Vino je med redkimi kmetijskimi pridelki (poleg mleka, jajc, govedine), pri katerem smo samooskrbni, a kako dolgo še? Nekateri vinarji zaradi naravnih ujm že nekaj sezon zapored niso okusili vina iz svojih vinogradov. Za obstanek na trgu in ohranitev kmetij so ga morali dokupiti, kar pa je vedno težje, saj je pridelovalcev grozdja in vinogradov v državi vedno manj. Na to glasneje opozarjajo vsi deležniki – od vinarskih podjetij do stroke – že desetletje. Nazadnje so kreatorje kmetijske politike opozorili s pesimističnimi napovedmi, da bo ostalo le še 10.000 hektarjev vinogradov, in jih podkrepili s številkami o negativnem trendu na lanskoletnem 6. vinogradniško-vinarskem kongresu na Ptuju. Tedanji ministrici Ireni Šinko so predstavili, da je v registru še vedno nekaj nad 26.000 vinogradnikov, grozdje prideluje petina slovenskih kmetij, vendar pa so bili vinogradi v letu 2022 le še na 14.483 hektarjih. Po zadnjih podatkih SURS se je njihov obseg v zadnjem letu ponovno skrčil za skoraj 100 hektarjev na 14.404 hektarjev. Pridelava vina pa se je ustalila v zadnji petletki od 2016 do 2022 na 52,99 milijona litrov.

Lanski pridelek je bil zaradi izjemno deževnega leta manjši, po podatkih SURS 55.000 ton oz. tri odstotke manj belega grozdja ter 23.600 ton oz. 15 % manj kot v letu prej rdečega grozdja. Vina za trg je bilo v tržnem letu 2022/2023 za 12 % manj kot v letu pred tem oz. 62,4 milijona litrov, od tega 69 % belih vin. Vendar pa je bila samooskrba vseeno za tri odstotke višja, ker poraba po prebivalcu še naprej upada, z domačim grozdjem smo zadostili 92 % potreb.

Te podatke bi lahko zgolj z vidika porabe razumeli kot neproblematične, saj je vino mogoče  poceni uvoziti iz številnih svetovnih regij, kjer ga lahko pridelajo veliko ceneje kot v slovenskih pogojih in ne nazadnje tudi ni nujno živilo. Toda veliko bolj kot zgolj s tržnega vidika sta vinogradništvo in vinarstvo pomembna v kontekstu ohranjanja obdelanosti krajine, turizma in poseljenosti podeželja.

Vinska trta večinoma uspeva na površinah, kjer ni mogoče pridelovati nobene druge kmetijske kulture, vinarstvo z vinskim turizmom pa zagotavlja številna delovna mesta in sinergijske učinke na podeželju. Ne glede na to so nam vinarji  zatrdili, da kmetijska politika zanje nima posluha in ne razvojne strategije. Tudi kmetijski ministri, ki so težave poznali zelo dobro ali celo prihajali iz sektorja, doslej niso ublažili krčenja vinogradništva. Posledično je zelo malo mladih profesionalnih vinogradnikov in vinarjev, ki bi zapolnili vrzel za odhajajočimi starejšimi. Še tisti, ki imajo do dela med trtami vin v kleti veselje ter vlagajo v razvoj kapital in znanje, ki ga nabirajo v svetu, pa imajo (pre)malo sistemske podpore.

Na trgu aktivni vinarji se zavedajo nujnosti povezanosti od pridelave do nastopov na trgih doma in v tujini. Zato so po sili razmer postale malo bolj aktivne nekatere regionalne povezave vinarjev v vseh treh vinorodnih deželah. Božo Grabovac, predsednik Združenja vinorodna Štajerska in solastnik kleti Verus, poudarja, da so glavni problem nihanja v pridelavi: ko je grozdja preveč, pade njegova cena in kleti ga težko odkupijo. V slabih letinah, ko so cene za pridelovalce višje, pa je grozdja premalo. To povzroča izjemna nihanja v logistiki in otežuje načrtovanje v celotni dejavnosti. Na leto jim je sicer na voljo pet milijonov evrov, in sicer 3,5 milijona za prestrukturiranje vinogradov in ostalo za promocijo. Toda na splošno se brez skupne organizacije vsak po svoje izgubljajo v bruseljski birokraciji in svojih težavah. Stanje v sektorju je zato podobno barki, izpostavljeno na milost in nemilost oceanu. Brez profesionalne povezave in politične podpore ta barka le tone in bo ne glede na uspehe posameznikov v svetu brez vinogradov doma neizbežno nasedla na suhem.