Tudi Brda bi si zaslužila svojo Michelinko
Na terasi turistične kmetije Iaquin družine Jakončič, v Vipolžah v Goriških brdih, se ponuja na zenitu poletja razgled kot iz kičaste razglednice: gostje ležerno kramljajo in srkajo vino na ob bazenu, v katerem čofota mularija, v objemu nižinskih vinogradov. To sliko razvajanja, pomešanega z moderno eleganco, je mlad, ambiciozni gospodar Uroš Jakončič prinesel iz vinorodnih pokrajin z visoko razvito vinsko-turistično ponudbo in sodobno zasnovami objekti, daleč preko črte tradicije. S svojo ambicioznostjo in predvsem veseljem do vina je meje dotlej uveljavljenega v Brdih prestopil tudi sam in zato naletel na težave, kar pa se mu je doslej v glavnem obrestovalo, saj mu je uspelo premakniti mejo sprejemljivega v svojem okolju.
Celotna turistična ponudba v hiši z nenavadnim imenom Iaquin- izpeljanke iz njihovega priimka, kakovosti in vina- je več kot zgolj moderna kulisa za privabljanje gostov. Zrasla je namreč iz 15 hektarov vinogradov, kar je še vedno glavni dohodek družine, ki je znana po tem, da je že dolga leta po količini oddanega grozdja med tremi največjimi kooperanti KZ Goriška brda. Povprečno ga pridelajo med 100 in 150 ton, 180 ton pa so ga potrgali v rekordnem in tudi kakovostno zelo dobrem letniku 2018.
Do leta 2004 sta kmetijo vodila sedaj upokojena Uroševa starša Miloš in Elza, mladi gospodar, ki živi doma z sinom Mišelom in partnerko Adelo, pa jo je prevzel leta 2004 in se prijavil tudi na razpis za mladega gospodarja po končani srednji kmetijski šoli v Novi Gorici. Ob predaji kmetije je bil takrat ob iz sheme za zgodnjo upokojitev upravičen do sredstev tudi njegov oče.
Tokaj namesto rebule
Jakončičevi so do takrat na polovici površin pridelovala še breskve in češnje, zato je Uroš vsa poletja preživljal na morju, na stojnici v Crikvenici. Kasneje so sadje prodajali še na ljubljanski veletržnici, dokler niso cene zaradi vedno večjega uvoza tako padle, da niso zagotavljale več nikakršnega zaslužka. Na prelomu tisočletja se je mladi gospodar dokončno zaobljubil vinu, ga začel sam kletariti , pustil doma prvih 3000 steklenic in začrtal novo pot. Dokupili so nekaj zemljišč in izkrčili še nekaj gozda ter na legah v Vipolžah, Kozani in Fojani posadili le trto. Vinogradi so sedaj stari od sedem do 45 let, poldrugi hektar imajo še čez mejo, na konvencionalni način pridelujejo pol belih in pol rdečih sort.
» Imamo izključno mednarodne sorte, ker za rebulo nimam prave lege, edino primerno-1,5 ha na strmini pa sem namenil cabernet sauvignonu. Na ravnici imamo več kot pol vinogradov, kar je ob vedno bolj vročih poletjih prednost- tako ni vse grozdje »prepečeno”, vino pa preveč marmeladno oz. premalo sveže.
Ker nimam rebule, sem se usmeril na furlanski tokaj oz. sauvignonass. Ta sorta mi je najbolj pri srcu, je adut naše kleti, saj je primerno aromatično in kompleksno hkrati. Ob izgubi njegovega imena (ker je Madžarska dobila tožbo v Bruslju) se je težje prodajal in naši vinarji so ga zato precej opustili. To je bila velika napaka, takrat bi se morali povezati na obeh straneh Brd in najti skupno rešitev, saj so italijanski vinarji ohranili ime furlanski tokaj. Slovenski kupci ga sedaj poznajo kot jakot, naš je od leta 2006 pod imenom dolan,” meni o zamujeni priložnosti Uroš, ki je sedaj doma stekleniči 15.000 litrov vina za prodajo pod blagovno znamko IAQIN.
” >
Pri trženju pa mu pomaga tudi brat Aleš, ki je zaradi birokratskih nesmislov nosilec vinarstva, ker na istem naslovu niso smeli prijaviti dveh kmetijskih gospodarstev.
