Dr. Stanko Vršič, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor

Spremenjeni podnebni pogoji so obrnili na glavo številne ampelotehnične prakse in tudi vinogradniška predavanja dr. Stanka Vršiča, na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, ki se z letošnjim letom poslavlja od aktivne akademske kariere, ne pa tudi od vinogradov. Izvira namreč iz znanega trsničarskega kraja,  Juršincev pri Ptuju.  Zadnje desetletje je bilo za slovenske vinogradnike skorajda katastrofalno, zaradi naravnih ujm so izgubili kar štiri od desetih letin. Obenem se borijo še s številnimi boleznimi vinske trte, za katere tudi znanost nima končne rešitve in so rdeča nit našega pogovora z dr. Vršičem na posestvu Meranovo z več kot 200-letno tradicijo in je sedež Univerzitetnega centra za vinogradništvo in vinarstvo.

Pridelava grozdja in kletarjenje sta postalo zelo zahtevna, zato imajo številni vinogradniki in vinarji na posestvih vinogradniške in vinarske svetovalce, česar niti najboljši pred leti niso pričakovali.

Pred 40 leti so bili redki zasebni vinogradniki z več kot hektarjem vinogradov, če pa so jih imeli, so bili kooperanti velikih kleti in so večino grozdja oddajali. Toda vmes so številne velike vinske kleti propadle ali zmanjšale svoje zmogljivosti in na drugi strani zasebniki povečevali pridelavo, zato je logična posledica, da imajo zaposlene tehnologe, enologe, ker vseh delovnih procesov sami več ne obvladajo. Če imaš nekaj hektarov vinogradov, moraš preživeti tretjino časa v vinogradu, tretjino v kleti in tretjino v prodaji. Nekoč je bil samoumevno, da pridejo kupci v klet po vino, sedaj pa je obratno. Delež manjših, ljubiteljskih vinogradnikov pa se močno zmanjšuje in še ta del obstoječih vinogradniških površin se bo bistveno zmanjšal. Vprašanje pa je, za koliko se bodo povečale površine pri tistih, ki imajo trg in dobro prodajo, ker je velika ovira razdrobljenost površin. Ob vinogradih so na številnih območjih vikendi, lastniki pa jih želijo,  npr. na Dolenjskem, prodati skupaj z objekti. V teh primerih bi morala biti država bolj fleksibilna in omogočiti, da se te površine, če so primerne, vključijo v pridelavo, ali z vidika  zlate trsne rumenice (ZTR), da se izkrčijo, ker je iz zapuščenih vinogradniških površin prenos te bolezni s širitvijo ameriškega škržatka še bistveno hitrejši.

Ali je zlata trsna rumenica z vidika škode, ki jo povzroča, nova trtna uš evropskega vinogradništva?

Po mojem mnenju ja, kar lahko potrdim z  še svežo izkušnjo iz svojega potovanja po gran cru posestvih Burgundije. V vinogradih na poti od Bonna do Dijona sem se prepričal, da je te bolezni veliko. Res je, da je je v zgornjem delu Nemčije za zdaj precej manj, toda glede na podnebne spremembe je to samo vprašanje časa. Po naših izkušnjah pa je mogoče s trikratnim škropljenjem populacijo škržatka obvladovati. V Avstriji so imeli vinogradniki take ukrepe že pred sedmimi leti. Avstrijska Štajerska in Goriška Brda ter slovenska Istra so postale vinogradniško bolj monokulturne, kar pa je po drugi strani v pandemiji fitoplazme ZTR ugodneje, ker je okrog njih  manj potencialnih gostiteljskih rastlin,  pridelovalci vinograde vzdržujejo po navodilih , in zato manj  ZTR brez pretiranega škropljenja.

V Burgundiji lani do 80-odstotni izpad pridelka

Zatiranje ZTR povzroča večje težave v ekološki pridelavi, ker je učinkovitost sredstev za varstvo rastlin manjša, klasični FFS pa hkrati zmanjšujejo biološko aktivnost tal.

