V Sloveniji ima ajda več stoletno tradicijo v prehrani in predstavlja pomemben del kulinarične dediščine. Manj znana pa je pri nas prav tako prisotna tatarska ajda, zato je Inštitut za nutricionistiko (IN) ob svetovnem dnevu ajde 3. septembra predstavil pomembne znanstvene dosežke in nova dognanja o izvoru, zgodovini uporabe tatarske ajde in njenem potencialu v prehrani ljudi. Na ta dan je bil namreč leta 1980 ustanovljen mednarodni center za raziskave ajde, ustanovili so ga raziskovalci iz več držav.

V sodelovanju s Kitajsko akademijo kmetijskih znanosti (CAAS) v Pekingu je IN raziskal dednino tatarske ajde in s tem razkrili izvor tatarske ajde, tudi tiste, ki jo pridelujemo v Sloveniji.

Kako smo Slovenci povezani s tatarsko ajdo?

V letu 1815 in v letih neposredno po tem je bila pri nas huda lakota zaradi podnebnih sprememb, ki jih je na severni polobli Zemlje povzročil vulkanski pepel ob izbruhu vulkana Tambora na območju sedanje Indonezije. Tatarska ajda je bila ena redkih poljščin, ki je uspevala v tedanjih neugodnih razmerah. Baron Žiga Zois je s širjenjem semen tatarske ajde med kmeti reševal ljudi pred lakoto, v spomin na Zoisa so to ajdo ljudje poimenovali »cojzla«. Po nekaj letih, ko je huda lakota minila, so pri nas tatarsko ajdo postopoma nehali pridelovati, se je pa ta odporna rastlina ohranila kot ‘plevelna’ rastlina v posevkih navadne ajde, ki je med Slovenci sicer bolj poznana.

Šele v zadnjih letih ugotavljajo, da tatarska ajda uspeva v skromnih pridelovalnih razmerah prav zaradi svoje sestave. Izredno bogata je z antioksidantom rutinom (v tatarski ajdi ga je do 100-krat več kot v navadni ajdi), pa tudi drugimi, v prehrani pomembnimi in koristnimi snovmi, vsebuje jih več kot navadna ajda.

Sicer pa obe vrsti ajde izvirata z območja Himalaje, navadna ajda uspeva v svoji domovini na zmernih nadmorskih višinah, tatarska pa tudi na višinah tudi preko 4.000 metrov. Navadna ajda ima bele ali rožnate cvetove, na območju Himalaje včasih tudi rdeče cvetove, in zrnje pravilne trikotne oblike, atarska pa manjše cvetove zeleno rumene barve , njena  zrna pa so majhna in zgrbančena. Medtem ko je tatarska ajda samoprašna, je navadna ajda žužkocvetka, za njeno opraševanje so še posebej pomembne čebele.

Dr. Ivan Kreft, svetovno uveljavljen slovenski raziskovalec ajde je na Inštitutu za nutricionistiko predstavil, da je na terenu našla poleg plevelov tudi tatarsko ajdo dr. Zlata Luthar iz Biotehniške fakultete, semena le-te pa so ohranjena v genski banki. V Sloveniji smo začeli pridelovati več tatrske ajde po letu 2000, zlasti na ekoloških kmetijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Za spodbujanje pridelave in širitev znanja o pridelovanju tatarske ajde ter preizkušanj tehnologije pridelave in njene uporabe je v Sloveniji potekal projekt »Lokalno pridelana ajda kot surovina za proizvodnjo kakovostnih živil«. V projektu so pod vodstvom Inštituta za nutricionistiko sodelovali še Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Institut »Jožef Stefan« in Kemijski inštitut. Mednarodno raziskovalno sodelovanje daje pomembne rezultate. V sodelovanju s Kitajsko akademijo kmetijskih znanosti (CAAS) v Pekingu so vključeni  raziskali dednino tatarske ajde in s tem razkrili izvor tatarske ajde, tudi tiste, ki jo pridelujemo v Sloveniji. Iz slovenskih vzorcev tatarske ajde in iz vzorcev z območij nekdanje svilne poti so izolirali dedno snov DNK. V sodelovanju slovenskih in kitajskih znanstvenikov so skupaj ugotovili, da tatarska ajda prvotno izvira z območja Himalaje, da pa so jo najverjetneje pripadniki manjšinskega ljudstva Ji ob selitvi s Himalaje na območje jugozahodne Kitajske pred približno 3.300 leti prinesli s seboj. Slovenski znanstveniki so s kitajskimi kolegi večkrat obiskali visokogorska območja, kjer živijo pripadniki ljudstva Ji. Na terenu so proučevali genetsko pogojene značilnosti tatarske ajde, načine pridelovanja in uporabe. Rezultati analiz dedne snovi DNK kažejo, da se je s selitvenega območja narodnosti Ji tatarska ajda ob širjenju mongolskega imperija širila naprej, kasneje tudi do območja sedanje Slovenije in naprej po svetu. Podatki o genetski sestavi in širjenju populacij tatarske ajde se zelo dobro ujemajo z zgodovinskimi podatki o selitvah ljudstev. Rezultate raziskav so objavili v knjigah in vrhunskih znanstvenih revijah kot je Genome Biology in Molecular.

Zakaj je tatarska ajda koristna v prehrani

V svetu za prehrano uporabljajo obe vrsti ajde, navadno in tatarsko. Beljakovine ajde so zelo kakovostne, z ugodno aminokislinsko sestavo, predvsem je pomembna vsebnost lizina, ki je pri pravih žitih precej manjša. Za ajdove jedi, predvsem ajdovo kašo, je značilna vsebnost rezistentnega (retrogradiranega) škroba, ki je neprebavljiv in ga uvrščamo med prehranske vlaknine. Ajda ne vsebuje glutena, zato je primerna tudi za bolnike s celiakijo. Pri tatarski ajdi in izdelkih iz nje  pa preseneti grenak okus, kot posledice velike vsebnosti flavonoidov, ki pa so dobro poznani zaradi svojih antioksidativnih lastnosti.