Tatjana Buzeti, predsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije

Tatjana Buzeti, nova predsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije, živi na kmetiji sredi krajinskega parka Goričko. Na njej se ukvarja z zeliščarstvom in polni baterije za nove aktivnosti, potem ko je velik del svoje kariere živela v tujini in se domov vračala. Ima veliko mednarodnih izkušenj, dolgo je bila zaposlena pri Svetovni zdravstveni organizaciji in na Ministrstvu za zdravje. Kmetijska javnost pa jo najbolj pozna kot bivšo državno sekretarko na kmetijskem ministrstvu v letih 2022–2023. Je diplomirana živilska tehnologinja, s končano specializacijo s področja mednarodnega managementa. Študij MBA je opravila v Budimpešti in Clevelandu ter je že od študentskih časov aktivna v politiki.

O politiki ima naslednje stališče: »Tudi če rečemo, da nas politika ne zanima, ta na koncu kreira naše življenje in zato se vanjo moramo vključevati kot aktivni državljani, sicer drugi odločajo namesto nas. Vanjo sem se vedno aktivno vključevala kot prostovoljka že od študentskih let naprej, prek mednarodnih nevladnih organizacij sem bila prostovoljka na področju neenakosti v zdravju v Zambeziju in Zimbabveju. V teh državah smo želeli krepiti tudi notranje podporne sisteme, saj se namreč redno dogaja, da najboljše prostovoljce posrkajo mednarodne donatorske organizacije in tuji investitorji in tako kadrovsko izropajo tamkajšnje sisteme. Vse življenje izbiram težke teme, ki so vezane na medsektorsko sodelovanje. Takšno je tudi področje javnega zdravja, ki daje z uspešnimi programi rezultate le na dolgi rok. S tem si ne zgradiš politične kariere ali zaslužiš, čeprav vidimo, da je močan trend zdravja in dobrega počutja danes gonilo številnih tržnih panog, med njimi tudi prehranskih dopolnil, ki so najhitreje rastoča panoga v živilski industriji.

Ljudje bi za svoje zdravje dali vse in to po bližnjici. Ni težava plačati 40 evrov za stekleničko prehranskih dopolnil, ko pa se pogovarjamo o hrani, je ekološka vedno predraga. Moja prioriteta je zato, da začnemo komunicirati o prednostih ekološko pridelane hrane, ker se razumevanje le-te ustavi pri tem, da se v njeni pridelavi ne uporabljajo sintetična gnojila in pesticidi.«

Kaj vas je pripeljalo iz Svetovne zdravstvene organizacije nazaj na Goričko?

Očitno smo Prekmurci doma zelo zasidrani, ker sem se domov vrnila na delovno mesto v Radenski, kjer sem bila štipendistka, tudi l. 1998, po študiju v Leuvnu in delu na mednarodni študentski organizaciji. Po duši sem razvojnica, zanima me napredovanje v kontekstu zdravega in kakovostnega življenja. Tudi ko sem sodelovala v projektu na javnem zdravju v Pomurju, sem nanj gledala celovito, z vidika ekonomskega, socialnega in okoljskega razvoja. V Radenski je imela izobraževalna enota 24 raziskovalcev, ki so četrt svojega časa namenjali razvoju novega produkta, storitvam ali izboljšavam procesov. Iz te izkušnje izhajam pri tem, kako bi lahko osnovali platformo v podporo malim kmetijam, ki se ukvarjajo s predelovalnimi dejavnostmi.

Veliko živilske industrije smo razprodali, razvijajo pa se družinska podjetja. Sploh na manjših kmetijah ni preživetja in višje dodane vrednosti brez predelave in več znanja. Še najlažje je kupiti opremo, a na njej je treba vzpostaviti učinkovite procese in proizvesti izdelke z dodano vrednostjo in jih tržiti. Tehnološki razvoj je tako hiter, da je za predelovalne pristope, kot so obstajali še pred desetimi leti, sedaj potrebnih veliko več specifičnih znanj.