Težava je majhnost cele naše države, trgovci  zato niso zainteresirani za registracijo številnih pripravkov. Za naše vinogradnike bi bilo veliko lažje in ceneje, če bi bila fitofarmacevtska sredstva ( FFS) dostopna glede na vinogradniško cono, zlasti v letnikih, kot je bil lanski, ko bolezni ni bilo mogoče obvladati. Tudi npr. v Burgundiji je lani spomladi osem tednov vsak dan deževalo. Zato  so imeli ekološki vinogradniki okrog 80-odstotni,  drugi pa  med 30 in 40-odstotni izpad pridelka.

V teh podnebnih spremembah smo vsi imeli lažno upanje, da bo zaradi višjih temperatur manj vode  in manj težav z boleznimi. Toda dve obdobji- na začetku rastne sezone in med trgatvijo postajata zaradi veliko padavin bistveno bolj kritični in tisti, ki menijo, da bo treba klasične trte manj oskrbovati, ne živijo v realnem svetu.

Na terenu je velikokrat slišati, da izhajajo številne bolezni vinske trte, tudi ZTR, že iz trsnic, v katerih se je pridelava zelo intenzivirala, ker jo obvladujejo multinacionalke. Posledično se skrajšuje življenjska doba vinogradov.

Zato nimam lastnih znanstvenih dokazov, izkušnje kolegov iz Češke na letošnjem posvetu o tolerantnih sortah pa kažejo, da se je ZTR pokazala v tri leta starem vinogradu iz smeri neoskrbovane brežine, kljub temu, da so bile cepljenke termično obdelane. Gostitelji so sami izpostavili oz. priznali, da problem postaja vedno bolj pereč zaradi nedosledne oskrbe brežin, kjer je velik potencial gostiteljskih rastlin za škržatka. ZTR bomo zaustavili samo tako, da bomo upoštevali navodila za zatiranje. Ob mojem nedavnem ogledu Jeruzalemsko-ormoških goric stanje ni slabše in menim da  je ZTR  mogoče s sedanjimi ukrepi umiriti. Izjemno slabo pa bi bilo, če bi država umaknila subvencije za cepljenke. Vinogradnik, ki je pred leti prišel v trsnico po 300 cepljenk, jih sedaj kupi 2000, kar pomeni, da se je zatiranja ZTR lotil zavestno  in to bi morali podpirati.

Najmanjši strošek vnosa organske snovi na mestu samem

Obdelava vinogradniških tal je v spremenjenih podnebnih razmerah izjemno pomembna. Večkrat omenjate, da ste morali 30 let nazaj vinogradnike navajati na ozelenitev celotnih vinogradov, zdaj pa le na ozelenitev vsake druge vrste.

Da, znanje iz preteklosti v realnosti ne zadošča več. Na Primorskem so me kot mladega asistenta, ko sem predaval o celotni ozelenitvi , skoraj »odnesli« iz predavalnice.« Toda v preteklosti je imela vsaka npr. briška kmetija tudi nekaj govedi in hlevski gnoj se je vrnil  v vinograde. Živali na vinogradniških kmetijah ni več,  obdelava tal pa je takrat ostala enaka. V letih  1992/93 smo opravili čez 1200 analiz vzorcev vinogradniških tal po Sloveniji in najbolj kritično je bilo stanje v Brdih, kjer je bila vsebnost organske snovi v več kot polovici vinogradov pod enim odstotkom. To so razmere za pomanjkanje vseh mikro hranil in zato je bilo treba vse spremeniti. Ozelenitev so pridelovalci sprejeli razmeroma hitro v Posavju in na Štajerskem, danes pa je po podatkih iz RPVG ozelenjenih 45 % vinogradov na Krasu, kar je bilo v preteklosti nepredstavljivo. Znanstveniki izven naše stroke nam priznavajo, da je ozelenitev način oskrbe tal, ki se najbolj približa naravnim razmeram.

