Slovenija si je v okviru Akcijskega načrta ekološkega kmetovanja zastavila cilj, da bo do konca leta 2027 zvišala delež kmetijskih zemljišč v ekološkem kmetovanju iz sedanjih 11 na 18 odstotkov. Ključna težava za hitrejši premik pa je še vedno šibka sistemska podpora in počasni prenos znanja za ekološko kmetijstvo. Zveza društev ekoloških kmetov (ZDEKS) Slovenije je zato v okviru zaključevanja projekta »Za ekološko kmetijstvo, varovanje okolja in zdravja« v Ljubljani organizirala v začetku februarja posvet na temo pospeševanje in prenos znanj v ekološkem kmetijstvu.

Ekološki kmetje in drugi deležniki na sistemsko nepodprt prenos znanja kot eno najšibkejših točk v slovenskem ekološkem kmetijstvu opozarjajo  že 20 let, pri čemer smo na repu v primerjavi s številnimi sosednjimi državami. V Avstriji na primer je samo v nevladni organizaciji Bio Austria več kot 100 zaposlenih strokovnjakov, ki sodelujejo z avstrijsko kmetijsko- gozdarsko zbornico.

»Ekološko kmetovanje je ena najpomembnejših slovenskih usmeritev v okviru SKP s ciljem 18 % vse kmetij in 25 % vseh kmetijskih zemljišč v ekološki pridelavi do 2027 . Ekološko kmetijstvo je pomembno tako z vidika  biotske raznovrstnosti kot dviga dodane vrednosti na kmetijah, ki se lahko z ekološkim kmetijstvo zviša zlasti na kmetijah z manjšimi površinami, je dejala dr. Tatjana Buzeti, državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu. To, da nam dodana vrednost v kmetijstvu pada, je alarm, da nečesa ne delamo pravilno. Imamo nekaj dobrih praks v eko kmetovanju, predvsem pa se moramo pogovarjati, kako dvig dodane vrednost reševati na ravni vseh treh razvojnih stebrov: okoljskega, ekonomskega in socialnega.V sedanji perspektivi SKP je na voljo za ekološko kmetovanje 92 milijonov evrov, ekološki kmetje pa bodo  pozitivno diskriminrani na vseh razpisih, določeni razpisi v višini 4 milijone evrov pa bodo namenjeni izključno njim. To so koraki na MKGP, a to je le del, ki se nanaša na ekonomiko. Drugi del pa je dvig znanja, in uspobljenosti vseh, ki kmetujejo na eko način. Nimamo ne ustrezno organizirane svetovalne službe in niti kapacitete, imamo pa kar nekaj znanja, ki ga ne uporabljamo, pa bi ga lahko. Znanje je mogoče prenesti prek različnih mehanizmov tudi iz EU. Imamo izziv, kako lahko s povezovanjem oplemenitimo sredstva, ki smo jih že namenili znotraj tega načrta, tudi prek razpisov LAS in na območju eko regij. Javne ustanove, v katerih predstavlja poraba ekoloških živil še vedno samo 4 namesto 15 % predpisanih odstotkov, pa so še vedno neizkoriščeni potencial in verjamem, da lahko v Sloveniji dosežemo 18% kmetij v eko pridelavi,« je sklenila dr. Buzeti.

Od besed k dejanjem

Dr. Štefan Merkač, priznani strokovnjak in ekološki kmet iz avstrijske Koroške, je izpostavil, da v zadnjem obdobju manjka izmenjava praktičnih znanj med slovenskimi in avstrijskimi ekološkimi kmetij, kar je bila v preteklosti plodno  za obe strani. Na začetku ekološkega kmetovanja v Avstriji so potekala 40-urna tedenska izobraževanja, kjer so bili svetovalci kmetje in pisali tudi smernice. »Svetovalci morajo biti iz prakse, »je poudaril Merkač dodal znan podatek, da je v severni sosedi v ekološkem kmetovanju že 22,8 % kmetij in  26,6% površin. Eko kmetijstvo pa je treba razvijati naprej, zato so raziskovalci in svetovalci zelo pomembni. Med svetovalci in kmeti pa mora nastati partnerstvo. Bio Avstrija kot največje združenje eko kmetov si je zato podalo roko s kmetijsko zbornico, aktivnih je devet društev Bio Avstrija, zveza in še druga društva, vsi pa delujejo povezano z glavnim ciljem, da lahko pridobijo čim več evropskih sredstev za ta del kmetovanja.

