na nagnjenih zemljiščih. Zaradi tega izgubimo letno na sto tisoče ton rodovitne prsti, redko se vprašamo o stroških zaradi izgubljene zemljine in čiščenje  jarkov.

Izgubljena tona zemlje nas stane 50 evrov in z vsako tono, ki zdrsi iz njive, ima lokalna skupnost strošek 20 evrov. Ne zavedamo se, o kakšnih vsotah denarja se pogovarjamo, in če ne vidiš denarja, te ne boli glava. V Sloveniji naredimo od 150 do 200 milijonov evro izgub letno v kmetijstvu in infrastrukturi, ki jih imajo lokalne skupnosti zaradi erozije.

Rezultati številnih raziskav v svetu in doma so potrdili, da dajejo alternativni sistemi kmetovanja ( ohranitveno, brez oranja ) najmanj enakovredne ekonomske rezultate in imajo velik ekosistemske prednost pri zasledovanju okoljskih in drugih vrst škod. O kmetovanju na območju Natura 2000 in ali bi bil položaj kmetij , ki bi želele na teh območjih preiti v ohranitveno kmetovanje boljši ali slabši pa je dejal: » Obstaja dva tabora – za in proti ohranitvenemu kmetijstvu .Tla imajo nalogo, da »prebavijo« vse kemikalije, ki jih vanje vržemo med pridelavo in jih nič ne izločijo v drug ekosistem, ta storitev tal se običajno ne omenja. Z večletnim ohranitvenim kmetijstvom spremenimo tla v smeri, ki je ugodna za reševanje težav s FFS in izboljšamo vodni odtis ( boljši izkoristek in zadrževanje vode v tleh) in čistilno sposobnost tal. Na osnovi raziskav v svetu (ZDA) prevladuje pozitivno mnenje, da ohranitveno kmetovanje upočasni prehajanje FFS v globino in površinsko odtekanje ter njihovo prehajanje v druge ekosisteme.  Po večletnem obdobju dobimo tla, ki dobro in hitreje razgrajujejo ostanke FFS in jih zato preide v podtalnico manj kot pri klasičnem kmetovanju. Uvajanje ohranitvenega kmetovanja bi zmanjšalo tudi težave z ostanki FFS v podtalnici na vodovarstvenih območjih (VVO), ter z dušikom in drugimi onesnaževalci.  Ohranitveno kmetovanje je eden od odgovorov na VVO. Prav tako se je treba zavedati, da biotično varstvo rastlin ni učinkovito v tleh z neustrezno strukturo. Ohranitveno kmetovanje ne povečuje uporabe FFS, razen če kmetje delajo napake in nimajo znanja, dolgoročno pa se njihova poraba zmanjša. Zato se za kmetije v ohranitvenem kmetovanju z vidika omejitev, ki prihajajo pri rabi FFS, ne bojim in le-te ne bi imele večjih težav kot konvencionalne.