Veliko živilske industrije smo razprodali, razvijajo pa se družinska podjetja. Sploh na manjših kmetijah ni preživetja in višje dodane vrednosti brez predelave in več znanja. Še najlažje je kupiti opremo, a na njej je treba vzpostaviti učinkovite procese in proizvesti izdelke z dodano vrednostjo in jih tržiti. Tehnološki razvoj je tako hiter, da je za predelovalne pristope, kot so obstajali še pred desetimi leti, sedaj potrebnih veliko več specifičnih znanj.

Moje prvo sporočilo je zato, da moramo v prihodnosti delati več na celotni ekološki verigi, od pridelave, predelave do trženja ter okrepiti prenos znanja med ekološkimi kmetijami, kmetijsko svetovalno službo, predelovalnimi obrati, zadrugami in trgovci ter organizacijami znanja. Stalno pa je potreba osveščati tudi kupce o prednostih ekoloških živil ter graditi partnerske odnose v vrednostni verigi. Pridelavi sledi predelava in tukaj je naslednji korak dodane vrednosti. Ekološka predelava namreč ne dovoljuje dodatkov oz. številnih e-jev, na katere smo še bolj pozorni v času, ko zaznavamo na populacijski ravni veliko alergij. Naslednji korak dodane vrednosti pa so kratke dobavne verige in vzpostavitev tržnih poti do javnih zavodov, gostinskega in turističnega sektorja ter veletrgovcev.

Platforma za pomoč kmetijam s predelavo

Kako si zamišljate platformo za pomoč predelavi na malih kmetijah?

Ključno se mi zdi izhajati iz tega, kar že obstaja. V Pomurju imamo npr. vzpostavljeno Znanstveno inovativno središče, ki je od leta 2022 samostojna javna raziskovalna organizacija, v kateri sem za polovični delovni čas zaposlena tudi sama. Njen cilj je v osmih letih zaposliti do 30 doktorjev znanosti, ki bi se posvečali aplikativnim raziskavam v podporo gospodarstvu in kmetijstvu, ker je to še vedno zelo pomembna gospodarska dejavnost.

Z obstoječimi strukturami (univerze, inštituti, tehnološki parki in KGZS) lahko skupaj razvijamo vsebine v podporo kmetijstvu za pridelavo hrane z višjo dodano vrednostjo. Pomembno je, da vzpostavimo ekipe raziskovalcev, ki bi bile v podporo manjšim predelovalnim obratom, industriji ali kmetijskim gospodarstvom, da bi na ta način zvišali inovativnost in konkurenčnost vseh.

Ekološke kmetije imajo povprečno največ dopolnilnih dejavnosti, ki pa jih predpisi zelo otežujejo.

Študirala sem še v obdobju, ko smo v Sloveniji začeli uvajati sistem HACCP in ga prenašali iz evropskega pravnega reda, kot da imamo izjemno velike sisteme, namesto da bi ga bolj učinkovito prilagajali našim okoliščinam. Na začetku so Zavodi za zdravstveno varstvo izvedli ogromno usposabljanj in načrtov, a za manjše predelovalne obrate na kmetijah večkrat predimenzionirano. Danes imamo na trgu različne ponudnike HACCP, dokumentacija in pristopi so na različnih področjih prilagojeni, a se nosilci dejavnosti še vedno ne vprašamo, zakaj določene stvari počnemo. Gre za obvladovanje kritičnih točk, zato je treba izhajati iz tveganj. Dopolnilne dejavnosti v predelavi temeljijo na higieni, na varnosti, na kar smo po kovidu še bolj občutljivi. Ekološke kmetije imajo skladno s smernicami in evropsko zakonodajo številne omejitve ne samo v postopkih predelave, ampak tudi pri uporabi agresivnih kemijskih sredstev in tehnologij za vzdrževanje higiene.

Mladi prevzemniki diskirminirani

V kakšnem stanju prevzemate ZDEKS? Prva, pionirska generacija ekoloških kmetov iz njenih vrst v glavnem odhaja v pokoj.

