Z  izkušnjami  od vinograda do je  presenečenj manj

 Vinorodni okoliš Gorška Brda predstavljajo z malenkost manj kot 2000 hektarji pol odstotka evropskih vinogradniških leg. Na polovici, torej 1000 hektarjih prideluje grozdje  410 zadružnih vinogradnikov za vinsko klet KZ Goriška Brda. Vino pa pomeni  v Brdih del ali glavni dohodek še okrog 140 zasebnim polnilcem vina. V največjo briško klet so letos pripeljali  6,5 milijona kilogramov grozdja, kar pomeni okrog pet milijonov litrov vina. Lani so ustvarili 11 milijonov evrov prihodkov in kar 40 odstotkov  vina izvozijo. Njihove polnitve vseh kakovostnih stopenj na trgu potrjujejo, da ima sedanja vodstvena ekipa, s katero smo se pogovarjali po koncu trgatve: direktor Silvan Peršolja, enolog Darinko Ribolica in vodja vinogradniškega dela Gorazd Jakin veliko znanja in izkušenj tako o pridelavi kot trženju in zahtevah pivcev.

Razmerje med sortami je v briški največji kleti podobno kot v celem okolišu, s 70 odstotki prevladujejo bele, med njimi je najbolj uveljavljena rebula na tretjini pogodbenih površin pri in poleg nje še chardonnay, sauvignonass (tokaj) ,sauvignon.  Med rdečimi sortami, te predstavljajo 30 odstotkov količin,sta glavna merlot in cabernet sauvignon. V zadnjem obdobju so se preusmerili najprej v zniževanje pridelka, iz povprečnih enajst na sedem ton po hektarju, zato so se zvišale tudi alkoholne stopnje in kakovost vin v celoti.Zato s prenehali polniti generična vina za trgovske. Ker pa je obdobje priljubljenosti vin z višjo alkoholno stopnjo mimo, pivci posegajo spet bolj po svežih, aromatičnih.nizko alkoholnih vinih, pridelke spet nekoliko zvišujejo.

Letošnjega letnika se veselite z razlogom, saj se je bilo treba za poškodovan grozd na prevzemni postaji kar načakati.

Letos bo več osnove za vina višjih cenovnih razredov, ker nekaterih vin iz letnika 2014 niti ne bomo polnili. Nekako naravno pravilo pa je, kot sem slišal v Furlaniji in bi ga potrdil tudi za nas, da je v desetletju osem do devet dobrih letin  za rebulo štiri  za chardonnay in tokaj in približno pet za sive pinote, in pri rdečih sortah med sedem do osem za merlote, in pet za cabernet sauvignone. Pustimo trende, to da narava, saj je logika pridelave avtohtonih sort prav v tem, da te nikoli ne zatajijo, letos npr zelo izstopa sauvignonass (bivši tokaj), pravi iz izkušenj Silvan Peršolja .

Kako uskladite dolgoročno načrtovano delo v vinogradih s pogosto spreminjajočimi se zahtevami na trgu?

Naših 400 članov ima 3200 parcel in bistvo je v segmentaciji pridelave; količino pridrlka  uskladimo glede na kakovost: če je za cabernet sauvignon optimalno pet ton grozdja

po hektarju, je za rebulo normalne kakovosti deset ton po hektarju. Ker so na trgu spet priljubljena aromatična vina z nižjimi alkoholi na trgu tudi z lanskimi nismo imeli težav. Kar najbolj je treba izkoristiti potencial vinograda in ko se v 20 letih naberejo podatki od vinograda do steklenice, je presenečenj manj. Izjemno pomemben dejavnik pa je tudi osebni odnos vsakega pridelovalca do obdelave vinograda, in ko oni to razumejo, je okrog vina tri četrt postorjenega. Dolgoročni cilj so klet višje odkupne cene, a tudi če jih bomo letos zvišali, vinogradnik bo v povprečju dobil za kilogram grozdja med 50 in 55 centov, ta cena še vedno ne omogoča razvoja dejavnosti. Za normalni razvoj kmetij bi morala biti cena kilograma od 65 do 70 centov, izplačanih v 12 mesecih. To je naš strateški cilj, a težko rečem, koliko let bomo zanj potrebovali.

Brda so ostala med redkimi živimi vinorodnimi slovenskimi pokrajinami, generacije vinogradnikov in vinarjev so se pomladile, hribčki so obdelani, koliko bo obnovljenih vinogradov?

