Vloga zadrug v razvoju ekološkega kmetijstva

V Sloveniji je še vedno eden od temeljnih izziv, koliko ekološke hrane bomo imeli na krožniku in od kod bo ta prišla v državo. Več kot polovico ekoloških živil namreč uvozimo, še tisto, kar pridelamo, pa zaradi težav v povezovanju in logistiki izvažamo, kar je bila tudi osrednja tema okrogle mize Vloga zadrug v ekološkem kmetijstva v organizaciji Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije.

Mateja Čalušić, kmetijska ministrica, je dejala, da stavi na zadružništvo kot pravo obliko organizacije in podpornega okolja za povezovanje eko sektorja. Na MKGP pa postavljajo temelje in strateški uvid za kmetijstvo in prehranski sektor v prihodnje.

»Članice Zadružne zveze Slovenije (ZZS) ustvarijo 894 milijonov evrov letnega prihodka,« je predstavila Jožica Polajžer iz ZZS. V njih je povezanih 5000 družinskih kmetij, med njimi so tudi takšne, ki pridelujejo ekološko mleko, sadje in zelenjavo, 21 kmetijskih zadrug je pridobilo ekološki certifikat. Za svoje delovanje pa pogrešajo predvsem vitko poslovno okolje in namenske razpise.

Kmetijske zadruge, članice Zadružne zveze Slovenije, so v letu 2023 odkupile 53,3% v Sloveniji vzrejenega ekološkega goveda, 11% ekološkega mleka, 3,6% krompirja, 8,8% vrtnin ter 3,95% jabolk.

POMURSKI EKO PRIDELKI PRODANI V TUJINO

V Slovenijo uživamo večino uvožene ekološke hrane, domači pridelovalci pa imajo velike težave zaradi pomanjkanja skladiščnih prostorov in s povezovanjem. Predsednik pomurske ekološke zadruge Dejan Sukič je predstavil, zakaj pomurska ekološka žita in večino drugih pridelkov iz te regije prodajo v tujino. Pomurska ekološka zadruga bo decembra stara dve leti in ima 32 članov ekoloških kmetov. Novih članov ne vabijo več, temveč se ti nanje obračajo že sami. Vsi njihovi člani obdelujejo 630 hektarjev. Njihov glavni pridelek so ekološka žita, v glavnem ječmen in pšenica, pri katerih imajo za ekološko pridelavo zelo dobre donose, in sicer 5 do 6 t/ha. Težave pa imajo s skladiščnimi prostori. Ker nimajo svojih prostorov, morajo večino pridelka prodati že ob žetvi ali kot konvencionalna šita, zato 90 % njihovih tržnih pridelkov prodajo v tujino.

»Kmete smo naučili vrhunsko pridelovati, ne pa prodaje, in pozabili smo na skladiščenje. Sedaj, ko smo povezani, je povpraševanje po ekološki piri in pšenici veliko in to po dobri ceni 290 evrov za tono pšenice. Toda mi plačamo zadružnikom 380 evrov za tono, ker je znana sledljivost njihovega pridelka do njive, vendar zadruga pri tem nima zaslužka.

Njeno delovanje sloni na sredstvih entuziastov, sedaj najemamo kredit, da bomo pokrili razpisne stroške. Delovanje zadruge se je začelo odvijati v pravo smer, toda razpisi so za nas nedosegljivi, ker nimamo svojega premoženja. Naše vodilo pa je: zadruga naj živi, kmet pa naj preživi. Aktivnim članom zaračunamo le 3% od prodanega pridelka,« je predstavil realnost Sukič.

Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije, je izpostavil, da dokler bodo v ekološki pridelavi pomembni hektarji namesto pridelka, tako dolgo ne bo premikov in nagovorjeni pravi pridelovalci. Brez pridelka pač ni mogoče zagotovi življenja družini na kmetiji. Sedaj je slovenski cilj preusmeritev 18 % kmetijskih površin v eko pridelavo, a bi bilo bolje cilj napisati v količini hrane, ki jo je treba pridelati. »Zgraditi je treba silose. Trgovci na načelni ravni vedno obljubijo, da bodo vse odkupili, a ima tudi zadruga v Brežicah težave z eko žiti, ki jih je doslej lahko prodala le kot konvencionalna. Brez skladiščnih zmogljivosti veliko izgubimo. MKGP je pripravilo razpise, ki gredo v to smer in jim je treba slediti, vendar brez povezovanja uspeh na trgu in v nastopu do trgovcev ni uspešen. Pridelovalci imajo znane težave in v okviru Zadružne zveze jih lahko podpremo,« je ponudil roko ostalim ekološkim zadrugam Borut Florjančič in dodal, da je potrebno predvsem boljše podporno okolje, ki bi omogočilo pridelovalcem boljšo pogajalsko izhodišče v odnosu do trgovcev.

Irena Rotar iz civilne iniciative Ekoci pa je predstavila, da je po Sloveniji veliko skladiščnih površin, kjer se zapirajo obstoječi trgovinski prostori. Zato ni treba graditi novih, temveč preučiti, kako uporabiti te zmogljivosti. »Zadružna zveza pa je s 350 trgovinami največja slovenska trgovska mreža, kar bi morali večkrat poudariti in izpostaviti, da ima v svojih trgovinah vse od semena do krožnika za vsaj 50 rastlin.«

VEČ MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA

Uspešnega in prodornega ekološkega kmetovanja in prodaje ni brez novih znanj in inovacij, kar je izpostavil dr. Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije. »Tako na področju ekološkega kot konvencionalnega kmetijstva bo steklo medinstitucionalno sodelovanje v okviru SKP ukrepa IRP 38. Vemo, da v tujini ekološki kmetje zagotavljajo nove tehnologije, želimo pa si, da bi steklo sodelovanje, saj je moč v povezovanju, hkrati pa ni smiselno imeti v vseh ustanovah vse opreme, ker si jo lahko delimo. Poleg tega imamo težave s kadri in z dogovarjanjem so rezultati hitrejši.

Osebno pa si želim več lokalno pridelane hrane in da bi pridelali polnovredno hrano brez pesticidov. Za to ne potrebujemo novih genskih tehnologij, ker imamo dovolj možnosti v povezavi z gensko banko in v sodelovanju s kmeti.

Tatjana Buzeti, predsednica ZDEKS, pa je sklenila, da je ena od temeljnih nalog vzpostavitev ekipe, ki bo zgradila učinkovite tržne verige za ekološka živila. Logistična središča bi bilo najbolj smiselno vzpostaviti v okviru že delujočih zadrug ZZS. Ekološki kmetje pa potrebujejo tudi več predelovalnih obratov za ekološke pridelke.