V okolica Trsta, na kraškem robu, se je ohranilo le malo kmetijstva, kar ga je ostalo, pa je na manjših kmetijah tržaških Slovencev, ki so znane po stoletni tradiciji in izjemno kakovostnih pridelkih. Toda zaradi trpke politične zgodovine jim je ostalo le malo zemlje. V občini Dolina, v dolini Glinščice pod Socerbom, so po 2. svetovni vojni večino zemlje slovenskih kmetov italijanski oblastniki nacionalizirali in na njih zgradili rezervoarje za sedanji transalpski naftovod, iz katerega se pretaka nafta iz Miljskega zaliva v notranjost Evrope.

»Moj nono je zato emigriral v Buenos Aires, oče se je preusmeril v knjigovodstvo in tudi sam sem končal ekonomsko šolo v Trstu. Z nacionalizacijo kmetijskih zemljišč so nam posekali kmetijske korenine in to zanalašč. Ker pa nisem želel biti celo življenje za računalnikom, sem se preusmeril nazaj v kmetijstvo,« ob obisku v kleti, ki jo je sam zgradil v bivšem molzišču zadruge Dolina na Dolgi Kroni, ob prostorih jahalnega kluba, pove Rado Kocjančič, kako se je znašel med vinarji. V genih zapisanega generacijskega spomina pač ni mogoče zbrisati s političnimi dekreti. Z družino živi v Ricmanju, pet hektarov vinogradov in 750 oljčnih dreves ima na Dolgi Kroni, 100 let star vinograd in star oljčnik pa v Ricmanju na območju,  ki je med domačini v dolinski občini znano kot Breg. Na leto pridela 20.000 litrov malvazije, vitovske in refoška ter še okrog 2000 litrov olja belice, buge in še nekaj avtohtonih sort.

V kletarstvu nikakor ni samouk, saj je delal dve leti v Krminu pri Ediju Kebru, v Italiji zelo znanem vinarju. Prav tako je nabiral znanje v eni manjših kalifornijskih kleti v dolini Livermore, kamor je šel na začetku kariere na vinarsko prakso. »Največ sem se ukvarjal z rdečimi vini, od tam pa sem prinesel razumevanje, da je treba znati dobro prodajati, in oni so v tem mojstri. Manjši pridelovalci dajo veliko na sodelovanje in skupno promocijo, kar je pri nas tabu, v tem pa so uspešnejši tudi od Italijanov.«

 EKOLOŠKO, A BREZ ZELENEGA LISTA NA STEKLENICI

Pred desetletjem se je preusmeril v ekološko pridelavo in leta 2014 prejel certifikat, poleg težav v naravi pa se ukvarja še z birokratskimi, značilnimi samo za življenje ob meji. »Ker sem imel sam težave z alergijami, sem se odločil za ekološko pridelavo in pridobil certifikat tako za vino kot oljke, kljub temu pa na steklenicah nimam oznake, da sta vino oz. olje iz ekološke pridelave. Za olje je glavna ovira, da je najbližja oljarna za ekološke oljke v Pordenonu, če pa bi jih stiskal v bližji oljarni v Sloveniji, bi izgubil italijansko zaščito. Zato jih stiskam v Trstu, ves pridelek pa je v kategoriji hladno stiskanega ekstra deviškega olja. Nekaj let sem bil tudi član Društva oljkarjev slovenske Istre in se udeleževal ocenjevanja za oljčno vejico. Tudi s stroko na drugi strani meje dobro sodelujem, saj so mi olje sprva analizirali v edinem slovenskem laboratoriju v Izoli. Vina pa so brez evropskega zelenega lista, ker bi moral posebej certificirati še klet, nadzor pa bi bil v tem primeru trikrat dražji. Sicer pa mi ekološko pridelavo certificira ICEA s sedežem v Vidmu, vina pa analizira laboratorij v Krminu. V Trstu ni namreč ostalo nič kmetijskih inštitucij, večina najbližjih je v Colliu (italijanska strani Brd), ker je to veliko bolj kmetijsko območje kot Tržaška pokrajina. Kmetijska svetovalna služba pa v sezoni prihaja v vinograde iz Verone.«