Avstrija je sicer ANEK za 2023-2027 objavila šele decembra 2022, v katerem je cilj 30 % do leta 2030, prenos znanja za eko kmetijstvo pa je pri njih že urejen od vrtca do univerze. Več se zato posvečajo trženju, kar je najlažje urediti z zvišanjem obveznega deleža ekoloških živil v javnih ustanovah z zakonodajo. Širša avstrijska javnost pa si želi,  da bi bilo v eko okrog 35 % kmetij, ker se zaveda pomena storitev, ki ga ekološko kmetijstvo opravlja z vidika biotske raznovrstnost.

Aleš Fister, predsednik ZDEKS je prepričan, da je potrebno na sistemski ravni učinkovito uporabiti razpoložljiva sredstva in vzpostaviti sistem prenosa znaja.

” V Sloveniji imamo kar precej uspešnih eko kmetij, je pa vprašanje pri dostopu do teh znanj. Trenutno morajo znanja iz univerzitetne ravni priti do kmetov preko svetovalne službe, pri tej pa so težave. Eko kmetje se zaradi slabih izkušenj do svetovalcev sploh ne odpravijo. Le zakaj j bi se sploh ukvarjali s svetovalci, če od njih nič ne dobijo? V teh razmerah ni jasno, na koga naj se eko kmet obrne, kar je odraz organiziranosti svetovalne službe, ki ima še vedno samo dva svetovalca za eko kmetovanje. Od terenskih svetovalcev pa ne moremo pričakovati , da bodo zelo podkovani o eko kmetovanju.”

Cilja o povečanem deležu ekoloških kmetij brez vključitve več zaposlenih v v eko svetovanje ne bom dosegli. Če želimo premik, bo potrebo preiti od besed k dejanjem, »je sklenil Fister.

Jana Žiberna iz KGZS pa je dodala, da svetovalci skrbijo za dobro informiranje kmetov in možnosti, ki jim jih prinaša od letos novi program SKP. Svetovalna služba pa ne da za prenos eko znanj ni ni prav orgnaizirana, temveč je težava pomanjkanje časa za to delo v ovkiru JSKS.

Potrebne nacionalne raziskave

Pot nastajanja znanja je podala dr. Martina Bavec, iz Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor: “Močni viri raziskav in novih znaj so v tujini, ker pa tukaj naletimo na vrzel prenosa in jezikovne ovire, je treba imeti vedno razskave na nacionalni ravni. Le-te financira Agencija za raziskovalno dejavnost, temlj so aplikativne raziskave in ciljni projekti, a v zadnjem razpisu je bil potrjen samo en projekt s področja kmetijstva, ker le-to tekmuje za denar z biotehnologij in farmacijo. Pred leti se je Slovenija včlanila v inicativao Obzorje (Core Organic) in v okviru tega so  slovenske raziskovalne ustanove uspešno sodelovale v projektnih skupinah. Nabral se je kar nekaj rezutaotv, vendar veliko zapisanega ne pride v dosegljivo obliko. Raziskovalne ustanove nimajo služb, ki bi znanstvene rezultate prevedle v razumljiv jezik, in bi jih preverili še na kmetijah.V okviru Evropskih inovativnih partnerstev (EIP) ni skoraj nič sredstev namenjenih ekološkemu sektorju, na drugi strani pa je težko oceniti učinek porabljenih sredstev na napredek eko sektorja. Zelo veliko novih znanj pa nastaja na ekoloških kmetijah iz nuje, in potrebe. Ekološke kmetije so najbolj invoativen del kmetijstva slovenskega kmetijstva in živilske predelave, kjer nastaja zelo veliko inovativnih eko izdlekov, a o tem se zelo malo govori. Inovativnos se dogaja,  je  pa ne vidimo in nočemo prepoznati.

Prenos znanja od raziskovalcev do kmetov poteka po modelu peščene ure, moral pa bi potekati kot povezan trikotnik.

” Sedaj je nastalo nekaj podjetij, specializiranih za razpise MKGP in nekaj zaposlenih na ta račun zelo dobro živi. Kakšen je rezultat razpisov, pa nikogar ne zanima. V Sloveniji eko kmetijstvo nima mesto, vse druge države pa so ga pozicionirale kot češnjo na torti in zato imaj v teh državah, po katerih se zgledujemo, tudi dobre rezultate. Ukrepi in cilji so dobro zapisani, pri realizaciji pa popolnoma pogrnemo.

 V ANEK smo pričakovali izvajalci voucherje, ki so bili ukinjeni, na kmetijah in ustanovah pa bi bilo potrebno postaviti  demonstracijske  centre in iz njih prenašati znaje na kmetije,  je prepričana  dr. Bavec.