Kraška narava, arhitektura, predvsem pa kulinarika, vlečejo v najmanjši primorski vinorodni okoliš z 600 hektarji vinogradov, v vseh letnih časih. Najlepše pa je na Krasu jeseni, še posebej ko žari  ruj in trte refoška, in v v kleteh vre njihov sad- vijolični teran. V za vinarje veselem času martinovanja vabijo  že 26 let na dogodke, povezane v Mesec kraške kuhinje, letos od 22. 10 do 21. novembra, v organizaciji Območne razvojne agencije Kras in Brkinov, v sodelovanju z  Društvom za razvoj kmetijstva in turizma Planta.

Kljub še vedno negotovim koronskim razmeram jim je uspelo povezati 41 ponudnikov -kmetij, gostiln, vinarjev, proizvajalcev suhih mesnin, pridelovalcev lokalnih dobrot in tudi ponudnikov prenočitev z zajtrkom, ki bodo goste razvajali o z izbranimi dobrotami iz lokalnih pridelkov in sestavin. Med njimi je tudi ena najbolj znanih kraških turističnih kmetij Škerlj, znana po zorilnici pršuta in tem, da so začeli pred 26 leti prvi v Tomaju oddajati sobe. Sedaj so v vasi že štirje ponudniki sob, kar je dobro, pravi gospodar Izidor, po poklicu mesar, z zorilnico pršuta v 400 let stari nekdanji kleti. Dolgo tradicijo kmetije pa so sredi oktobra predstavili Turističnim novinarjem Slovenije.

 Zapisi o družini Škerlj segajo že v leto 1 630, in niz generacij se že od tedaj ukvarja s kmetijstvom ( sedaj na 20 hektarjih), od tega je tri hektarjev vinogradov, ostalo so njive, pašniki na katerih redijo oz. pridelujejo krmo za 15 prašičev ter pridelajo še sadje in zelenjavo. Obenem so uredili na kmetiji še deset sob s 25 prenočišči, in tri od njih poimenovali po hčera Ireni, Anji in Teji, turistično dejavnost je prevzela srednja od njih s partnerjem Primožem.

Pršuti zorijo tri do štiri  leta

 Izidor Škerlj

Škerljevi ponudijo gostom vse od svojega medu, saj imajo kar 130 panjev, marmelad do terana,  najbolj znani pa so po suhih mesninah, v katere predelajo letno med deset do petnajst težjih, 250 kilogramskih prašičev. Priprava pršutov pa zahteva znanje in dolgoletne izkušnje o zorenju mesa. » Kakovost  mesnih izdelkov je zelo  odvisna od reje prašičev, ti se pasejo, in dobijo precej zelenjave in sadja. Na kakovost vpliva še sam način zakola, prašiči ne smejo doživeti stresa, ker se zaradi njega poveča vsebnost aminokislin, kar je ena najpogostejših napak v mesninah. Pršute  pripravljamo na način, ,ki izvira iz pršutarne San Daniele oz. Parme – kar pomeni,da ostane pršut še malo sočen in sladkast in ne slan, maščoba pa ne sme oksidirati. Najprej ga nasolimo  z grobo morsko soljo, zatem pa še nekajkrat postopno premažemo z mastjo in moko iz riža ter zorimo  od dveh do štiri leta, pojasni Izidor.  Čas zorenja je odvisen od deleža maščobe- več kot je , daljše zorenje prenese stegno, za kar pa je potrebna stalna ustrezna temperatura in vlaga zorilnici.

Vse mesne izdelke ponudijo k številnim hišnim vinom- od klasičnega do izbranega terana, kletarijo pa tudi macerirano vitovsko, polsuho penino in hišno sladko zvrst  kraški cvet iz sušenega grozdja. Večina hišnih pridelkov gre iz kmetije čez krožnik ali jih goste kupijo na dvorišču, številni med njimi se vračajo, kar je za domače največje zadovoljstvo, hkrati pa tudi dohodkovno najbolje oplemeniteno delo na celi kmetiji.

Po poti kamnosekov in gradišč

V kraških vaseh pa obiskovalci ne uživajo samo v kulinaričnem, temveč tudi arhitekturnem in zgodovinskih izročilu, nekaj je odkritega, nekaj pa še zakritega v divjem rastju zapuščenih gmajn. Vasica Volčji Grad na komenskem krasu je tako rekoč muzej na prostem, v katerem je mogoče slediti v kamnu zapisani dediščini – hišah v vasi, večinoma zagrajenih v 18. stoletju. Kraške družine so se v času razcveta Trsta ukvarjale bodisi  s kamnolomstvom bodisi s kamnoseštvom, Volčji Grad je bil kamnoseška vasica z dvema kamnoseškima delavnicama, , ta identiteta pa je zapisana tudi v priimkih, saj so se domačini  imenovali i Kamnarjevi in drugi Mržkovi, Mržkova hiša pa je ena najlepših v jedru vasi.

Volčji Grad

 Severovzhodno od Volčjega Gradu, okolico je najlepše odkrivati s kolesom- pa je Debela Griža,  eno največjih gradišč iz bronaste in železne dobe. Domačini  so  tukaj odkrili in  očistili  ostanek mogočnega utrjenega obroča v dolžini 1100 metrov. Ta je ščitil v preteklosti  živahno naselbino,  in izračunali so, da je v njem kar za 60.000 kubičnih metrov kamenja, ki so ga prinesli od drugod, najbrž ročno. Še veliko večje, toda zelo zaraščeno,  pa je  gradišče  v Svetem pri Komnu.

Gradišče Debela Griža

Doživetje  ob grižljajih  

V lepem vremenu obiskovalcem Debele Griže postrežejo s kraškimi dobrotami, kar v naravi ob gradišču, ljubitelji  kulinarike na sodoben način pa se lahko preselijo pod streho restavracije Špacapan v Komnu. Ta je z mlajšo generacijo,  predstavlja jo sin  Ago, v kuhinji pa je še vedno glavna mama Ada, prerasla iz vaške gostilne,   ki jo je prevzela družina v 70-tih letih v sodobno restavracijo , ki gradi gastronomsko ponudbo  na lokalnih sestavinah.  Na njihovih krožnikih se tako znajde večina pridelkov domačinov ali iz njihove kleti- od lokalnih sirov, medu, marmelad, žganj iz zelišč in sadja, pa vse do divjačine,  rebula in vitovska grganja iz domače kleti , a iz vinograda v Vipavi,  teran in pršut pa sta tako samoumevna. Uživanje v čipsu iz polente, juhi iz gnezda v surovem jajcu , medaljončku divjega prašiča z  omako iz ostrigarja in deteljo morda ne bo najbolj nasitno, bo pa zato doživetje iz prvovrstnih kraških sestavin. Ljubiteljev kulinaričnih pustolovščin  je vse več med mladimi v  Sloveniji, predvsem pa med njihovimi gosti iz Avstrije,ki si jih tudi lažje privoščijo, zato so od petka do sobote, ko imajo odprto, tudi jeseni zelo dobro zasedeni.