ZDEKS povezuje le desetino vseh ekoloških kmetij, želim pa, da bi to bilo združenje, ki zastopa interese vseh ekoloških kmetov navzgor do odločevalcev in drugih deležnikov. Po enoletnem aktivnem sodelovanju v upravnem odboru vem, da je zelo težko dobiti povratne informacije s terena. Prednostni nalogi sta zato okrepitev notranje strukture in povečanje vključenosti ekoloških kmetov. Starostna struktura kmetov je le del problemov, počasi vstopajo mladi in radi bi, da se ta trend nadaljuje. Ti lažje pristopajo k novim usmeritvam in so bolj odprti za spremembe. Pomembno vlogo imata izobraževanje in odnos do kmetovanja. Veliko je že dobrih praks, ZDEKS mora biti prisoten v ozaveščanju in pri prenosu le-teh. Imela sem že sestanek z direktorjem KGZS dr. Jožetom Podgorškom in strinjala sva se, da je ključno, da prihajajo pobude od spodaj navzgor. Zgraditi je treba most do konvencionalnih kmetij za preusmeritev v ekološko pridelavo, predelavo in trženje. Težava je, da so male kmetije, kakršnih je večina ekoloških, in začetniki, ki nismo mladi prevzemniki, na razpisih še vedno diskriminirani, kar lahko potrdim tudi s svojega primera. Na razpisu za predelovani obrat za zelišča sem dobila sofinanciranih le 35 % naložbe, ker po trenutnih merilih nisem mogla zbrati več točk. Vem, da se trenutno MKGP intenzivno ukvarja z uredbami in kriteriji za nove razpise, kjer je ekološko kmetijstvo boljše pozicionirano in upam, da se bomo na ta način uspeli približati ciljem iz ANEK-a. Nujno je namreč okrepiti podporo ekološkim kmetijam.

Slovenija je majhna in bo imela le nekaj večjih kmetij, ki so v evropskem kontekstu še vedno majhne. Zato je ključno, da razvijemo poslovne modele tudi za manjše kmetije. Če bomo hoteli imeti ekološke kmetije in na njih mlajše gospodarje, bodo morali delovati vsi trije stebri trajnosti: ekonomski, socialni in okoljski, da bo poklic kmeta spoštovan in sposoben zagotavljati spodoben zaslužek.

Tudi v EU ekološki kmetje vse težje živijo in ohranjajo delovna mesta na kmetijah. V sedanjih svetovnih geopolitičnih razmerah pa je padla tudi zelena reforma evropske kmetijske politike.

Moja osebna izkušnja iz obdobja priključevanja v EU, kakor tudi iz obdobja, ko sem bila državna sekretarka na MKGP, je, da se SKP piše v prvem koraku v Bruslju, v drugem pa v članicah. Včasih res s figo v žepu, večkrat pa predvsem z veliko neznankami ter nasprotnimi interesi. Spomnim se, da smo v letih 2004–2005 na državni ravni za Pomurje kot najbolj kmetijsko regijo sprejeli številne ukrepe za blažitev posledic vstopa v EU. Ocena tveganja za zdravje je namreč pokazala, da bodo majhne in samooskrbne kmetije v izrazito težkem položaju, saj smo sprejemali ukrepe SKP, ki so pripeljali do podpore večjim, specializiranim kmetijam. Takrat je ministrstvo za zdravje druge resorje pozivalo za dodatne naložbe v podporo majhnim kmetijam z vidika zdrave prehrane in ekološke pridelave. Tako smo imeli takrat v Pomurju prvi konzorcij za zelenjadarje, sadjarje in eko kmetije in usmerili kar precej razvojnih sredstev v to področje.

Tudi ko govorimo o zelenem prehodu, vidimo najprej energetiko, prehranska varnost pa drsi navzdol. Pobuda o zmanjšanju deleža eko živil v javnih zavodih je le en primer, ki je na srečo pripeljal do tega, da smo se spet medsektorsko povezali in začeli iskati rešitve, kako ta delež povečati na račun lokalno pridelanih eko živil. Osveščanje mora potekati od spodaj navzgor, zato je ključno osveščanje potrošnikov o prednostih ekološke pridelave in hrane.

