Vinarstvo Mavrič, Plešivo

Družina Mavrič iz Plešivega v Brdih je ena izmed briških vinogradniških družin, ki se je odločila mešano kmetijo preusmeriti na profesionalno vinogradniško in vinarsko pot v letih pred razpadom bivše Jugoslavije. To je bilo obdobje, ko so se številni briški vinarji zgledovali po kolegih v Italiji, saj je njihova vas oddaljena od meje le 200 metrov. Tudi vina Mavrič so sedaj v kakovostnem vrhu te regije in med dobitniki priznanj, kadar se odločijo sodelovati na ocenjevanjih, tako kot letos, ko so na ocenjevanju Vino Slovenija prejeli najvišjo oceno celotnega ocenjevanja 94,67 in s tem posebno priznanje Stanka Čurina za chardonnay, 2021, selekcija.

»Po letu 1993, ko smo začeli stekleničiti, smo se v Plešivem povezali štirje vinarji: poleg mene še Blažič, Nando (Andrej Kristančič) in pokojni Robert Erzetič. Zelo preprosto linijo za stekleničenje smo “prešvercali” v Slovenijo in z njo še vedno napolnim vsa svoja vina,« pravi Danilo, ki je prevzel kmetijo po poklicni šoli od očeta Avgusta. Čeprav si je želel na srednjo kmetijsko šolo v Maribor, bi na kmetiji preveč pogrešali njegove roke, zato se je odločil za poklicno šolo za avtomehanika v Novi Gorici in si kasneje z ženo Anito ustvaril družino; z njima živita še sin Rasti in hči Lea.

Prvotno je bila kmetija večinsko sadjarsko-zelenjadarska, vinogradov je bilo 2,5 hektarja. »Briške kmetije so bile vedno močno prepletene z Italijo in dokler niso naredili po celotnem Apeninskem polotoku avtocestnega omrežja, ki omogoča, da pripeljejo pridelke s Sicilije v enem dnevu v Trst, smo iz Brd v severno Italijo zelo dobro prodajali zelenjavo. Samo v enem dnevu smo pobrali 700 kilogramov paradižnika,« se spominja Danilo. V furlanski Videm pa so od nekdaj prodajali vina in jih še vedno.

»Vse do leta 1985 smo bili zaprto območje, brez podsabotinske ceste, za pot v šolo v Novo Gorico sem potrebovala dve uri. Ko je kmetija postala profesionalna vinarska, pa sem ostala doma. Danilu pomagam v vinogradih ter skrbim predvsem za promocijo in trženje,« doda Anita, ki si je skoraj pol delovne dobe prislužila na špediciji v Vrtojbi.

Okvirček. Mavričevi obdelujejo deset hektarjev vinogradov na 25 parcelah, in sicer pet lastniških, ostalo so dokupili oz. imajo v najemu. Tri hektarje obdelujejo na italijanski strani, v letniku napolnijo med 20.000 in 30.000 steklenic, v glavnem buteljke. V zadnjem obdobju so obnovili dober hektar belih sort, med njimi je na dveh hektarjih chardonnay, na ostalih površinah pa rebula, zeleni sauvignon (tokaj), sauvignon, sivi pinot in malvazija ter od rdečih merlot in cabernet sauvignon ter celo nekaj refoška, ki ga uporabijo za balzamični kis. Največ priznanj so prejeli doslej prav za chardonnay, poleg omenjenega priznanja so letos na Vino Slovenija prejeli še dve zlati medalji za cabernet sauvignon 2018 in sauvignon 2024 ter srebrni za zeleni sauvignon in sivi pinot, oba letnika 2022.

Pridelek, kot ga je »nesla« trta

»Problem briškega kmeta pa je bil, da ni imel svoje infrastrukture. Brez prodaje grozdja v Italiji ekonomsko naša kmetija ne bi mogla obstajati in se razvijati, saj je denar za grozdje, prodano pri sosedih, v primerjavi s prodanim pri nas predstavljalo pravo malo bogastvo.

