Še vedno velja rek, da vzame moča več pridelka kot suša, zato pričakujejo vinogradniki letos najslabšo trgatev zadnjega desetletja. Nazadnje je bil tak katastrofalen letnik v deževnem letu 2014. Pridelek grozdja bo zaradi obilice padavin, neurij in toče bistveno nižji v vseh treh vinorodnih deželah, sodu pa izbija dno še izbruh zlate trsne rumenice na večjem območju v severovzhodni Sloveniji. Slavko Toplišek, predsednik Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije Vinis je uvodoma lahko samo dejal, da lahko vinogradniki le nemočno opazujejo uničen pridelek in trte.

Kmetijska ministrica mag. Irena Šinko, ki so jo povabili na okroglo mizo Vinisa v Gornjo Radgono, je ob tem dejala, da bo potrebno ukrepati zaradi izjemno velikih škod v tej dejavnosti, za kar je ustavljena delovna skupina. Del sredstev bodo lahko vinogradniki pridobili iz dodatnih ukrepov, del pa iz veljavnega strateškega načrta SKP 2023-2027. Večja težava pa so manjši vinogradniki, ki pridelavo opuščajo in tudi zanje bo potrebno najti rešitve.

Zatiranje zlate trsne rumenice vzdolž meje s Hrvaško

Drugi problem, ta hip največji zlasti v severovzhodni Sloveniji, na območju Ljutomersko-Ormoških in Radgonskih goric, je izbruh zlate trsne rumenice, a njeno zatiranje mora temeljiti na prostovoljnih ukrepih. Šinkova se je zato že pred Agro sestala s hrvaško kmetijsko ministrico Marijo Vučković, saj se bolezen v zadnjem obdobju intenzivno širi vzdolž slovensko-hrvaške meje.
Kmetijski ministrici sta zato podpisali memorandum o soglasju med slovenskim in hrvaškim kmetijskim ministrstvom o sodelovanju na področju zdravja rastlin. Namenjen je podpori pri strokovnem sodelovanju, izmenjavi informacij in izkušenj v zvezi z ukrepi za preprečevanje širjenja in zatiranje zlate trsne rumenice. Razmejena območja na hrvaški strani, ki mejijo na Slovenijo, se namreč ujemajo z razmejenimi območji na slovenski strani. Zato je zelo pomembno je, da imata obe državi pregled o zapuščenih vinogradih na obeh straneh meje, jih identificirata, očistita ter tudi na ta način zmanjšata prenos zlat trsne rumenice.
«Hrvaška že dolgo časa izvaja ukrepe za zatiranje zlate trsne rumenice. Imeli smo uspešen projekt čiščenja državnega zemljišča v Istri, letos pa se osredotočamo na celinski del. Gre za skupni problem, zato je bilo samoumevno vzpostaviti tudi formalno sodelovanje med državama,« je predstavila Marija Vučković.
Kot je znano, je bila zlata trsna rumenica je bila v Sloveniji prvič ugotovljena leta 2005 v slovenski Istri v okolici Kopra, kasneje je bila potrjena v vinorodnih deželah Posavje in Podravje. Sledili so izbruhi v slovenski Istri, na Krasu in v okolici Novega mesta. Izbruhi so bili obvladani v okviru izvajanja ukrepov. V letu 2021 je prišlo do izbruha na območju Ljutomersko-Ormoških goric, ki je največji množični izbruh zlate trsne rumenice v Sloveniji do zdaj. Tudi na Hrvaškem že leta ugotavljajo navzočnosti zlate trsne rumenice in njenega prenašalca. V sosednji državi je bila bolezen prvič potrjena na vinski trti leta 2009 v Karlovški županiji. Zelo razširjena je na območju Istre, Zagreba, Varaždina in Krapine, kjer je zlata trsna rumenica prisotna skoraj v vsakem vinogradu.

Zahteva po manjši uporabi FFS v vinogradih

»Slovensko vinogradništvo in vinarstvo je na prelomnici, kljub neurjem pa je v njem veliko priložnosti za razvoj in lahko daje kruh številnim kmetijam. Iskati je treba rešitve in izzive, saj še vedno izgubljamo 300 ha vinogradov letno, število vinogradnikov se zmanjšuje, » je prepričan Andrej Rebernišek, podpredsednik Vinisa in direktor KGZ Ptuj

Po prijavah zalog in pridelka je izrazit padec pridelave zadnji dve leti. V Sloveniji se srečujemo s pomanjkanjem vina in prihodnje leto bodo težave še večje težave. Pridelava grozdja bo postala bolj tržno zanimiva za večje pridelovalce, zanjo se bodo začeli bolj odločati tudi mladi. Toda obnove so pokazatelj razvoja – 300 ha v celi državi letno, v Beli krajini celo samo dva in v Prekmurju samo štiri hektarje letno – pa je daleč pod površinami, ki bi bile potrebne za ohranjanje sedanjih nekaj manj kot 150.000 ha vinogradov.

