Prva analiza slovenskih porabnikov vin

V Sloveniji doslej nismo imeli načrtnih raziskav o nakupnih in pivskih navadah porabnikov vin, kar se sliši skorajda neverjetno glede na našo tisočletno vinogradniško in vinarsko tradicijo. Prva tovrstna raziskava Smernice za prilagoditev pridelave grozdja in vina podnebnim spremembam in zahtevam trga je nastala lani, na Biotehniški fakulteti pa jo je predstavila avtorica dr. Petra Pestar Bizjak.

Vinarstvo je predstavljalo leta 2010 v dohodku kmetijstva le desetino, v letu 2022 pa le še 7 %, kar kaže na slab položaj dejavnosti. Zaradi nizkih cen vina – za steklenico kakovostnega je povprečna cena 4,19 do 4,7 evra (podatkih SURS) in grozdja le 63 centov – upada število vinogradniških kmetij in površine vinogradov. Zato je še bolj pomembna krepitev trženjske komponente in dobrega poznavanja potrošnikov.

V raziskavi so zajeli 1000 porabnikov, njen namen pa je bil ugotoviti, katera vina najpogosteje pijejo, koliko so zanje pripravljeni plačati in kako ljudje dojemajo kakovostne razrede in geografske označbe. Zajeli pa so različne generacije v starosti od 26 do 70 let, pri čemer je bila večina zaposlena in petina upokojena, več kot 80 % s srednješolsko izobrazbo.

Med njimi jih uživa vino vsak dan le 6 %, enkrat na teden 21 % in nekajkrat na mesec 30 %. Polovica jih vino uživa doma, v gostilnah, na vinskih dogodkih in na dopustu, največ pa ga uživajo ob obrokih. Največjih delež jih vina nakupuje v supermarketih, polovica tudi pri vinarjih ali v vinski kleti, na spletu pa le 6 %.

Za vinarje je med najpomembnejšimi podatek, koliko so kupci pripravljeni odšteti za vino: 70 % jih kupuje litrske steklenice do 6 evrov, 34 % vprašanih je pripravljenih odšteti za buteljko do 8 evrov in 17 % 10 evrov ali več. Obstaja pa še precejšnji delež takšnih, ki vina ne kupujejo, so pa pogosti gostje restavracij in gostiln in ga uživajo tam.

50 % pivcev vina naroča v gostilnah odprto ali hišno vino, 40 % pa buteljčno na kozarec v cenovnem razredu od enega do tri evre za deciliter ter 30 % od tri do pet evrov na deciliter. Le majhen delež pivcev naroči celo buteljko.

Za 64 % ljubiteljev vina je cena zelo pomemben dejavnik nakupne odločitve. Med lastnostmi samega vina pa so za izbor najpomembnejše okus oz. aroma, sorta in sladkorna stopnja. Velikemu deležu kupcev pomagajo informacije na etiketi, 16 % bi jih predlagalo spremembe, a ne vedo, katere. Med različnimi svetovalci in priporočili pa jih največ prisluhe nasvetom vinskih poznavalcev. Večina kupcev v Sloveniji – kar 90 % – je zvesta slovenskim vinom, 18 % jih pije vina iz bivše Jugoslavije, 24 % pa iz znanih vinorodnih evropskih držav. Med slovenskimi vinorodnimi deželami ima največ – 74 % – privržencev Primorska, 40 % Podravje in okrog 30 % Posavje.

GEOGRAFSKE OZNAČBE ALI BLAGOVNA ZNAMKA KLETI?

V Sloveniji je tudi na steklenicah in na trgu razvidno med vinarji že dolgo aktualno vprašanje, ali naj si prepoznavnost na trgu gradijo s pomočjo geografske označbe ali pod blagovno znamko vinske kleti. Ta zadrega je prezrcaljena tudi na pivce, med katerimi jih sicer 60 % meni, da bi morala biti vina razporejena po kakovostnih razredih, a je precej tudi nasprotno mislečih. Hkrati pa slabo poznajo tako kakovostne razrede kot geografske označbe in še manj kratice ( ZGP, PTP …), ki jih polovica ne mara. Zmeda nastaja zato, ker so nekatera kakovostna ali deželna veliko dražja kot vrhunska, saj so med pivci prepoznavna po hišnem imenu oz. blagovni znamki. Kupci pa jim zaupajo in so pripravljeni zanje plačati več, ne glede na uradno oznako kakovosti oz. geografsko označbo.

Po predstavitvi trženjske raziskave so besedo na to temo dali tudi omizju, za katerim je Damjan Resnik, vodja trženja za slovenski trg v KZ Brda, izpostavil, da se za vinogradništvo na kmetijah odloča vse manj mladih. Zato bodo vinarji v prihodnje pred velikimi izzivi, ker bo vse manj grozdja. V osrednji briški kleti so se odločili za kategorizacijo vin v različne kakovostne razrede, saj morajo biti na trgu zaradi večjih količin dobro prepoznavni, struktura njihove piramide mora biti razvidna tudi kupcem. Pri tem je zelo pomembno izobraževanje pivcev, na čemer v Sloveniji vinarji in gostinci veliko delajo.

Franci Zupanc, vodja prodaje vin v Leclercu, kjer imajo na policah 1800 etiket vin, pa pravi, da sloni večina prodaje na vinih do 10 evrov za steklenico, narašča prodaja vin nad to ceno, vzpenjajo pa se tudi cene kakovostnih vin. »Za vino bomo plačevali čedalje več, vprašanje pa je, kaj bo v steklenicah.«

Dr. Franci Čuš, predstojnik oddelka za vinogradništvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, je poudaril, da se število vinogradnikov vztrajno krči, ostaja pa le tržno jedro. Na policah pa lahko srečamo dva načina: na eni strani vina z geografsko označbo in v višjem kakovostnem razredu, na drugi strani pa vina brez geografske označbe, samo z blagovno znamko. Odločitev o tem je delno prepuščena vinarju, zato lahko kupec plača za vrhunsko vino precej manj kot za deželno, kar zveni precej nelogično. Geografske označbe same po sebi zato niso nujno najpomembnejša informacija na steklenici, čeprav EU v njihovo promocijo veliko vlaga (in so tudi dobro tržno orodje v izvozu). Obstajajo pa pravna določila, katero vino je lahko vrhunsko: zanj mora pooblaščen kmetijski zavod opraviti ogled grozdja ob trgatvi, kakovost vina pa mora biti potrjena še na senzoričnem ocenjevanju za promet z vinom.

Aleksander Bohinc kot predstavnik gostinstva je povedal, da v restavracijah, ki slonijo na hrani, prednjači prodaja vin pred drugimi pijačami, pri čemer igra pomembno vlogo kakovost. Smiselno pa se mu zdi, da bi določili, da draga vina (npr. za 50 evrov) ne bi smela biti trikrat dražja, kar je povprečna praksa v slovenskem gostinstvu, saj so po tem merilu vina za pivce (razen redkih izjem) predraga.