V bivši državi smo pridelali grozdja, kar ga je “nesla trta”. Kakovost smo uničili na račun neznanja, ker smo bili plačani po kilogramu namesto po kakovosti. Zato je izobrazba za delo v vinogradništvu in vinarstvu zelo pomembna,« je prepričan Danilo. »Velik premik naprej je sprožila uvedba integrirane pridelave ob osamosvojitvi, ko smo obiskovali tudi kletarske tečaje. Ker je bilo delo v Italiji bolje plačano, nas je kar nekaj Bricev delalo na italijanskih kmetijah, kjer smo se naučili bolj strokovno delati v vinogradih in tudi opazovali sode v trženju. Pridelke moraš znati pridelati najprej v vinogradih in za trg, brez tega danes ni ničesar. V Sloveniji so v primerjavi z Italijo še vedno težave s prodajo, tam imajo dobro organizirano vinsko borzo. Res pa je, da je lahko pri nas odprto vino štiri evre, pri sosedih pa le 2,5 evra, zato pa imajo višje pridelke in urejeno namakanje,« našteje glavne razlike v vinarstvu na tej in oni strani meje briški vinar.

Danilo Mavrič je zato ob načrtovanju višje kakovosti vin začel postopno zmanjševati pridelek po trti, vsaka sorta vinske trte pa ima svoje zahteve. Usodna je primerna izbira lege in rastišče, na italijanski strani imajo celo kraško rdečo prst, v Brdih pa prevladuje opoka.

Na bližnji legi ob domačiji v Plešivem ima skoraj vsako leto točo. Leta 2011 jim je ta uničila 80 % pridelka in imeli so srečo, da so ga lahko zavarovali pri eni od italijanskih zavarovalnic. V naravi je nenehna borba s škodljivci, boleznimi in vremenom. Kakovost vin pa je zelo odvisna od količine vložnega dela. Za krepkejša, vrhunska vina je treba opraviti veliko zelenih del, odstraniti listje pred trgatvijo. Pri sorti, kot je sauvignonu, mora ostati grozdje pod listjem do trgatve, da se ohranijo kisline in aromatika,« predstavi ključe do kakovosti Danilo. Ker so stroji za ta dela dragi, opravijo večino dela še vedno ročno. Seveda so morali vložiti tudi v klet, graditi so jo začeli leta 2008 in jo dokončali 2018. Glavni ustvarjalec v njej je še vedno Danilo, a ima pomoč, z njim že dobro desetletje dela sin Rasti, ki je dokončal šestletno višjo srednjo šolo za enologa v Čedadu.

Najbolj znani po chardonnayu in cabernet sauvignonu

V kleti Mavrič zorijo tri linije, v sveži so bela vina vseh sort po letu dni zorenja. Danilo v glavnem ne dela zvrstnih vin, takšna je po kakovosti eno stopničko navzgor le macerirana bela zvrst Gigi (malvazija, rebula, tokaj), poimenovana po očetu Alojzu. Ta zori najmanj 18 mesecev, od tega eno leto v leseni posodi. V tej liniji sta še rebula in chardonnay selekcija. Še skoraj bolj so znani po zrelem cabernet sauvignonu in merlotu, selekciji, ki jih ne polnijo vsako leto. Danilo pa še izda, da reže vina tudi med letniki in da je dobro nekaj vin najboljših letnikov ohraniti za izboljšavo, za izenačitev kakovosti med letniki. Vino prodajo v gostinstvu v tujini in Sloveniji, nekaj pa tudi doma, kjer imajo degustacijsko sobo v prostoru nekdanjega samostana iz 17. stoletja.

»S chardonnayem sem začeli dosegati rezultate delno zato, ker sem kupil dobre lesene sode. Nagrajeni chardonnay letnika 2021 je vrel v lesenih, 300-litrskih sodčkih iz francoskega hrasta, v katerih je stekel še biološki razkis. Potem je ležal na drožeh in ostal v njem do naslednje trgatve in zatem še eno leto v cisterni. Za trg zori povprečno leto in pol do dveh let. Gre za vino s sadno-zeliščno aromatiko z noto lesa, v kompleksnejši različici. Vino ima namreč kar 15 % alkohola, ker pa je izjemno harmonično, se te visoke stopnje ne čuti, skletaril ga je 3000 steklenic.

»V Avstriji nas kar nekaj kupcev pozna po chardonnayu in se zato vračajo. Prav v času, ko smo izvedeli, da je bilo dobro ocenjen, je prišel k nam kupec z družino iz Nemčije. Ker so vsi padalci, zahajajo v Kobarid, kjer so ga prvič okusili. Med vožnjo iz Umbirje proti severu so se odločali, ali naj zavijejo v Francijo ali Slovenijo in v avtu je prevladala odločitev za našo deželo. Zdelo se mi je lepo, da je to povedal, in potrjuje, da tudi vinska destinacija pripelje turiste,« meni Danilo, ki mu pritegne še Anita.