Na Primorskem bi lahko vinogradniki še bolj izkoristili mile zime in  hitro pomlad za setev ozelenitvenih posevkov v tla. V času rasti pa vsaka druga vrsta mora biti prerahljana, ker je sicer konkurenca vinski trti prevelika. To že delajo zlasti ekološki vinogradniki, a si želim, da bi to delali vsi, saj je ozelenitev najboljši način približevanja naravnim razmeram. Strošek vnosa organske snovi, pa tudi ogljični odtis pa je bistveno manjši, če zraste organska snov na mestu samem. Previdnost pa je potrebna tudi pri vnosu organske snovi npr. droži v vinograde, zlasti v eko pridelavi, ker je potencial koncentriranja bakra v njih po prvem pretoku izjemno velik. Zato jih je potrebno pred tem kompostirati ali razporediti po večji površini in ne vedno na istem delu vinograda.

Premalo natančno zaradi pomanjkanje delovne sile

Kako bi opredelili pojem precizno vinogradništvo, ki se veliko uporablja v zvezi s podnebnimi spremembami?

Moj odgovor je malo drugačen – da nismo precizni tam, kjer bi morali biti najbolj, to je v ampelotehničnih ukrepih, kar je razumljivo zaradi nižanja stroškov in zato čim manj ročnega dela. Vemo pa, kaj to pomeni v listni steni vinske trte.  V praksi npr. marsikje zaradi pomanjkanja delovne sile ne odstranjujejo več zalistnikov, temveč trta samo vršičkajo, zato so imeli marsikje letos po tem ukrepu žarišča peronospore. Razumem, da se to dogaja na posestvih velik podjetij z nekaj sto hektarji vinogradov, ker je izvedba postala fizično neizvedljiva, a si ne smemo zatiskati oči, kje so za to pravi razlogi. Sicer pa vidim možnost najhitrejšega napredka pri preciznem vinogradništvu pri samohodnih agregatih in dronih.

Boj proti podnebnim spremembam v vinogradništvu gre v več smeri: v smeri uvajanja tolerantnih ter starih sort vinske trte, raziskav podlag in prenos sort iz toplejših območij v celinsko podnebje.

Glavno priporočilo Mednarodnega urada za trto in vino ( OIV) na svetovni ravni je – preizkušanje klasičnih sort z daljšo rastno dobo. V to smer  gredo tudi v Bordeauxu, kjer  močno krčijo merlot in to na površinah med 10.000 in 30.000 ha. Nekatere vinograde krčijo za stalno, nekatere pa prestrukturirajo z drugim izborom sort. Dodatna smer so raziskave podlag vinske trte. V preteklosti na evropskem trgu ni bilo mogoče dobiti podlage SO4, sedaj je tako s Kober 5BB, ker je v glavnem razprodan, novih podlag pa je malo .V Italiji močno priporočajo podlago M4 , pri kateri je treba biti previden, ker je pritisk trne uši na zemljišču velik (je občutljiva, ker je križanec z evropsko trto), na sušo pa je precej odporna. V Avstriji (na Štajerskem) pa je v zadnjih 15 letih dala dobre rezultate podlaga Paulsen1103 pri laškem rizlingu, kar je bilo nekoč nepredstavljivo.

Kaj so pokazale vaše številne raziskave tolerantnih sort, v Sloveniji jih imamo v trsnem izboru osem sort, v Avstriji sedem za kakovostno vino.

Na naši fakulteti smo začeli z raziskavami tolerantnih sort l. 1984 na Kalvariji, leta 1994 pa smo  jih, ko smo dobili to  posestvo, prenesli na Meranovo in preizkušali na zares slabi legi, da bi dobili rezultate o pritisku bolezni nanje. Do sedaj smo preizkusili 35 tolerantnih sort za vino in nekaj čez 90 za namizno grozdje. Dovoljene so johanniter, monarch, muscaris, solaris in souvignier gris, na Primorskem še fleurtai, soreli in merlot khanuts. Za kontinentalni del je zelo primerna sorta souvigner gris. V preteklosti pa vpisu tolerantnih sort v trsni izbor nista bila preveč naklonjena tako stroka kot kmetijsko ministrstvo. Nekateri od njih pa danes vendarle organizirajo poskušnje vin tolerantnih sort. Bolje spregledati pozno kot nikoli bi bil moj komentar. Vsekakor pa je bolje preizkušati sorte  kako leto dlje, kot dati vinogradniku pomanjkljivo preverjeno sorto. Zanimivo je, da je po tolerantnih sortah večje povpraševanje v integrirani kot ekološki pridelavi.