Varstvo narave v kmetijstvu

Biotehniška fakulteta v Ljubljani in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sta organizirala posvet Novosti na področju varstva narave v kmetijstvu v Sloveniji. Naravovarstveni in kmetijski strokovnjaki so s primeri iz prakse podkrepili, da je uspešno povezovanje in sodelovanje naravovarstva in kmetijstva v praksi mogoče, kadar je za to volja in znanje. To omogoča dolgoročno ohranjanje biotske raznovrstnosti, trajnostno pridelavo hrane in podporo kmetijstvu.

Dr. Ana Frelih Larsen iz MKGP je poudarila, da ima ekološko kmetijstvo potencial tudi napodročju varovanja narave, vendar o tem v Sloveniji še vedno prevladuje skepsa. Ekološko kmetijstvo v Slovenij pa se kljub oviram razvija, v eko je sedaj 13,2 odstotka kmetijskih zemljišč, cilja 18 odstotkov vključenih kmetijskih zemljišč (KZ) pa Slovenija ne bo dosegla. Cilj je tudi vključitev 25 odstotkov KZ na vodovarstvenih območjih (VVO) in 30 odstotkov na območjih Natura 2000. Na VVO je v ekološko pridelavo vključenih le osem odstotkov, na območjih Natura 2000 pa 20 odstotkov KZ.

Število preusmeritev se je povečalo, vključujejo se kmetije z več površinami. Starostna struktura nosilcev ekoloških kmetij – 14,7 odstotka je starih od 30 do 39 let – kaže zanimanje zanj med mladimi. Ti v tej obliki kmetovanja prepoznavajo tudi tržno perspektivo.

Ekološko kmetijstvo ima številne prednosti na zapiranje krogotoka, na ohranjanje naravnih virov in neodvisnost od uvoza pri vnosih na kmetijah, kar je prednost tudi z vidika manjše ranljivosti (npr. pri uvozu sintetičnih gnojil) v sedanjih političnih razmerah. Prav tako ima močan tržni potencial in zelo visoko zaupanje potrošnikov. Vrednost trga z eko živili v EU, ki se zvišuje proti 50 milijardam evrov, pa potrjuje, da eko že dolgo ni več tržna niša. Ta rast pa je tudi motivacija za preusmeritve kmetij, saj je povpraševanje po eko proizvodih večje od ponudbe.

NESISTEMATIČNI RAZVOJ DOMAČEGA EKO TRGA

Kot ena ključnih ovir v pridelavi so še vedno 9–25 odstotkov nižji donosi v ekološki pridelavi, kar pa je relativno, ker zaradi spleta številnih dejavnikov stagnira rast donosov tudi v konvencionalni pridelavi.

Še večji izziv so prehranske verige – tržno povezovanje napreduje zelo počasi. V Sloveniji smo zelo nesistematično vlagali v razvoj trga, velik je potencial v javnih zavodih, zelenem turizmu in horeca sektorju. Izkoristiti je treba pozitivno zanko razvoja, saj večanje števila tržnih eko kmetij krepi ponudbo in cenovno dostopnost. Del pozitivne zanke so tudi partnerstva za naložbe (v logistiko, inovativne izdelke) za krepitev verig. »V ekološko kmetijstvo je vključenih 12 odstotkov naravovarstvenih površin in 17,4 odstotka eko kmetij je v kakšnem naravovarstvenem ukrepu. Največ jih je vključenih v ukrep posebni traviščni habitati in suhi kraški travniki in pašniki,« je prekrivanje področij predstavila Branka Trčak iz MKGP. Eko kmetije, ki izvajajo naravovarstvene ukrepe, so povprečno večje – obsegajo 33 hektarjev, mlajši kmetje pa se bolj uspešno odločajo za kombinacijo eko in naravovarstvenih ukrepov.

VSEGA NI MOGOČE REŠITI Z DENARJEM

»Ne podcenjujte družbenih učinkov ekološkega kmetovanja, vključenosti državljanov in prostovoljnega dela, pomembno pa je tudi finančno nadomestilo in načrtovanje pri izvedbi načina kmetovanja,« je bilo ključno sporočilo o izkušnjah iz Bavarske, kjer ugotavljajo, da je biotska pestrost na ekoloških površinah 30 odstotkov večja. V Sloveniji jih je je predal Harald Ulmer, vodja enote za razvoj kmetijstva Naturschutz na Bavarskem, ki je ena največjih nemških okoljevarstvenih organizacij. Ustanovljena je bila že leta 1931 in ima več kot 270.000 članov. Ulmer pa je bil pobudnik zelo uspešne iniciative Ohranimo čebele leta 2019. Sprva je delovala kot lokalna skupina za varstvo narave na Bavarskem, pozneje pa se je razvila v veliko nevladno organizacijo z nacionalnim vplivom, ki se osredotoča na ohranjanje narave, habitatov in biotske raznovrstnosti.

