Evropska unija si je zaradi vse bolj ekstremnih posledic podnebnih sprememb, ki povzročajo veliko gospodarsko in družbeno škodo, zastavila visoke cilje, zmanjšanje izpustov toplogrednih (TGP) in drugih plinov za vsaj 55 % do leta 2030. To zavezo je zapisala v podnebnem zakonu, ki je začel veljati julija 2021, stari kontinent pa naj bi postal do leta 2050 podnebno nevtralen. Podnebni zakon je od Komisije zahteval še predloge podnebnih ciljev do leta 2040. Ti so bili predstavljeni februarja letos in za kmetijstvo določajo nekoliko blažje pogoje kot za druge sektorje – zmanjšanje izpustov, ki niso povezani s CO₂, za vsaj 30 % v primerjavi z letom 2015.

Izjemno obsežne zaveze v okviru t. i. zelenega prehoda vključujejo vsa področja gospodarstva in bivanja ter predstavljajo v pozitivnem smislu ne le skrb za umirajoči globalni ekosistem, temveč ohranjanje gospodarske osnove. Ni treba izgubljati besed o tem, da so prav ekosistemske storitve, kot so biotska pestrost, vodno ravnovesje, rodovitna tla in ohranjeni gozdovi ter opraševanje, temelj oskrbe prebivalstva s hrano in vodo. Zato so te zaveze prek Zelenega dogovora vključene tudi v skupno evropsko kmetijsko politiko (SKP) 2023–2027. Zmanjšanje TGP v kmetijstvu se nanaša predvsem na živinorejo in uporabo gnojil. Vendar so predstave o izvajanju zelenega prehoda v EU zelo različne: na eni strani so zagovorniki pretiranih omejitev in na drugi zagovorniki statusa quo in lobiji, ki ne želijo sprememb ali ponujajo rešitve, ki so zgolj zeleno zavajanje, v resnici pa stanje v okolju celo poslabšujejo.

Oba tabora z izjemno politizacijo vprašanj povzročata izjemno polarizacijo družbe. Pod skupni imenovalec varovanja okolja je namreč mogoče stlačiti prav vse – tako nerealna pričakovanja civilne družbe kot manipulacije kapitalskih družb. Slednje si obetajo od prehoda predvsem dobiček, zato nam želijo v imenu zmanjšanja TGP postreči z »novimi« genskimi tehnologijami spremenjene rastline, laboratorijsko meso in insekte. V razvoj »hrane prihodnosti« so vložili milijarde, ne pa tudi manj energije. V ozadju tega »nespornega« mesa pa se skrivajo etično močno sporne matične celice za njegovo gojenje, pridobljene iz fetusov goveda.

Za zelenim prehodom se ne skriva le napredek, temveč veliko licemerstvo razvitega sveta, ki najprej na drugih kontinentih črpa redke naravne elemente (litij, iridij, zlato) za baterije električnih avtomobilov, mobitele, čipe, sončne celice, vetrne elektrarne, in jih tja vrne v obliki gore odpadkov. Za ta del je še kako na mestu komentar uspešnega slovenskega oblikovalca najdražjih jaht Dana Lenarda – da so si zeleni prehod izmislili tisti, ki preprosto želijo le to, da bi zamenjali vse naprave.

Tudi kmetijstvo je del te zgodbe, saj naglašuje zmanjševanje TGP, hkrati pa SKP še vedno subvencionira velike živinorejske obrate, ki jih povzročajo. Druge okoljske zaveze: zakon o zmanjšani uporabi FFS, razširitev kolobarja in varovanje biotske pestrosti pa je – v imenu prehranske varnosti – povozila evropska realpolitika ob ruski invaziji na Ukrajino in letošnje demonstracije kmetov pred evropskimi volitvami. Analitiki pri Centru za evropsko politiko so zato zapisali, da je Komisija s to odločitvijo zmanjšala pomen dolgoročnih zavez na račun kratkoročnih. Okoljski organizaciji ClientEarth in BirdLife Europe sta šli še korak dlje in konec julija pri evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo zaradi ukinitve okoljskih pravil v SKP. Po njunem mnenju je Komisija s hitrim postopkom za omilitev SKP odprla pot protidemokratični, protiokoljski in predvsem proti kmetom usmerjeni zakonodaji, saj je popustila močnemu lobiju agrobiznisa, ki služi le peščici. Pri oblikovanju reforme SKP je sodelovalo več kot 300.000 interesnih skupin, njeno sprejemanje je trajalo več let, Komisija pa je zadnje spremembe potrdila le v nekaj tednih. Evropski varuh človekovih pravic je sicer brezzobi organ, saj lahko odda le uradna priporočila, konkretnih sprememb zaradi tega ni mogoče pričakovati.

Veliko več od tistih, ki se ozirajo v zrak, naredijo za zeleni prehod tisti, ki skrbijo za zdravo zemljo. Korektivni ukrepi ozelenitvene kmetijske politike so nenazadnje nastali prav zato, ker je industrijsko, kemizirano kmetijstvo dobre prakse (ohranjanja rodovitne prsti) izrinilo. Zato je v imenu zelenega prehoda nujen ne le pogled v digitalno dobo, temveč v dobre prakse nazaj. Vendar pa ostaja zdrava prst, osnova za vso pridelano hrano, na dnu pozornosti evropske birokracije. Čeprav več kot 60 % evropskih zemljišč ni v dobrem stanju in jih s pozidavo intenzivno izgubljamo, bo zakonodaja za ta del urejena nazadnje. Za zdaj ostaja na ravni sprejetih splošnih smernic, obvezno trajnostno upravljanje tal pa se premika v prihodnost.