Aleš Fister, mladi gospodar na ekološki kmetiji Porta pri Podnartu, je oktobra postal novi predsednik Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije (ZDEKS), ki ga je dolga leta vodila Marija Marinček. V tej zvezi je le 400 od 3500 slovenskih ekoloških kmetov – iz združenj Deteljica, Severne Primorske, Gorenjske, Dolenjske, Posavja in Bele krajine ter Istre, vendar gre za edini stanovski javni glas te marginalne skupine kmetov. Mladi predsednik prinaša nov veter na slovenski eko sceni, če se ta ne bi na nekaterih področjih še vedno otepala stare prtljage.
»V gorenjskem združenju je okrog 90 ekoloških kmetij in v regiji ni velikega interesa za preusmeritev. Na državni ravni zastavljen cilj 17 % kmetijski obdelovalnih površin iz sedanjih 10 %, v naslednjem obdobju pa mu je namenjenih 92 milijonov evrov, prav tako ne bo enostaven. V zvezi pa vidimo ekološko kmetijstvo kot poslovno priložnost že zaradi naravnih težjih danosti za kmetijsko pridelavo,« steče dialog z mladim predsednikom.
Njegovo delovno okolje je kmetija na Ovsišah pri Podnartu, ki sta jo preusmerila v ekološko pridelavo leta 2002 njegova starša Mimi in Marjan, pridružila pa se jim je še Aleševa partnerka Klara ter sinova Lev in Tine. Aleš dela doma 12 let, študij arhitekture je zamenjal z njivami, kjer se učil veliko več kot prej v šoli. Predlani je bil potrjen kot mladi gospodar tudi na razpisu. Ker na 15 hektarjih obdelovalnih zemljišč nikoli niso kmetovali intenzivno, preusmeritev pri njih ni bila težavna. Glavni razlog, da je kmetovanje glavna dejavnost cele družine, pa je bil, da sta oba starša izgubila službe in da jim je ena od bližnjih eko kmetij ponudila površine v najem. Kmetija je mešana, dohodkovno glavna dejavnost je zelenjadarstvo, tretjino prihodka doda še gozd (18 hektarjev). Z vidika krogotoka je zelo pomembnih 20 glav cikastega goveda, iz hleva gredo plemenske teličke in bikci za meso, enako pomemben je še gnoj. Pridelujejo še krušna žita, ki gredo na trg bodisi prek dopolnilne dejavnosti peke kruha bodisi kot mlevski izdelki.

NAJVEČ ČASA ZA OHRANJANJE TRGA
Težave glavnih kmetijskih dejavnosti pozna tako iz prve roke. Večino zelenjave še vedno pridelajo na odprtem, na njivah, in delno v tunelih, zastekljeni rastlinjak za sadike je še v načrtih. Površin za pridelavo zelenjave ne orjejo, temveč le frezajo, šele sedaj so sadili krompir, čez leto se zvrsti na površinah praktično vsa zelenjava od korenovk, solatnic do plodovk, zelje in repo kisajo. Ker zatirajo plevele le mehansko, uporabljajo različne zastirke – česen in čebulo tako npr. sadijo v listje iz gozda. »Eko kmetje že s tem, ko ne uporabljamo pesticidov in sintetičnih gnojil, naredimo nekaj za naravo. Eko kmetije so zato del rešitve in ne težave pri reševanju okoljskih problemov. Najbolj naporno pa je vzdrževanje trga. Strank imamo dovolj, veliko časa pa gre za pripravo pridelkov in prodajo. A po drugi strani dosegamo višje cene, ker vse prodajamo sami, in lahko od tega živimo na manjših površinah.«
Tržne poti imajo razdrobljene, najpomembnejša je tržnica v Lescah. Druga je partnersko kmetovanje – v Kranj in Ljubljano dostavljajo zabojčke, v glavni sezoni vsak teden, zunaj sezone vsak drugi teden. Z dvanajstimi kmetijami so povezani še v skupnostno naročanje Stonoga, četrta pot pa vodi v javne zavode – vrtce v Kranju in Radovljici. »Naša kmetija si je morala trg sama poiskati in zanj je treba skrbeti. Certifikat je nujen predvsem za pridobivanje novih kupcev, saj vsi nikoli ne bodo prišli na kmetijo. Za vse pa imamo malo časa, večina ekoloških kmetov so zato veliki individualisti in nimajo potrebe po združevanju, v njem je veliko neznank. Poleg tega ima marsikdo slabe izkušnje iz prejšnje zveze Biodar z istoimensko zelo prepoznavno blagovno znamko, ki je kmetje sedaj ne smejo več uporabljati. Zato bi lahko rekel, da se slovensko ekološko kmetijstvo premika, a s polžjo hitrostjo. V ZDEKS načrtujemo novo blagovno znamko, vendar je bilo le-to pred 20 leti veliko lažje vzpostaviti kot sedaj, ko je izjemna poplava oznak. Tudi kupci so se za eko hrano v preteklosti bolj zanimali, ker je bilo slovenskih eko pridelkov premalo. Sedaj pa je tudi slovenska ekološka hrana postala bolj dostopna, čeprav količine še vedno niso velike. Ta del trga pa je nasičen še zaradi uvoza eko živil.«

Ekološki kmetje že s tem, ko ne uporabljamo pesitcidov in sintetičnih gnoji,l naredimo nekaj za naravo. Ekološke kmetije so zato del rešitev in ne težav pri reševanju okojskih problemov. Najbolj naporno pa je vzdrževanje trga. Stank imamo dovolj, velioko časa pa gre za pripravo pridelkov in prodajo. A po drugis strani

zato dosegamo višje cene , ker vse prodajamo sami in lahko od tega živimo na manjših površinah.

