Bližnjih srečanj s kalabrijskimi vini ni je bil veliko, za natančnejše spoznavanje morda celo preveč. Po ogledu poskusnih vinogradov Librandi se nam ob kosilu v restavraciji Gal Kroton ob trdnjavi Tore Aragonese v kraju Ciro Marina predstavi cela četica lokalnih vinarjev. Iz te točke v kraju Ciro Marina je čudovit razgled na Jonsko obalo, proti kateri se v zadnjem obdobju razprostirajo tudi vinogradi. Ti so bili v preteklosti namreč posajeni predvsem na vznožju vzpetin.

Med vini prevladujejo roseji iz gaglioppa, ki ga predstavi tudi hiša Cote di Franze iz istoimenskega kraja. Gre za manjšo vinsko klet z devet hektarji vinogradov, obdelanih na ekološki način. Roseji iz kalabrijskega kralja so ponavadi krepkejši, kot smo jih vajeni pr nas, konkretno Ciro DOC iz Cote di Franze vsebuje 13,5 %alkohola. V okusu prevladuje primarni okus maline, pookus je manj svež, zato pa bogat. Ob standardnem gaglioppu ima ta hiša tudi greco bianco, ki ga pridelujejo v glavnem ob Jonski obali. Ta sorta je razširjena že od grških časov, ker je dobro odporna na sušo, v preteklosti so jo uporabljali tudi za rozine, več o njej pa malo kasneje.

Pomembno je ohraniti pridelavo

Ena najstarejših vinskih kleti na območju Ciro je Ippolito 1845, ki ima za seboj skoraj 180-let izkušenj, njen sedež je v središču mesta Cirò Marina. Ippolito stekleniči 800.000 steklenic letno, obdeluje pa 100 ha vinogradov, tako na gričih v notranjosti, kot na položnejših priobalnih legah. Pridelujejo skoraj izključno avtohtone sorte in so lastniki najstarejšega, 80 let starega vinograda na območju Ciro Marina. Gianlucca Ippolito nam » družinsko srebrnino« na dobrih dveh hektarjih pokaže v opoldanski pripeki- v njem pa raste – kaj drugega- kot galioppo.

Gianlucca Ippolito v 80 let starem vinogradu gaglioppa Na lapornato glinenih tleh je obdelan na grmičasto vzgojno obliko oz. albarello, zato da nizka trta v notranjosti grmička ohrani senco in vlago. Vsaka trta pa ima dve »roki« oz. kordona in tri mladice. V preteklosti je bilo po hektarju zasajenih 10.000 trt na metrski razdalji, sedaj je posajenih v novih vinogradih med 45000 do 5000 trt na razdalji dva metra zaradi lažaje strojne obdelave. Vinogradov v regiji ne obdelujejo na ekološki način, kar Gianlucca utemelji s tem, da to zaradi težav z boleznimi in zagotavljanja stalne kakovosti grozdja v bližini morja ni lahko. Težave imajo namreč s peronosporo in oidijem, proti katerima škropijo z žveplom in bakrom vsaka dva tedna. V primeru izmenjujoče se vročine in dežja pa še pogosteje.

Povprečen pridelek med sedem do osem ton po hektarju bi bil v ekološki pridelavi hitro razpolovljen in kakovost grozdja med letniki zelo neizenačena. Ker tretjino grozdja dokupijo, zanj pa plačajo povprečno 70 centov/ kg, bi pomenil prehod na eko zelo negotov vir dohodka za vse vinogradnike, ki bi pridelavo v tem primeru hitro opustili. To bi bilo slabo za celo območje, zato jim je pomembneje, da mladi ljudje ostanejo zaposleni v vinogradništvu in ohranjajo kontinuiteto terroirske pridelave.

Rastoče ambicije 

Iz območja Ciro se poslovimo z izjemno  skrbno pripravljeno degustacijo v reprezentančnih prostorih na območju Saracena v bližini obale in nekdanje mavrske tržnice, na katero so v preteklosti prihajali trgovci iz sosednjega Afrike. Pečat sosednje celine se v teh krajih še vedno tiho navzoč, saj jug Italije povezuje z Afriko tudi počasnost- seveda z vidika severnjakov. Vendar nam je v »lastnem soku« sredi vinogradov jasno, da v pripeki nad 35 stopinj Celzija obstojijo tako možgani kot roke. Konzorcij pridelovalcev Ciro in Marina obdeluje območje ob obali, ki se je v preteklosti imenovalo Enotria, kar pomeni – dežela vina- že 15 stoletij pred Kristusom. Sibari, kot se je v preteklosti imenoval Ciro, pa je bilo pomembno pristanišče. V preteklih desetletjih so pridelovali le vina lokalnega okusa oz. za družinsko porabo, kar pa se zadnjih 15 let spreminja.

