Slovenske gorice niso znane le po dobrem sadju, ki je nekoč romalo do dunajskega dvora in gostoljubnih domačinih, temveč tudi po številnih izvirih mineralne vode oz slatin, vzdolž reke Pesnice, Ščavnice, ki se nadaljujejo v sveto ob Muri.  Eno od bolj raziskanih območij predstavlja okolica občine Benedikta v Slovenskih goricah, v drugi občini po velikosti na območju nekdanje občine Lenart.

Ti vrelci niso dobrodošli  le za gašenje žeje, kot počnejo domačini že stoletja, temveč so potencial za razvoj zdraviliškega in rekreacijskega turizma.

Poleg vrelcev je na območju trinajstih benediških zaselkov: Benedikt, Drvanja, Ločki Vrh,Negovski Vrh, Obrat, Spodnja Bačkova, Spodnja Ročica, Stara Gora, Sveti trije kralji, Trotkova, Trstenik, Štajngrovah,  posejanih še kar nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti, po katerih so domačini, da bi privabili obiskovalce, ki radi odkrivajo naravo, povezali v Ekomuzej,  Kmetijsko učno pot in Arheološko cesto, na kateri se je mogoče ustavit, poklepetati z domačini in okrepčati z značilno slovenjegoriško kulinariko.

 Na njihov ogled so povabili tudi Društvo turističnih novinarjev Slovenije, člani katerega želimo približati javnosti tudi manj znane kraje s še neodkritim turističnim potenciali, za katere je treba odpreti oči ne le obiskovalcem, temveč  marsikdaj tudi domačinom, ker se jim zdijo pogosto samoumevni. V Benediktu je med temi biseri kar nekaj slatinskih virov. Ti bruhajo na prelomu  vulkanskih prelomnic vodo s plini in minerali,  ki dajejo slatinam značilen okus po železu in žveplu. Znana je Špinglerjeva slatin, pa vira v Zgornjih in Spodnjih Žerjavcih, in Ihovi. Najbolj urejeni pa so trije vrelci nedaleč od občinskega središča v Benediktu,  ki so jih poimenovali  Helena, Pavla in Ana, na globini 12, 36 in 103 metre. Žal imajo od teh večinoma koristile travniki, manj pa ljudje saj načrtnega polnjena teh voda še ni. Tudi s  1857 metov globo vrtino termalnega vrelca v samem središču Benedikta,ki jo je dala zvrtati občina, voda pa ima temperaturo 100 stopinj celzj ain je primerna za  manjšo termoelektrarno in balneološko rabo v bazenih,  domačini v preteklosti niso imeli srečen z investitorji. Z vsemi načrti vred je ostala občina na »suhem«. 

»Izgradnja benediških term, za katero je že bilo pridobljeno tudi gradbeno dovoljenje, je zastalo zaradi stečaja potencialnega investitorja podjetja CM Inženiring, ki je za gradnjo toplic leta 2009 celo dobilo gradbeno dovoljenje. Nato je projekt s skoraj osmimi hektarji stavbnega  zemljišča od državne   »slabe banke« odkupilo podjetje Beneco iz Maribora. To bi naj našlo investitorja za terme, a ga še do sedaj nimajo. Naša občina z letnim poračunom 3 milijone evrov, od katerih je le tretjina namenjena naložbam, pa si odkupa zemljišč ne more privoščiti,« predstavi naš gostitelj in župan občine Benedikt mag. Milan Repič.

Več mladih na podeželju

Kljub temu je v Benediktu kar nekaj razlogov za optimizem,  saj je bilo občinsko vodstvo dovolj spretno, da je  pritegnilo s komunalno opremljenimi zemljišči investitorje za gradnjo hiš. Te prodajo na ključ po sprejemljivi ceni od 150.000 do 170.000 evrov, v glavnem mladim družinam.

 Pod Svetimi tremi kralji je tako nastalo veliko novo naselje, občina je uredila zemljišče za 43 hiš in načrtuje še pet manjših blokov. Prebivalstvo občine pa se je od leta 1998 povečalo za 40 % iz 1900 na 2400 prebivalcev, zato sedaj pripravljajo prostor za že deveti oddelek otroškega vrtca.  V občino sta se preselili celi dve družini z Bovca, ki sta imeli dovolj tamkajšnjega turističnega hrupa. Ta del Slovenskih goric je postal zanimiv tudi z izgradnjo štajerske avtoceste, do odseka v Lenartu imajo okrog deset minut. Večina domačinov se  še vedno vozi na delo v Maribor ali v Avstrijo.

Kmetijstvo daje zaslužek le manjšemu delu prebivalstva. Večjih živinorejskih kmetij imajo največ deset, in tudi nekaj manjših ekoloških, najbolj znana je Klepec, pa eno turistično kmetijo Rajšp in gostišče na turistični kmetiji Kavčič. V tem gostišču so se povezali z LAS Ovtar in obudili v življenje nesnovno dediščino- jedilnik, kot ga je pripravljala domačinka in kasneje grofica iz teh krajev Ana Plohl, poročena z nadvojvodo Janezom, recept zanj pa še sedaj hranijo na Dunaju.