RAZPIS ZA EKOLOŠKO IZOBRAŽEVANJE Z ZAMUDO
Fister preide še na drugo področje, izobraževanje za eko kmetovanje, do katerega je bil na posvetu o ekološkem kmetovanju v Sloveniji februarja v Ljubljani kritičen. »Vsem kmetijskim svetovalcem ne smemo delati krivice, moja izkušnja pa je takšna, da terenski svetovalci, do katerih greš najprej zaradi v subvencijske vloge, nimajo znanja z našega področja. Za celo državo pa sta še vedno le dva kmetijska svetovalca za ekološko kmetovanje. Vlogo za mladega prevzemnika in lansko subvencijsko vlogo sem spisal sam. Eko kmetovanja z ukrepi KOPOP na kmetiji ne bom kombiniral, ker ni pametnega ukrepa, pa še pogoj je pri KOPOP prepoved uporabe kupljenega komposta, mi pa prehajamo delno na kompostne grede. Subvencije pa nam predstavljajo manj kot desetino dohodka na kmetiji.
Izobraževanje pa bo po novem potekalo drugače kot doslej. Eko kmetje bodo morali sami poskrbeti, katera predavanja bodo poslušali. V prvih treh letih bodo morali opraviti 15 ur, v naslednjih dveh letih pa še 10 ur izobraževanja. Prejšnji sistem je bil z vidika društev boljši, ker so lahko sama organizirala izobraževanja, tako smo imeli tudi več stikov s kmeti. ZDEKS še vedno čaka na izid javnega razpisa za izobraževanje, ki bi moral biti zaključen že novembra. Dogovor je namreč bil, da bo država iz podnebnega sklada namenila 400.000 evrov za ekološko kmetovanje – za preusmeritvene načrte, izobraževanja, oglede dobrih praks. Iz političnih razlogov (volitev) se je ta premaknil na poletje, novembra pa je bil preklican in objavljen konec decembra. Prvič smo se prijavili skupaj s KGZS in FKBV Maribor, drugič so se pridružili še KIS in Čebelarska zveza, na potrditev smo čakali do srede parila. Pogoj MKGP je bil, da mora biti okrog 25 ogledov dobrih praks in veliko strokovnih predavanj zaključenih do novembra. Ker pa se bo izvedba zavlekla v pridelovalno sezono, se bojim, da bom imeli težave zagotoviti udeležence na dogodkih.«
Na vprašanje, ali se kot kmetje počutijo del zadnjih protestov, odgovori, da so nekje vmes. »S konvencionalnimi kmeti simpatiziramo tam, kjer imamo skupne težave – zveri so problem povsod.

Dohodkovno najpomebnejša dejavnost na kmetji Porta je pridelava zelenjave
Imamo pa tudi slabe izkušnje – marsikdaj imamo občutek, da gledajo na ekološke kmete kot na nebodigatreba, ki samo vlečemo subvencije in nič ne pridelamo. To se je v preteklosti velikokrat slišalo tudi od vodilnih ljudi iz kmečke srenje. Na vsaki strani so dobri in slabi. Za močnejši skupni nastop potrebujemo zgolj medsebojno spoštovanje. Kmetje smo že tako vsi skupaj v manjšini v družbi, potem pa se delimo še med sabo. Toda odkup in prodaja eko mesa kot glavnega pridelka ekološkega kmetijstva sta še vedno neurejena, razpršena in meso slabo dostopno. Na trgu pa eko mesa še vedno manjka.

NAJVEČJA TEŽAVA POMANJKANJE DIALOGA
»Na področju načrtovanega evropskega znižanja porabe fitofarmacevtskih sredstev smo se naslonili na IFOAM, ki je dobro zapisala svoje zahteve. Tudi na področju eko pridelave je zelo neurejen položaj, predvsem pa ni dobro zastavljena klasifikacija škodljivosti, ki temelji na količini porabljenih sredstev, namesto na vsebnosti aktivnosti substanc in njihovih škodljivosti. Občutljiva območja, kot so VVO, pa so priložnost za ekološko kmetijstvo. Večina ekoloških kmetov namreč v glavnem gleda, kako bi kaj naredili drugače, da bo dobro zanje in za naravo. Zato tudi pridelava hrane in naravovarstvene zahteve niso nezdružljive,« meni gospodar Porte, »temveč je največja težava, ker ni dialoga. Vsako ministrstvo je zase, med sabo se ne pogovarjajo,« pove in pojasni na praktičnem primeru iz kmetije. »Nepravilna paša je uničujoča, hitra paša, ki jo zelo promovirajo v tujini, pa je lahko tudi regenerativna za rušo, izvajam jo tudi sam. Njeno bistvo je hitro premikanje čredink, vsak dan ali celo dvakrat na dan. V naravi so to funkcijo opravljale zveri. Govedo vsak dan prestavljamo, živali so zato bolj mirne, pojesti morajo vse, ne le najboljše krme, za rušo je bolje, ker so manj časa na enem mestu, trava začne odganjati že po štirih dnevih. To je ena od možnosti, ki bi jo lahko izkoristili na občutljivih območjih namesto prepovedi paše, zaradi česar nima kmet od površin več nobene koristi.«