Ukvarjate se s pridelavo eko zelišč, kako pomembna je ta dejavnost v ekološkem sektorju?

Odraščala sem na konvencionalni kmetiji svojih staršev v Černelavcih pri Murski Soboti, vendar so starši po upokojitvi kmetovanje opustili, zemljišča pa so dali v najem in prodali, ker z bratom nisva imela želje za nadaljevanje tradicije. A so korenine pred leti začele vztrajno priganjati, da si za tretje življenjsko obdobje poiščem nov izziv. Leta 2016 sem našla na Goričkem zapuščeno kmetijo pod spomeniškim varstvom sredi gozda. Kmetija obsega slabih devet hektarjev, na njej je vila iz leta 1927, ki še čaka na obnovo. V prenovljenem starem objektu poleg nje pa smo uredili predelovalni obrat in hkrati sprejemamo obiskovalce. Pridelujem 40 vrst zelišč za kulinarično in kozmetično linijo in jih predelujem v čaje, hidrolate, eterična olja, sirupe, zeliščne soli, macerate. Prodajam jih doma, v turističnih centrih in trgovinah z lokalnimi izdelki, čaje pa tudi v javne zavode in o njihovi rabi izobražujem doma. Od lanskega leta polnimo čaj tudi za enega od veletrgovcev prek posrednika.

Veriga z zelišči in izdelki iz njih je edina skoraj v celoti ekološka veriga v Sloveniji. Po lanski analizi Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije je več kot 80 % pridelovalcev zelišč v eko kontroli. Po podatkih SURS smo v RS v letu 2022 na 175 hektarjih pridelali 155 ton zelišč za oskrbo gospodinjstev in prodajo na trgu. Površina se je med 2011 in 2022 povečala za več kot petkrat, kar kaže na trend rasti kot odziv na povečano povpraševanje po farmacevtskih izdelkih, prehranskih dopolnilih in drugih zeliščnih proizvodih. Sektor je prerasel vrtičkarsko raven, imamo že kar nekaj večjih pridelovalcev. Dejstvo je, da vsak sektor potrebuje velike in majhne. Je pa res, da je v Sloveniji pridelava zelišč predraga, da bi bili konkurenčni kot surovinska baza in je zato ključna predelava v visoko kakovostne polizdelke in končne izdelke. Zelo zanimivo pa je, da pri zeliščih vsi pričakujemo, da so pridelana na ekološki način, zelo pomembno pa je, da ostane takšna tudi njihova predelava.

Živite sredi krajinskega parka Goričko, kaj ste prebivalci s krajinskim parkom dobili in kaj izgubili?

Krajinske parke vidim kot naše partnerje. Krajinski park Goričko obstaja 20 let, in vesela sem, da ima sedaj prvič direktorja agronoma, iz kmetijske prakse, ki ima dober občutek za naravovarstvo kot kmetijstvo. Prebivalci večkrat vidimo samo, kaj nam je krajinski park odvzel z raznimi omejitvami, ne vidimo pa, kaj nam je dal. Zato je potrebna dobra komunikacija. Te pa nam primanjkuje na vseh ravneh. Krajinski park Goričko je hkrati okolje, ki se zaveda svoje ohranjene je kulturne in naravne tradicije in vpleta to dediščino v svoj razvoj. Preskočili smo intenzivno komercializacijo kmetijstva in okolja, kar predstavlja ekonomski izziv, a privabljamo čedalje več obiskovalcev, kar potrjuje, da je Goričko vedno bolj privlačna turistična destinacija. Zanesljivo je Goričko tudi idealni prostor za razvoj ekološkega kmetijstva. Vesela sem, da imamo v tem okolju čedalje več posameznikov z jasnimi cilji, ki si z inovativnimi pristopi in produkti utirajo pot v slovenskem in evropskem prostoru, kar je mogoče le tam, kjer je znanje in sodelovanje.