Na 277 metrov visoki vzpetini in s pogledom na reko Mirno se v notranjost Istre že stoletja razgleduje mestece Motovun. Že njegovo ime, ki naj bi izviralo iz keltskega imena Montona – na vrhu hriba –, naj bi poudarjalo njegovo strateško zaščiteno lego. Sedaj pa je s svojo dobro ohranjeno preteklostjo eno od središč istrskega turističnega trikotnika poleg Rovinja in Poreča. Zadnji dve desetletji, odkar naši južni sosedje izjemno intenzivno vlagajo v razvoj turizma v celotni, ne le obmorski Istri, je postal zgled, kako se lahko zaspana »vasica« skupaj z okoliškimi zaselki in kmetijstvom prelevi v vrhunsko turistično destinacijo in pomembno točko na zemljevidu svetovnih gurmanov.
Pred nekaj stoletji je namreč v notranjosti Istre in Motovunu, v središču katerega živi danes le še okrog 500, skupaj z okolico pa 1000 prebivalcev, vrvelo od življenja. O tem priča ohranjena arhitekturna dediščina, zaradi katere je srednjeveško mesto nominirano za uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine. V starem mestnem jedru je kar 26 zaščitenih kulturnih spomenikov. Med najbolj znamenitimi so v 13. stoletju zgrajena komunalna palača, ki ni bila nikoli porušena, najbolje ohranjeno mestno obzidje v Istri, cerkev svetega Štefana iz 16. stoletja, zvonik in najdaljše hrvaške stopnice od dna do ulice Borgo na vrhu. Vendar ne gre za klasične stopnice, prej za tlakovano pot, ki je olajšalo dostop vozovom oz. dostavi meščanom. Eden najpomembnejših razlogov, da je mestece ostajalo skozi zgodovino neosvojljivo, je, da je zgrajeno nad dvema izviroma pitne vode. Poleg tega pa so zbirali še deževnico, zato prebivalci tudi v primeru obleganja ne bi ostali žejni. Motovun se je razcvetel in previharil pod različnimi gospodarji – Benečani, pa Avstro-Ogrsko in bivšo Jugoslavijo, po drugi svetovni vojni pa so se začeli ti kraji postopno, a nezadržno prazniti. Možnosti preživetja so bile skromne, zato si je večina domačinov poiskala kruh v svetu, med njimi tudi nekaj znanih (npr. prvak formule 1 Mario Andretti), dokler niso hrvaški turistični delavci, ki so si dodobra ogledali svet, začeli razvoj in pogleda domačinov usmerjati na njihove notranje potenciale. Tako so zadnji dve desetletji z izdatnimi sredstvi za promocijo turizma in naložbe v turizem nastale številne turistične kmetije in butični hotelčki, ki so lahko smerokaz razvoja tudi slovenski Istri. K njim pa na pokušine vrhunskih istrskih dobrot skozi čudovito naravo popeljejo oljčne, vinske, kolesarske in druge poti. Vse več – prej izključno na obalo usmerjenega turističnega zaslužka – je začelo pritekati tudi v notranjost Istre in domačini so zato pridobili nekaj delovnih mest doma. Motovun pa se je prelevil v eno od svetvno znanih prestižnih tartufarskih središč.

NARAVNA POVEZAVA S TARTUFI
Pri ponudbi tartufov oz. gomoljik gre za najbolj naravno povezavo turizma z lokalnimi potenciali, saj je Motovun obkrožen z Motovunskim gozdom kot enim redkih svetovnih rastišč belih in črnih tartufov. Z njihovim iskanjem s pomočjo dresiranih psov ter prodajo in predelavo se ukvarjajo domačini že od nekdaj.

Dragoceni gomolji uspevajo v zavetju korenin hrasta doba, bresta in jesena, 275 hektarjev Motovunskega gozda je od leta 1963 tudi zaščitenih. Kako je mogoče s tartufi obogatiti številne izdelke, od njih živeti in jih ponuditi v novi preobleki, sta pokazala na domačiji Miro tartufi Miro in Mirjana Kotiga. Tudi onadva sta nadaljevala tradicionalno družinsko dejavnost na manjšem posestvu z degustacijskim prostorom pod Motovunom in jo razširila na svojo prodajalnico v središču Motovuna. Mirjana, medtem ko pripravlja frtaljo iz 50 jajc z dodatkom tartufov, parmezana in masla, predstavi, da je mogoče najti črne tartufe celo leto in so desetkrat cenejši (nekje od 300 €/kg navzgor) od belih tartufov, ki so najboljši na vrhuncu poletja proti jeseni. Slednji so veliko bolj intenzivnega okusa, njihova cena je okrog 5000 €/kg. V jedeh so predvsem začimba, oljčno olje s tartufi je npr. dobra spremljava k bolj nevtralnim jedem, kot so testenine, riž ali ribe. Pod znamko Miro tartufi lahko najdete tudi salamo iz mesa istrskega goveda boškarina in svinjine z dodatkom tartufov, ki jo zanje izdeluje mesarija v Pazinu. Na mizo pa ponudijo gostom še številne namaze, eden od teh je z dodatkom tartufov, šampionov in jurčkov z začimbami. Imajo tudi dve vrsti sira s tartufi – svežega iz kravjega in ovčjega mleka in zorjenega iz samo kravjega mleka. Tartufe prodajajo še istrskim restavracijam in delikatesam, del pa izvozijo v Italijo, Nemčijo in celo v Singapur.