Domini Čolnik, pridelovalec prvega slovenskega ledenega vina  

V kraju je aktivno tudi Turistično in vinogradniško društvo s 55 člani,  njegov predsednik je  Marjan Farasin. V  zadnjem obdobju je doživelo osip članstva, saj se vinogradniki starajo, mlajši pa dela v vinogradu niso več navajeni. Društveno vino, za katerega pridelujejo chardonnay, laški rizling in šipon v najetem vinogradu, so poimenovali po znamenitem  domačinu Dominiku Čolniku,  ki se je rodil pri Sv. Treh kraljih, sicer pa je imel svoje  posestvo v Drvanji.

Dominik Čolnik ( 1830-1893) je bil za tiste čase zelo izobražen, a na drugi strani marsikdaj nerazumljen sanjač. Prepotoval je Evropo od Pariza do Petrograda in prinesel in posadil na svojem posestvu v Drvanji  400 sort vinske trte. Že leta 1859 je pridelal prvo slovensko ledeno vino, ki pa ga ni patentiral, na koncu pa umrl sam in revščini. Ob cerkvi Sv. Treh kraljev so mu domačini postavili spominsko ploščo in po njem poimenovali še posajeno potomko iz stare trte iz Lenta.  

Prav te dni – 15. avgusta, pa odpirajo prenovljeno mežnarijo v cerkvi Sv. Treh kraljev.

Z vinogradniškim društvom dobro sodelujejo kmečke ženske, med njimi tudi naj ženska Benedikta 2019  Vesna Merčnik, najbolj znana po  sadnem kruhu, za katerega je prejela kar nekaj zlatih  medalj  na ocenjevanju Dobrot iz kmetij na Ptuju. Merčnikovi so skorajda najstarejša kmetija v Benediktu, saj imajo nepretrgano linijo moških potomcev z istim imenom že 400 let, sedanji gospodar Ivan in Vesna redita med 50 in 60 glav goveda in imata še dopolnilno dejavnost peko kruha, in testenin, ki jih prodajajo tudi na kmetiji v posebni hiški na zaupanje.    

Negovske čelade in preteklost kot kriminalka

V Benediktu se skrivajo pod zemljo in nad njo tudi številne stol in tisočletne skrivnosti, nekatere so zapustile te kraje, ker so si jih prilastili bivši vladarji. Najbolj znane so negovske čelade, pripoveduje Anton Mlasko, zagnanec Turističnega društva Atlantida, ki raziskuje daljno preteklost Slovenskih goric. Najbolj znani materialna zapuščina je prišla na površje po naključju, ko je kmet Jurij Slaček na  svoji majhni njivi leta 1811 med oranjem našel 26 bronastih čelad. Narejene naj bi bile v železni dobi, tj.  halštatskem obdobju, na njih pa je napis Harigasti Teiva, na koncu raztolmačen kot »Harigasti, član germanskega rodu, daje ali žrtvuje bogu čelade «  v venetskem jeziku. Te čelade so danes Sloveniji najbližje v muzeju v Bad Radgesburgu , del na Dunaju in v Gradcu, ter v Berlinu in Münchnu, delček pa v Narodnem muzeju Slovenije. Njihova pot se je začela v Ženjaku oz danes Na Klancu pri Benediktu, nanje opominja  tabla kot del arheološke poti. 

»Na podlagi negovskih čelad pa je bila v Avstroogrski sprejeta zakonodaja o delitvi najdbin, da je lahko prešlo lastništvo na Dunaj: desetino so plačali najditelju, drugo je ostalo  dunajskim vladarjem. Takoj prvi dan pripojitve Avstrije k Nemčiji, med 2. svetovno vojno, pa so romale  iz naših krajev k sosedom  številne najdbine, saj je Hitlerja zelo zanimala vse, kar bi lahko bilo povezano z germansko preteklostjo. Zato bi lahko preteklost negovskih čelad in še česa drugega v naših krajih raziskovali kot kriminalko. Vse manjše megalitske tvorbe v naših krajih je popisal zgodovinar Pahič, večje so ostale skrivnost, tudi piramide iz kremena.

 Vse, kar je šlo v javnost, je bilo degradirano, ali pa so uničili arheologi ali ljubitelji starin,  zato je bolje delati lokalno in ohraniti skrivnosti o vedenju naših prednikov na krajih nastanka, « meni po dobrem desetletju raziskovanja Mlasko in povabi tudi na benediško pot naravne dediščine Ekomuzej- dolina pozitivnih energij, ki so jo prav tako lepo opisali v brošuri katalogu in označili v naravi.

Anton Mlasko  že več kot deset let raziskuje zgodovino Slovenskih goric