50.000 kmetijskih gospodarstev na Bavarskem ni uspelo preživeti pod pritiskom evropske kmetijske politike, ki zahteva »rast ali izpad«, in je v zadnjih 20 letih za vedno zaprlo svoja vrata. Velikost preostalih gospodarstev pa se še naprej povečuje.

Prav tako ni mogoče vsega rešiti z denarjem, je opozoril s primerom, ko so za ponovno namakanje oz. poplavitev območij kmetom ponujali 2000 evrov na hektar, a se ni nihče prijavil, ker za kmete to ni bila primerna ekonomska rešitev, saj potrebujejo obdelovalna zemljišča.

Bavarska ima 3,1 milijona hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, od tega 66 odstotkov obdelanih in 34 odstotkov trajnega travinja. Delež ekoloških kmeti je 14,35 odstotka oz. 430.000 hektarjev (2024), cilj je 30 odstotkov ekoloških kmetij do 2030. Ta sektor je na Bavarskem rastoč, vendar pa se kmetije povečujejo. Soočajo se z intezifikacijo kmetijstva ter premikom k pridelavi rastlin za energijo.

Na Bavarskem imajo dva glavna programa podpor za ekosistemske storitve. Program za ohranjanje kulturne krajine (KULAP) je subvencijski program, ki ga upravljajo nemška vlada in posamezne dežele, med njimi Bavarska. Glavnina je podpora kmetom za trajnostne prakse, ki ne prinašajo neposrednega ekonomskega dobička, a pomembno prispevajo k naravovarstvu. Na 162.000 hektarjih pa izvajajo še naravovarstvene programe po pogodbi. V slednje je vključenih 29.000 kmetij, za program pa namenijo 90 milijonov evrov letno. Alpski naravovarstveni program izvajajo na enem milijonu hektarjev trajnega travinja, v glavnem so vključeni alpski pašniki, ki so v ekološki pridelavi.

Med kmeti narašča negotovost zaradi nejasnosti, kakšna bodo plačila iz SKP v prihodnjem obdobju. »Signal iz Bruslja sporoča, da veliko ukrepov ne bodo več plačevali. S tem bodo uničili veliko dobrih sedanjih ukrepov. Upajo, da Komisija ne bo sledila izvajanju SKP, kot je to predstavila,« je sklenil Ulmer.

KMETJE SI V EKOLOŠKI PRIDELAVI ŽE UPAJO VEČ

Številne dobre prakse po vsej Sloveniji potrjujejo, da so kmetje in naravovarstveniki našli pristope za dobro sodelovanje, za kar pa je predpogoj razmišljanje v širšem okviru na obeh straneh. Mitja Zupančič, že 30 let specialist za ekološko kmetovanje na KGZ Celje, jepoudaril, da bi na eni strani želeli biotsko pestrost, na drugi strani pa se ekološkemu sektorju očita, da ne prideluje dovolj hrane, ki si jo želijo potrošniki. Toda eko je pridelava v sozvočju z naravnimi cikli, ne pa negativno poseganje vanje.

»Kmetje pretvarjajo sončno energijo v energijo preko pridelkov. To je njihovo poslanstvo in sprožilec za vstop v eko – da pridelek proda in lahko reče, da je ohranil naravo in porabniku dal zdrav proizvod. S specializirano mehanizacijo za ekološko pridelavo si kmetje že upajo več, tudi pridelovati koruzo in vrtnine, imeti trajne nasade.«

Motivacija kmeta pa je preživetje. Na koncu želi imeti plus pod črto. Zato je zelo žalostno gledati zelene puščave, v katere so kmetje prisiljeni zaradi nizkih odkupnih cen.

Dr. Nika Cvelbar Weber s Kmetijskega inštituta Slovenije, specialistka za pridelavo v trajnih nasadih, meni, da se pridelovalci prilagajajo izboljšanju biotske pestrosti v sadovnjakih. Veliko je težav, a treba je začeti pri mladih, ki naj se v praksi prepričajo o učinkovitosti drugačnih pristopov.

Jani Frank, gospodar na kmetiji pri Andrejevih na območju Pivških presihajočih jezer, je dejal, da je bila pri njih spodbuda za vstop v eko pridelava hrane za družino. Redijo 45 glav goveda ter pridelujejo zelenjavo, žita in krompir. Kmetija je ekološka več kot 20 let, vključena je tudi v KOPOP-ukrepe, za izvajanje katerih pa je težko dobiti proste roke. Na kmetiji se ukvarjajo s turizmom, za kar potrebuje kmet vizijo, kako bo prideloval, da bo zaslužil dovolj in prodal gostom čim več čez krožnik.

Jelka Brdnik, svetovalka iz KGZ Ptuj, je predstavila, da je na območju njihovega zavoda od 6800 kmetij le 329 ekoloških in 949 na območjih Natura. Obdelujejo 3400 hektarjev, od tega 700 hektarjev suhih travnikov.