Do generacijske zamenjave je prišlo, ker briški vinogradniki in vinarji zaradi bližine meje bolje zaznavajo zahteve trga, bolj so se prilagajali slogovno modernim vinom. Povprečna velikost vinograda v Brdih je v Sloveniji največja- 2,4 ha na kmetijo in zgodil se je premik od »hobi programa« v profesionalizacijo. Če vinogradnik že ima vinograde, se z njim ukvarja kot z ekonomsko dejavnost, ne le družinsko tradicijo. Vinogradnikov pa ne ločujemo in ocenjujemo le po velikosti, temveč ali po perspektivi, ali bodo čez desetletje še kmetovali, čeprav bi težko navajal  številke. To pomeni, da se spreminja izbor sort, obdelava se spreminja tudi zaradi prilagajanja podnebnim spremembam. Letos pričakujemo tudi več obnove, ker je položaj na trgu malo boljši. In če bi bilo v Brdih na voljo 200 hektarjev, bi v dveh letih vse obdelali, saj vlada lakota po zemlji, pridelovalci obnavljajo tudi brezupne lege.Vinogradništvo v Brdih se je ohranilo prav zato, ker vsaka družina poskrbi za svojo zemljo, saj zaradi razpršenosti zemljišč sicer ne bi bilo smiselno delati. V Brdih primanjkuje zemlje tudi zaradi specializacije in ker je vino ostalo pomembna gospodarska dejavnost, vsega drugega imamo malo; nekaj zgodnjega sadja, oljke, kakije in trto. Tudi Sklad kmetijskih zemljišč RS je treba o okrcat, ker bi morali bolj skrbeti za zaokrožitev pravih kmetij.Težko se je mlademu človeku odločiti, da bo brez storilnosti tekmoval na največ desetih hektarjih z vrstnikom čez mejo, ki jih ima 25 ha. Deset let nazaj je bila povprečje 800 delovnih ur / ha, potem 500 in 400 ur/ha in zdaj čez mejo obdelajo hektar vinograda v ravninah v 250 do 280 urah in na terasah med 350 do 400 ur. Pri nas pa načrtujemo obnove na površinah, ki jih je mogoče obdelati z 400 urami po hektarju,

Se veliko zgledujete čez mejo, kjer je tako kot v svetu pridelava od trte do vina vedno bolj redko v rokah enega samega pridelovalca?

Povezanost vinarja od začetka do konca je velika prednost Slovenije, ki pa jo je težko komunicirati. Zato imamo nov slogan, da klet Brda ni velika klet, sama velikost je namreč zelo relativna, temveč klet družinskih vinogradnikov, saj vsaka družina skrbi za svoj vinograd. Čez mejo pa imamo dobre in slabe zglede, ponesrečene prakse, zasebne, družinske in velike zadružne družinske, ki so vlagali in ji h zapirajo, in jih prevzemajo zadružne kleti. Redko katera je zapuščena, dogajajo se prevzemi, prodaje, je zelo dinamično.Bilo bi zanimivo pogledat, kdo je bil na vrhu pred desetimi leti in kdo je med njimi še sedaj.

Zadnja leta se je število večjih slovenskih kleti na trgu zmanjšalo, skromnejši je bil zadnjih pet let tudi pridelek. Kljub temu prodaja doma zaradi padajoče porabe ni nič lažja, treba je v izvoz.

Na Dolenjskem in Primorskem so zrasle številne kleti, ki polnijo od pol do milijon litrov in se posebej ne promovirajo, temveč polnijo generična vina, ki so nadomestile izpad velikih kleti. Ne vem, zakaj ta pojav v slovenskem vinarstvu ni bolj opažen. Razmere na domačem trgu so neurejene, a kljub povečanemu uvozu na okrog desetino domačega letnika – ali nekaj nad 10 milijonov litrov, mamo domači vinarji na njem še vedno 90- odstotni delež. Slovenci imamo še vedno zelo radi domače vino, med vinarji pa se še vedno dogaja drobljenje, vsak se rešuje po svoje. Naš uspeh je bila usmeritev v izvoz, namesto v proizvodnjo, opremo, smo vlagali v trženje, kar je dolgoročno in mukotrpno delo. Še leta 1998 smo izvozili le odstotek naših vin, zdaj izvozimo 40 odstotkov na 26 trgov, glavni so ZDA, Kitajska, Italija, Tajska Evropski denar za promocijo na tretjih trgih nam je bil v pomoč in obe glavna ukrepa, podpore za obnove vinogradov in promocija na tretji trgih dobro izbrana. A hudič je v izvedbi in dejstvo, da je bilo porabljenega samo 375 tisoč od 1,5 milijona od evropskih sredstev za promocijo v letu 2014 pove vse, naša klet je koristila okrog 150 tisoč evrov, zaključi Peršolja.