Vinarji so se povezali v konzorcij Ciro in Melissa s 60 člani, vsi skupaj obdelujejo 500 hektarji in letno napolnijo 4 milijone steklenic. Z njimi ustvarijo letni promet 15 milijonov evrov. Njihove poslovne in izvozne ambicije so vse večje, za zdaj je glavni izvozni trg Nemčija, kjer je postala prepoznavna zlasti ti klet Librandi. Zelo hitro raste tudi kakovost vin, vendar pa se zelo dobro zavedajo, da je tudi na svetovnem trgu tradicionalno in avtohotno prednost, zato ostaja gaglioppo v steklenicah v glavnem »neomadeževan- le redko ga mešajo z mednarodnimi sortami, prej z avtohotonimi , z npr. nerello calabrese in drugimi.

Gostitelji so izbrali za degustacijo 21 vin, izključno iz avtohtonega in vrhunskega gaglioppa najvišje kakovosti- classico superiore riserva letnikov od 2019 do 2012. Že sami so vina oz. kleti razvrstili glede na slog kletarjenja na tradicionalna, inovativna in ekološka vina. Med tradicionalnimi so se predstavile vinske hiše Caparra & Siciliani, Enotria, Ippolito 1845, Librandi in Scala. Poleg zrelosti in bogate strukture vin s terciarnim aromami pa odlikuje ta vina tudi eleganca, ki jo dodajo sladki tanini v ustih. Najbolj pa me prepriča Enotria z vinom Piana Delle Fate, Ciro , DOC, superirore riserva, 2018. Vino je bilo 15 dni macerirano, 6 mesecev v bariku in še 18 mesecev v nerjaveči posodi. Glavna kalabrijska sorta  kletarjenja na inovativnejši način kleti Baroni Capoano, Borgo Avrona, Garrubba, Senatore vini in Tenuta Santoro pomenijo predvsem malenkost lažje strukturo, večjo taničnost in nižjo vsebnost alkohola. Ker so vsa vina prav tako zorela od nekaj mesecev do dveh let v lesu, kar je tudi pogoj za to kakovostno stopnjo, to pomeni v okusu malenkost prevladujoči les v primerjavi s prvo skupino.

Med njimi pa je bil najbolj prepričljivih Don Raffaele  Ciro, superiore riserva, 2018. V zadnji skupini, v glavnem ekoloških vin, prav tako starejših letnikov od 2019 do 2012, je “spontana pridelava” zahtevala svoj davek v vonju in okusu. Toda tudi med njimi je bilo nekaj šampionskih predstavnikov regije -z bogato cvetico, strukturo in širino je prepričal gaglioppo kleti Brigante, 2016. Njegov okus se je razprl v pahljačo terciarnih arom od temnih sadežev do zelišč in temne čokolade.

Vse bolj prepoznavne  bele sorte

Ob rdečih se v Kalabriji počasi prebijajo v ospredje tudi bele sorte, najbolj opazna sta greco bianco in pecorello. Veliko te sorte je še vedno v zvrsteh, kot samostojna pa za strukturnejšo zorjeno vino. Toda najbolj slavni greco bianco je kletarjen kot sladki passito, to sladko vino pa je pogosto tudi iz sorte zibbebo  (oz. aleksandirjskega muškata) s katerimi se iz konice italijanskega škornja, vse bliže glavnemu mestu Reggio Calabria,  tudi poslovimo.

Z njimi nam postrežejo na območju arheoloških ostalin iz grškega obdobja – Villa Romana Palazzi di Casignana. Greco bianco je stara sorta, ki izvira iz grških časov, po njem je posebej znano območje Bianci. V kraju Pallizi  in okolici pa so znani po narečju, ki je v bistvu stara grščina. To desertno vino kletarijo že stoletja skoraj nespremenjeno- grozdje tik pred polno zrelostjo potrgajo in sušijo, in zatem stisnejo ter zorijo nekaj let  ali desetletje in več v lesenih sodčkih. Ima pa  višji ostanek alkohola,  od 14 do 17 % za IGT in najmanj 17 % za DOC oznako. Okus po žlahtna plesni, kar je značilnost slovenskih predikatov, pri passitu ni zaželena, zato pa v okusu prevladujejo cvetica in okus po pomarančnem cvetju, suhem sadju, oreških in zeliščih. Ob belem “Grku” pa je vse bolj prepoznavna s bela kalabrijska sorta še pecorello. Ta vedno prepriča s cvetico in okusom rumenega sadja- običajno breskve in marelice s kančkom citrusov, in v pookusu podčrta bogatejšo strukturo z mineralnostjo. Med njimi naj za konec izpostavim odličen pecorello letnika 2021 iz vinske kleti Ippolito 1845.