Če se bo ta trend nadaljeval, bomo imeli v Sloveniji čez nekaj let le še 9000 hektarjev vinogradov, je opozoril Rebernišek in dodal, da b bilo zato potrebno posebej podpreti vinogradnike, ki sadijo trte na legah z več kot 20 % nagibom. Zaradi neurij so postale nujne tudi protitočne mreže, ki glede na raziskave ne vplivajo slabo na kakovost grozdja in vina. Drugi izziv za vinogradnike je zmanjšana uporaba fitofarmacevtskih sredstev, saj je v pripravi uredba o zmanjšanju le-teh na evropski ravni.
»Vinogradniki porabijo 70 % vseh FFS v kmetijstvu in pritisk nanje bo velik tudi iz vrst potrošnikov. Glede na vreme bodo letos porabili več sredstev za zaščito rastlin kot zadnja tri leta. Kjer je mogoče, naj zato vlagajo v v mehanizacijo za obdelavo vinogradov. Z vidika pomembnost sektorja pa je nujno, da vinogradnike bolj kot prejšnja leta pri tem podpre tudi država, je dejal Rebernišek in pozval k večji podpori še pri trženju, promociji vin in vinskem turizmu.
Dokup grozdja omogočiti tudi kmetijam
Vinis zagovarja stališče, da bi morala zakonodaja omogočiti dokup grozdja z vidika ohranjanja vinogradov tudi vinograndiškim kmetijam. Sedaj lahko grozdje dokupi le registrirana pravna oseba, kar vpliva na prenizke odkupne cena na določenih območjih, ker obstaja monopol. Sprememba naj gre v smer, da bi morala imeti kmetija zato registrirano dopolnilno deajvnost, kar ostaja še odprto.

Vino pod vse močnejšim pritiskom zdravstvene zakonodaje

Slovenija je dežela vrhunskih in kakovostnih vin in ta status mora ohraniti, zato je treba redno posodabljati tudi vinsko zakonodajo. Zadnji slovenski zakon o vinu je iz leta 2006, MKGP kot predlagatelj zakona je oblikoval delovno skupino, ki pripravlja osnovo sprememb v obstoječem zakonu.
Ker se spreminja tudi evropska vinska zakonodaja, bo teh sprememb prihodnje leto še več, in ker sledi slovenska zakonodaja na temo področju evropski, se o nekaterih delih le-te doma ne bo mogoče pogajati, je na sejmu Agra predstavila pridelovalcem dr. Tina Zavašnik Bergant iz MKGP. Vinarji morajo tako npr. razmisliti o novih slogih vin (oranžnih, nefiltriranih, dealkoholiziranih) in zapisati pravila, kar zahteva hitrejše odzive stroke in pridelovalcev.. Že od 8. decembra letos, oz z letom 2024 bo za vino zahtevan enak način označevenja hranilne vrednosti in sestavin kot jih ima hrana. Torej bo potrebno zapisati kilokalorije in ali je dodana saharoza za dosladkanje in narediti izračune. Znanje o ustreznem izračunu le- teh imajo na kmetijskih zavodih. Najbolj enostaven način je, da opravijo v laboratoriju skupno analizo alkohola, sladkorja, kislin in glicerola, kar pa ne bo zapisano na odločbah o vinu. Vinarji bodo morali zapisati tudi uporabljene sestavine ( npr. citronsko kislino pri penečem vinu) , ali alergene: doslej so bili to žveplo, jajca, mleko in dodatno sedaj še pšenične beljakovine, toda za vina, pridelana pred 8. 12. 2023 veljajo še stara pravila.
Zakonodaja uvaja tudi dealkoholizirana vina in vinarji, ki jih bodo stekleničili, bodo morali označiti na njih rok trajanja, če bodo vsebovala manj kot 10% alkohola. Dr. Tina Bergant Zavašnik pa je poudarila, da je EU zakonodaja na področju zdravja, ki je zelo močna in ima pod drobnogledom tudi vino, velikokrat v nasprotju s kmetijsko. Za zdravstveno je vino predvsem alkoholna pijača, medtem ko je za kmetijsko pridelke z visoko dodano vrednostjo, ki daje dohodke kmetijam in ohranja obdelano krajino.
Spreminja se tudi EU zakonodaja na področju geografskih označb in slediti ji bo morala tudi slovenska.Vinarji geografskih označb ( PGO, PGI) na steklenicah ne označujejo, pri hrani pa so obvezne, pomenijo pa isto. Od letos velja za vse proizvode z zaščito porekla- vključno s pijačami in vinom enaka uredba. Te oznake pomenijo, da je pridelovalec dodatno nadzorovan in zato z vidika kakovosti boljši. V Sloveniji pa tradicionalno govorimo in označujemo kakovostne razrede vin (deželno, kakovostno, vrhunsko), kar z vidika EU ni pomembno, zato se pojavlja zamisel o ukinitvi kategorije vrhunskih vin. Zadnje stališče je, da naj ta oznaka v prometu z vinom ostaja, a naj bodo ta vina dana v promet s 1.2. v letu po trgatvi. Skratka, politika cilja na čim večjo sledljivost od vinograda do police in temu sledijo tudi zapisane informacije na etiketi. Odprto pa ostaja vprašanje, ali je zares smiselno, da je o vsem obveščen tudi kupec.