Zadružniki in “družinci” hkrati
Klet pod hišo za goste poka po šivih, saj vsa vina zori več let v francoskih barikih, svežih vin nima. Na trgu so letniki 2015, 2017 in 2018. Uroš ne skriva svojega vzornika, Edija Simčiča, podobnega sloga vin in cenovnih ciljev od 18 do 50 evrov za steklenico, na mizi doma in naokoli. ” Ker je moj sosed, sem se veliko učil pri njemu, objekt za goste smo odprli pol leta za njihovo Alma Visto. Med potovanji po restavracijah in kleteh po tujini pa sem spoznaval, kako pomembno je, da so vina elegantna. Navdušila so me francoska vina, ker so po 20 letih v steklenici še vedno sveža, izraz terroirja pa ti da še več od same svežine.”
Da kot kmetija »sedijo na dveh stolih«, saj so tudi člani Združenja družinskih vinogradnikov, za sodelovanje z zadružno kletjo zanj ni ovira. S svetovalno službo v klet se skupaj odločajo za kakovost in količino grozdja glede na ciljno polnitev. “V preteklosti je bila selekcija pridelka manjša, danes tega trg več ne prenese. Prodaja vin iz največje briše kleti se je zato izboljšala, za kg grozdje dobimo povprečno 60 centov. Pomembno je, da skupaj promoviramo regijo vsi briški vinarji, ker je vsak zase je le kaplja v vinskem morju, regije pa so v svetu bolj znane kot blagovne znamke.”
Zahtevna, zorjena vina zahtevajo zahtevne goste z večjo kupno močjo in urejen ambient, zato je že kmalu po prevzemu kmetije začel načrtovati nastanitveni objekt z degustacijskim prostorom. Med pridobivanjem dokumentacije pa s v Sloveniji običajno zaplete, tudi njim se je- projektiran objekt črne barve je bil za odgovorne na občini Brda preveč moderne, zato so ga morali precej spremeniti. »V Brdih smo v nastanitvenem turizmu orali ledino, sedaj pa gredo podobne gradnje zlahka”skozi”.
Zoprno je bilo, da sem dobil tako hude polena pod noge predvsem zaradi nerazumevanja odgovornih n občini, ki niso hodili po svetu in videli, kako se v vinskem turizmu razvijajo najbolj razvite vinske regije. Meni so oči odprle moderne kleti, ki sem jih obiskal v Avstriji. “Gradnjo dvonadstropnega objekt s štiri dvoposteljnimi sobami in suito, z degustacijsko sobo in kletjo je nekaj let zatem zaključil s pomočjo na razpisu pridobljenih 200.000 evrov za diverzifikacijo kmetijskih gospodarstev leta 2009, celotna naložbo je bila vredna 450.000 evrov.
Ponudba najboljša, kjer skrbi zanjo družinska roka
Med kozarci, gosti in pultom se sedaj elegantno vrti največ kar Uroš sam. Do pandemije so prevladovali tuji gostje -Nemci, Avstrijci in Italijani, odkrivati so jih začeli Skandinavci, Američani. Lani in letos je razmerje zaradi turističnih bonov ravno nasprotno. Uradno imajo registrirano kmetijo z dopolnilno dejavnostjo – turistično kmetijo z nastanitvijo. Pred kratkim je moral spremeniti klasifikacijo objekta iz jabolk za turistične kmetije v zvezdice za turistične objekte. Nenavadno je, da ima sodoben objekt le dve zvezdici, a pojasni, da je navedel le to, kar zares ponuja. V resnici pa ga kategorizacija niti ne zanima, ker ima veliko stalnih gostov.
Za naprej je moj cilj povečanje kleti, dodaten prostor za degustacije in dopolnitev s hrano, da ostanemo zares družinska kmetija, ker je ponudba najboljša, kjer skrbi za njo družinska roka. Vendar trenutek za širitev zaradi pandemije sedaj ni pravi. Veliko gostinskih delavcev je odšlo v druge poklice in se ne bodo vrnili. Turizem v Brdih je naredil velik preskok, v nastanitvenem delu se Brda na slovenski strani razvijajo veliko hitreje kot na italijanski. Največjo težavo pa vidim v gostinstvu.
Večinoma so gostilne pri nas odprte le konec tedna in preseneča me, da ni vsaj eden od naslednikov v družinskih gostilnah kulinarike vzel kot izziv, videl v njej potencial in dvignil naše regije gostinskem delu z butično ponudbo.
Tudi Brda bi si zaslužila svojo Michelinovo zvezdico, tako pa sedaj vinarji z vini na svetovni ravni daleč prekašajo kulinarično ponudbo, ” vidi izziv na domačem pragu Uroš.