 NARAVE KORONA NE ZANIMA

Ekološka obdelava vinogradov z razgledom na Tržaški zaliv, ki jih je na najeti zadružni zemlji pred 20 leti posadil sam, in v oljčnikih, postaja iz leta v leto težja. Na flišni zemlji pridela pet ton grozdja po hektarju, kar je za italijanske razmere skoraj nič. V vinogradih se je letos proti koncu sezone pojavil oidij, oljke pa imajo letos tako malo plodičev, da razmišlja, ali se jih sploh splača škropiti. Čeprav je bilo nastavka veliko, se oljke niso oplodile. Maj je bil mrzel, junij ekstremno vroč, zato pričakuje skromno letino. Zaradi podnebnih sprememb pa se pojavlja na oljkah izmenična rodnost. Obe vrsti sadja imata zadnja leta še novega skupnega sovražnika – marmorirano smrdljivko, proti kateri je začel škropiti s pomarančnim eteričnim oljem in pripravkom na osnovi kalcija. Poleg bakra in žvepla uporablja še sredstva za krepitev rastlin in biodinamične rastlinske preparate, saj želi postopno preiti na biodinamično pridelavo.

Pri trgatvi mu pomagajo najeti delavci iz Pakistana. Ti živijo v Italiji pretežni del leta in so dela navajeni, saj v sezoni obirajo tudi sadje in zelenjavo. »Najamem jih prek agencije in razen s plačilom z njimi nimam nikakršnih skrbi. Pridelava se draži, prav tako delovna sila, prodaja je letos padla, narava pa zaradi korone ne čaka, prav tako ne banke. Vina prodajam v gostinstvu po celi Italiji, poleg njega prodam še oljčno olje, ki ga je v Italiji po višji ceni, kakršno si zasluži ekološko olje, izjemno težko prodati.

Le na ta način, da ga prodajam skupaj z vinom, nas kupci spoznajo. Vina pa sem v obdobju korone prodal več odprtega, a kaj, ko z njim ni zaslužka. V normalnih letih prodam 80 % vin v buteljkah po 10 do 18 evrov za steklenico,« je zaskrbljen zaradi  tržnih razmer, ki jih je ukrojila pandemija Rado.

ZNAMENITA BREŽANKA

Vinska klet Kocjančič je znana po zelo dobri vitovski – na tem koncu so ji včasih rekli organka, ki tudi za svežo različico v steklenici leži nekoliko dlje časa, do sredine poletja. V ustih je zato bolj gladka in kompleksna, kar dobro pojasni pripomba kletarja, da v vinih išče eleganco. Refoška pa ne prodaja kot teran, do česar bi bil sicer na kraškem območju, ki ima v deželi Furlanija – Julijska krajina najtežje pogoje za pridelavo, upravičen. Gre za pošteno odločitev pridelovalca, ker njegova trta ne raste na rdeči zemlji, tako je skupaj z merlotom v zvrsti okroglo. Posebnost in vrhunec kleti Kocjančič pa je bela brežanka iz stoletnega vinograda. Pravzaprav gre prej za majhen, zasebni ampelografski vrt s petnajstimi različnimi sortami vinske trte, med njimi je največ vitovske, tokaja, glere, laškega rizlinga in drugih, že pozabljenih avtohtonih sort; trem med njimi še niso določili DNK. Vina z Brega so bila omenjena v literaturi že v 18. stoletju, brežanka pa je ime za belo vino številnih sort z Brega.

Vinogradi Kocjančič s pogledom na Milje in Tržaški zaliv

»Kletariti sem jo začel šele leta 2004, ko sem razumel potencial tega vina in dobil zanjo nagrado na Terra Madre v Torinu in 2013 na festivalu vin v Meranu. Vitovska 2018 pa se je med vini na ocenjevanju za slow food uvrstila med 100 najboljših vin v Italiji. Grozdje za brežanko maceriram dober teden, kletarjenje je v slogu oranžnega vina, v sodu pa zori dve leti. Predstavil sem jo tudi na slovenski strani, na festivalu oranžnih vin v Izoli. Zadnji letnik na trgu je 2016. Ostala vina  na trgus o  vitovska, letnika 2019, malvazija in rdeče vino 2018 in še penečo vino iz malvazije in vitovske. Sodelujem tudi v novem skupnem promocijskem in prodajnem projektu Trieste Green, ki je nov poskus povezovanja tržaških pridelovalcev, prek katerega ponujamo vino,sire, pršut, in še kaj in upamo, da bo dal kmalu rezultate.«