Anica Ferjančič goste na dvorišču pozdravi s frtaljo s šunko in koprivami, kot je običajno spomladi v Vipavski dolini, tako da je takoj jasno, da se pri njih jé tradicionalno in dobro. Nato pa se v novi degustacijski sobi za 50 gostov, ki je nastala pred letom in pol iz več kot 200 let stare kleti družine Ferjančič, odvije pogovor, zakaj je ta prostor prazen. Prvi po štirinajstih letih na velikonočni poledeljek na Planini ni bilo praznika pinele.V njem na vrhuncu pomladi z izjemo letnice 1809 iz portala domačije, ko se je uradno začela vinska zgodba Ferjančičevih, zaradi pandemije koronavirusa nič ni tako, kot je bilo pred kratkim. Pa vendar je bilo tudi v preteklosti življenje na Planini bistveno drugačno in najverjetneje bo popolnoma drugačna tudi prihodnost. Nespremenjen temelj te razpotegnjene vasi nad Ajdovščino pa ostajajo vinogradi, sedaj na okrog sto hektarjih, in marljivi domačini, ki v negotovih okoliščinah ostajajo osredotočeni na spomladanska kmetijska dela.

Anica se je v vas, ki se lahko pohvali z največjo koncentracijo pridelave marelic v Sloveniji – več kot tri tisoč dreves imajo le štirje pridelovalci, priženila leta 1995 iz Podkraja nad Ajdovščino, kjer na nadmorski višini 800 metrov trta ne raste. Sprva je bila zaposlena, po rojstvu treh otrok – Domna, Sanje in Aleksa – pa je ostala doma in bistveni del njenega življenja so poleg skrbi za družino postali vinogradi in vino. Zadnjih 15 let so vina Ferjančič znana širše po Sloveniji, njihova paradna trojka so avtohtona pinela, zelen in merlot, mož Peter, ki je na tej kmetiji šesta generacija, pa je začel na 10-hektarskem mešanem posestvu z vinarstvom s pet tisoč trtami skorajda iz nič. V Planini je večina domačinov živela od kmetijstva, najpogostejša kombinacija sta bila živinoreja in vinogradništvo. Glavna skrb je bila pridelava hrane, okrog hiš so bile vedno tudi češnje in fige, vino pa je bilo tisto, ki je na kmetije vedno prinašalo denar. Da je to res, potrjujejo planinske kleti, ki so bile večinoma zgrajene med leti 1800 in 1850 oziroma v obdobju, ko je bil na Planini kaplan in strokovnjak za vinogradništvo ter vinarstvo Matija Vrtovec, ki je domačine o vinarstvu tudi poučeval.

Predniki so dobro vedeli, kam posaditi katero sorto

»Pozneje so prišli za manjše vinogradnike težki časi, po prvi svetovni vojni je Italija kot velika pridelovalka vina tukajšnje vinarstvo zatirala, po drugi svetovni vojni pa so bili pomembni samo vagoni pridelkov. To v naših pogojih ni mogoče, zato smo bili vedno usmerjeni v kakovost. Zadnjih 30 let so se kmetije specializirale v vinogradništvo ali sadjarstvo, živina je samo še na petih, šestih. Iz otroštva se spomnim, da je bila vedno najbolj zastopana rebula, takoj za njo pinela, saj obe dobro prenašata sušo in burjo na strmih lapornih legah, kjer dajeta tudi najboljšo kakovost. Tradicionalno rdečih sort na Planini ni bilo, prve francoske sorte so prišle po letu 1960. Prednike je treba spoštovati, saj so dobro vedeli, kam posaditi kakšno sorto.

Najpomembnejše je znanje, kakšen pridelek bo dala katera sorta glede na zemljo, največji izziv pa je doseči ravnotežje med rodnostjo in kakovostjo. Oče pa me je naučil, kako sorte prepoznati pozimi po lesu,« se vrne v preteklost Peter, ki ima veliko izkušenj s strukturo tal tudi kot strojnik v gradbeništvu, kjer se je zaposlil, saj se samo od kmetijstva ni dalo živeti. Vse svoje vinograde si je zato naredil sam, zanje si je le izposodil stroje in s tem tudi privarčeval pri obnovi.

Peter Ferjančič v novem vinogradu nad Slapom, ki so ga uredili letos in v njem posadili 4000 trt pinele in barbere. Zemljo zanj so kupili, lapornata tla,ki ustrezajo obema sortama pa zagotavljajo, da bodo tukaj pridelali grozdje za vino odlične kakovosti. 

