Letnica 1887 na še vedno polnem sodu vina v kleti Jamškovih v Mančah pripoveduje, da na tem posestvu pridelujejo vino že nekaj generacij, zadnji dve predstavljata sin Marko in oče Ivan, ki sta vino kot najpomembnejši vir dohodka na kmetiji v zadnjih desetletji tako oplemenitila, da se priznana tako doma kot v tujini. Delo na kmetiji pa bolj kot si predstavljamo pivci, močno določa tudi vipavska burja.

Ivan se je načrtneje usmeril v pridelavo vin na kmetiji s šestimi hektarji travnikov in njiv, tremi hektarji gozda in šestimi hektarji vinogradov še kot član vipavske zadruge, kamor je prodajal večino grozdja. Pozitivni del tega sodelovanja je bil, da so kooperantom omogočili obnove vinogradov, le-ti so tako letno obnovili med 40 in 50 hektarjev, vendar pa Ivan dolgoročno v tem ni videl svoje prihodnosti in leta 1983 se je odločil za prehod na samostojno trženje. »Od takrat, ko sem se začeli profesionalizirati zasebni vinogradniki pa do danes, so se razmere na slovenskem vinskem trgu zelo spremenile. Konkurenca je postala izjemna, dobrih domačih vinarjev je zelo veliko, pričakovanja kupcev visoka. Da pridelamo vedno kaj dobrega in zanimivega , morava z Markom pošteno stakniti glavi.« Več v 49. številki Kmečkega glasa.