VINA JE NAJBOLJE PRODATI DOMA
Hrvaška Istra je od nekdaj domovina odličnih vin, v vinogradih pa zadnja desetletja prevladujeta refošk oz. teran in malvazija ter manjši delež svetovnih belih in rdečih sort.
Tudi ime sosednjih istrskih vinarjev se je z modernim načinom pridelave in kletarjenja razširilo daleč v svet z imeni, kot so Kozlović, Meneghetti, Benvenutti, Degrassi. Na vznožju Motovuna pa si je vinogradništvo in vinarstvo v kombinaciji s prestižno hotelsko in gostinsko ponudbo zamislil Mladen Rožanić – z blagovno znamko Roxanich. V prenovljeni komunalni kleti iz leta 1902, ki je delovala kot zadružna klet vse do leta 1990, je nastal butični dizajnerski hotel z 28 sobami in štirimi apartmaji, pod njim pa klet v petih etažah z bazenom in welnessom.

Vrednost naložbe, delno financirane z evropskimi sredstvi, je bila kar 20 milijonov evrov. V klet prihaja grozdje iz 25 hektarjev vinogradov iz leg v soseščini, prisegajo pa na biodinamično pridelavo (a brez certifikata). Stjepan Mraković, ki nas popelje čez prestižne objekte, ponosno poudari, da so klet maceriranih oz. oranžnih vin. V njej je zato nepregledno število lesene posode, saj je cilj sedemletno zorenje vin. Rdeča vina macerirajo povprečno 40 dni, bela pa pol leta. V delu kleti so še gruzijske amfore, vendar grozdje za vina iz njih še ni vrelo, temveč je sedaj v njih le vino, ki je vrelo v običajnih posodah, amfore pa bodo z njim le ovinili.
Lestvica vin na trgu se začne s svežo linijo Montona (malvazija) maceriranih vin, ki se imenuje Sorelle in predstavlja šest hčera Mladena Rožanića: Laro, Saro, Zaro, Maro, Taro in Petro – vsaka ima svoje vino. Najprestižnejša linija vin je na trgu pod imenom Filozofi, gre v glavnem za strukturna, rdeča vina iz prezrelega grozdja. Sedaj imajo na trgu chardonnay, letnik 2011, malvazijo 2014, merlot 2013, teran 2009. Na leto napolnijo od 60 do 80.000 steklenic, vino pa izvažajo v 22 držav sveta. Dolgoročni cilj je polovična prodaja na dvorišču, 40 % v izvozu in desetina na hrvaškem trgu. Cene vin pa potrjujejo, da ima klet, ki pridelavo vina vse bolj povezuje z umetnostjo, zares prestižne cilje in kupce, saj je najcenejše vino na trgu brez davka po 25 evrov (z davkom pa 35 evrov) in več.
Notranjost Istre je tako dobila z vrhunskimi domačimi pridelki in turističnimi storitvami zares prestižni predznak, a se kljub temu najde tu še vedno kanček preproste domačnosti, kot je na turistični kmetiji Štefanić v Kladiru v bližini Motovuna. Tudi tukaj nadgrajujejo tradicijo, ki izvira že iz leta 1780, sedanji gospodar Ivan Štefanič pa predstavi, da je za delo na kmetiji zelo težko dobiti mlade roke. Osnovna kmetijska dejavnost na turistični kmetiji pa je oljkarstvo in vinogradništvo. Posebnost njihove ponudbe pa so poleg tradicionalne istrske jedi, kot so frkanci na belo s pršutom, jedi iz istrskega boškarina, ki kar kličejo po teranu. Po dnevu med prijaznimi domačini, med krožniki, kozarci in vrhunsko predstavljenimi pridelki je bolj jasno, zakaj so jih pripravljeni plačati tudi tuji gostje in si lahko na koncu malo bolj namazan kos kruha odrežejo tudi prijazni Istrani.