Oče mu je leta 1990 prepustil vinogradništvo in skromno opremljeno klet, ko je presodil, da sodobnim trendom v vinarstvu ne zmore več slediti. »Kot mlada družina nismo imeli vizije, da bi postali vinogradniško-vinarska kmetija, vendar pa je imel Peter vedno željo, da bi ostal doma,« razkrije Anica. To je uresničil s postopno širitvijo vinogradov, sedaj jih obdelujejo 8,8 hektarja na enajstih parcelah. Odločilna pa je bila širitev z najemom dveh hektarjev travnika na Slapu leta 2003, ki so ga spremenili v vinograd. Prav ta sedaj rodi velikokrat nagrajena merlot in zelen, pridelujejo pa še pinelo, chardonnay, sauvignon, rebulo, malvazijo, cabernet franc in cabernet sauvignon. Rdeče sorte predstavljajo približno četrtino od 40 tisoč litrov pridelka. Od te prelomnice so ena redkih vinogradniških družin v Vipavski dolini, v kateri živijo samo od kmetijstva, obdelujejo pa še sto češnjevih dreves, ki prinašajo prvi dohodek, kadar pridelka ne uničita pozeba ali dež.

Goste zanima lokalno

Aničina glavna skrb je bila vsa leta družina, ker pa je bil Peter veliko službeno odsoten, opravlja tudi vsa dela v vinogradih, od rezi do zelenih del.Pri strojnih delih je sedaj že lažje, ker gospodarju pomaga že Domen, absolvent agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Vinograde obdelujejo na konvencionalen način, a že nekaj let ne uporabljajo herbicidov, večina je zatravljenih s podorinami za zeleno gnojenje. Za obdelavo pod trto imajo hidravličen stroj. Lani so ob svojem 16 let starem vinogradu kupili še hektar na lapornati legi med Slapom in Planino, samo zemlja jih je stala 25 tisoč evrov in prav toliko tudi ureditev nasada štiri tisoč trt, v glavnem pinele in barbere, ki so ju posadili te dni. Sedaj obdelujejo že skoraj 40 tisoč trt in so poleg vinarstva Štoklej in Guerila med tremi tržnimi vinarji na Planini, vsem trem pa gre zasluga, da se je pinela kot avtohtona slovenska sorta vrnila v pridelavo in zavest ljubiteljev vina.

Anica doda, da se na Planini ni naučila le delati v vinogradih, temveč tudi kuhati in peči. Udeleževala se je tečajev Društva gospodinj na Planini,ki ima tudi dramsko skupino in v katerem se ženske zbirajo v glavnem ob nedeljah. Društvu je uspelo obuditi vse stare običaje in zbrati planinsko kulinariko v knjigi receptov. V njej je praktično vse, kar so tukaj jedli 150 let nazaj, značilna planinska jed je na primer juha iz zelene, ki ji rečejo šelinka, pa postni štokviš oziroma polenovka s polento. »Gostom postrežemo tradicionalne jedi s Planine, v skupini pa zadnja leta zaradi veliko dela na kmetiji težko sodelujem. Na goste moraš biti pripravljen, ti pridejo na hladen prigrizek ali samo po vino.«

Anica Ferjančič spomladi goste pozdravi s frtaljo s koprivami

Več kot pol pridelka predstavljajo sveža bela vina, stopnjo višje je zvrst fino belo, ki je nastalo ob 200-letnici hiše, v njem so barikiran chardonnay,in sveža  zelen in sauvignon. Drugo strukturno vino je merlot, ki zori v hrastovih sodih dve leti, od lani pa imajo prvič na trgu zvrst fino rdeče, letnik 2015, iz merlota, cabernet sauvignona in cabernet franca, ki je zorelo tri leta in pol v francoskih barikih, bilo stekleničeno lani in takoj postalo zmagovalno rdeče vino na lanskem festivalu vin v Ljubljani. Peter pove, da si pri tipizaciji vin večkrat pomaga z Aničinimi zaznavami, saj zelo dobro oceni kakovost vina, skupaj pa jih tudi promovirata po sejmih in dogodkih na Primorskem. 

Anici Peter kdaj “podtakne” kak kozarec pred tipizacijo vin

Mlajše generacije se od starejših razlikujejo po tem, da se za vino zelo zanimajo in si dovolijo svetovati, med njimi je tudi veliko kultiviranih pokuševalcev. Vse pivce pa zanima lokalno, zelo dobro se prodaja pinela,« iz izkušenj doda Anica.

V Sloveniji prodajo večino vin v gostilnah in restavracijah, povečujejo pa delež vin v steklenicah. Zadnji dve leti se jim je povečala prodaja na kmetiji, doma so imeli goste s celega sveta. Načrtovali so tudi ureditev sob, toda svet se je sedaj postavil na glavo in naročila, ki so jih imeli zadnji mesec, so izključno trud dela z gosti prejšnja leta, skleneta z upanjem, da bo »korona blokade« gospodarstva čim prej konec.

V kleti sta glavna Peter in Domen