V Nemčiji vse več živinorejcev opušča svojo dejavnost. Razlogov za to je veliko, predvsem pa je to posledica negotove kmetijskega in političnih razmer in razpoloženja v družbi.

Pujski tekajo po hlevu, tu in tam bo kateri omahnil in se ustavil. Nato jih moški potiskajo s plastičnimi deskami, dokler živali končno ne stečejo po klančini v prikolico za živino. Pujski se selijo v pitališča, k rejcem in rejci prašičev ter njihovi zaposleni so to opravilo v preteklih desetletjih izkusili na stotine krat, a sedaj je vse drugače kot običajno. Pujski, ki so ravnokar splezale po klančini, so bile zadnji, ki so zapustili farmo. Kmet ima cmok v grlu, njegova žena pa se bori proti solzam, medtem ko pometa prazen hodnik, po katerem so se pravkar sprehajali prašiči.

Neizpolnjena pričakovanja

V preteklih desetletjih so doživeli marsikaj: cenovna nihanja, v katerih je bila krma dražja od prašičev, pomanjkanje krme po slabih letinah, vse strožje rejske predpise, in nevarnost afriške prašičje kuge. Kljub temu so vztrajali v upanju na boljše čase, ki so nekako vedno prišli, a nikoli niso bili tako dobri, kot so si obetali. Zdaj pa morajo odnehati, saj reja prašičev zahteva naložbe, ki si jih ne morejo več privoščiti. Temu je dodana še vse večja družbeni izobčenost njihovega poklica in vedno višji stroški za krmo, vodo, dizelsko gorivo in energijo. Vsega tega ne zmorejo več, zato kmetije zapuščajo še zadnji pujski, tudi v družini, kjer je bila prašičereja glavna dejavnost šest generacij. Še nikoli od povojnega obdobja položaj živinorejcev v Nemčiji ni bil tako negotov. Zlasti prašičerejci so sedaj na koncu svojih možnosti. Posledica je je vedno večje opuščanje ob hkratnem  zmanjševanju števila živali. Ali z drugimi besedami: v nasprotju z zastavljenim ciljem zmanjševanja staleža živali in krepitve družinskih kmetij so v zadnjih letih zlasti manjše kmetije vse bolj pod vplivom negotovih razmer in novih zahtev reje. Na drugi strani pa se je koncentrirala reja v velikih podjetjih in to velja za vse vrste živali.

Meso v središču pozornosti družbenih omrežij

K vsemu temu dodaja nenaklonjenost ali celo izobčenost  do uživalcev mesa in živinorejcev. Do sedaj se samo dva odstotka  Nemcev prišteva med vegane in  10 odstotkov med vegetarijance. Kljub temu konkurenca veganskih mesnih nadomestkov predstavlja dodaten pritisk na trg. Poleg tega sta veganska in vegetarijanska manjšina pretirano aktivni in medijsko glasni, podobi kmetijstva v družbi pa škodujejo še medijsko podkovane protestne akcije nasprotnikov živinoreje.

Zato je vse bolj negotovo ali bodo na kmetijah še kdaj prašiči od začetka reje.  Za dobro gospodarjenje bi morali pravilno vlagati. Za lastnika kmetije, stare nad 60 let, to ni več realna možnost, saj so si njihovi otroci že zdavnaj poiskali drugo zaposlite. Nove ideje in poslovne dejavnosti pa bi morda lahko pomagale naslednikom, da prašičerejo ponovno postavijo na noge na sonaravni način. Marsikateri zavzeti prašičerejec, za katerega opustitev še ne pride v poštev, že kaže  poti v to novo smer.