Južnoafriško vinorodno območje v zaledju Cape Towna, drugega največjega mesta v državi, in na zahodnem delu rta črne celine ob Atlantiku zaradi milega podnebja močno spominja na mediteranske dežele. Zato prevladujejo v intenzivnih nasadih vinogradi, oljke in sadovnjaki, ki jih v zaledju objemajo gore. Vinarska posestva z restavracijami v lasti potomcev nizozemskih in angleških priseljencev so urejena po smernicah sodobne vinske arhitekture in turizma, takšno je tudi eno bolj slavnih in starejših – Longridge na območju Stellenboscha.
Celotni vinarski sektor po ukinitvi apartheida 1994 (ki se sicer nadaljuje v ekonomski obliki) doživlja novi razcvet, tako je JAR z 95.000 hektarji vinogradov osma največja pridelovalka in šesta največja izvoznica vina na svetu.

V zaledju Cape Towna je okrog 300 vinogradniških posesti, na katerih se vse več odločajo tudi za ekološko in biodinamično pridelavo. Po letošnjih podatkih ima ekološki certifikat 25 in biodinamični 5 vinarskih hiš, med njimi Longridge s tradicijo že vse od leta 1841.

Na 50-hektarskem posestvu na vznožju gore Helderberg nas pri odkrivanju vinorodnega novega sveta sprejme direktor in glavni enolog Jaspers Raats kot eden od treh solastnikov – poleg družine Van der Laan in enologa Elanie Olivera. Svetovljan, ki se je uveljavil kot vrhunski enolog na Novi Zelandiji, prijazno posreduje praktično izvedbo Steinerjeve zamisli kmetovanja, kar je še poseben izziv v neevropskih podnebnih razmerah.
Južna Afrika je del novega vinskega sveta, a kljub temu ima dolgo vinogradniško zgodovino. Prve trte je posadil Nizozemec Jan Van Riebeek nedaleč od Cape Towna že leta 1655. Ob koncu 17. stoletja so iz Francije prišli v ta del države Hugenoti. V Franschhoeku, središču hugenotskih francoskih priseljencev, je letos potekalo ocenjevanje Concour Mondial de Sauvignon, saj je to območje posebej znano po tej odlični sorti vina. JAR se je iz nekdanje pridelovalke odprtih vin v zadnjih 25 letih prelevila v pomembno pridelovalko vrhunskih vin. Leta 2022 je 2613 pridelovalcev vinske trte za 536 kleti obdelovalo 90.512 hektarjev, na katerih pridelajo 10,6 milijona hektolitrov vina, od tega prodajo 81 % na domačem trgu. Sektor zaposluje 269.096 ljudi, na leto pa izvozi za 10,3 milijarde randov oz. približno 600 milijonov ameriških dolarjev vina.

V SUŠI POVEČALI PRIDELEK
Območje pod Helderbergom (vrh je 1137 metrov) je najhladnejše na območju Stellenboscha, kjer vedno pihajo hladni gorski in iz druge strani atlantski vetrovi ter prijetno hladijo tudi v poleteni vročini. Zaradi velike razlike med dnevno in nočno temperaturo je območje idealno za pridelavo aromatičnih vin. Toda začetek preusmeritve posestva v biodinamično (BD) pridelavo je bil dobesedno zelo trd, pove Raats. »Leta 2011 smo začeli preusmerjati vse površine hkrati in jih razdelili na območja, primerna za trto, okrog 25 hektarjev, večino drugih pa namenili paši. Potrebne so bile naložbe v novo mehanizacijo. Trto smo sadili na pet različnih podlag, gostota je 4000 po hektarju. Med trtami smo skušali sejati travo, a ta preprosto ni vzklila. Granitno-glinena zemlja je bila trda kot beton, brez organske snovi, vse posejano se je v nekaj mesecih posušilo. Prava katastrofa, narava je šla svojo pot. Proces preusmeritve smo nadaljevali z analizami, ki so pokazale, da v tleh primanjkuje kalcija, magnezija, žvepla in drugih snovi. To smo uravnotežili z dodajanjem humusa, setvami za zeleno gnojenje in procesom mineralizacije v prsti. Humus pripravljamo iz ostankov trte po rezi, tropin po vrenju ter lesne zelene mase, po potrebi dokupimo še organski gnoj. Korenine morajo biti sposobne črpati iz zemlje, a na začetku prst ni zadrževala vode. Podnebne spremembe se poznajo tudi pri nas, vse pogostejše so zime brez padavin. V državi je večino sadjarskih plantaž namakanih, tudi na našem območju je akumulacijsko jezero z jezom na drugi strani Helderberga. V JAR je dovoljeno namakanje tudi v biodinamiki, podobno kot na severni polobli dosladkanje. Mlade vinograde smo namakali, toda kakovost vode iz te akumulacije je bila zelo slaba, da si z njo ne želiš namakati, ker je v njej veliko pesticidov iz plantaž, pa tudi škodljivih pajkov. Zato smo za čiščenje vgradili ozonski sistem, kasneje smo odkrili še podtalnico. V šestih letih pa se je prst izboljšala. Zanimivo je bilo videti, kako je svoje opravila narava: prvo leto so rasli le najhujši pleveli, zatem malo mehkejši, širokolistni in na koncu trave in detelja. Zemlja je sedaj bolj mehka, veliko bolje skladišči vodo.«

Rezultat izboljševanja prsti se je pokazal v sušah v letih 2016 in 2018, ko so se jim pridelki grozdja (cilj je vedno od šest do osem ton grozdja po hektarju) celo povečali za 30 %. Na Longridu pridelajo v letniku povprečno 230 ton grozdja. Cena eko in BD grozdja je 15.000 randov (800 evrov) za tono belega in 24.000 randov (okrog 1230 evrov) za tono rdečega grozdja, v državi pa so dosegljiva na policah že zelo dobra bela vina od 7 do 10 evrov za steklenico.

»Sušno obdobje je bilo za nas dobro, v njem smo preverili, da narava dela za nas. Mikroorganizmi so vrnili življenje v zemljo, vsebnost humusa se je povečala, voda ostaja v zemlji, ker so v njej bakterije, plesni in drugi mikroorganizmi, zaradi katerih je v naši zemlji 30 % več vode kot pri sosedih. To je potrdil znanstveni servis z analizami vlage v prsti do 20 metrov globoko. S tem smo dobili znanstveno potrditev in informacije o tem, v kar smo verjeli. Tako sedaj mladih trt ne namakamo, temveč samo še blažimo stres pri starih trtah tik pred trgatvijo,« povzame zadovoljno rezultat enolog, ki je ves čas usmerjal tudi pot v BD pridelavo.
Rastlinske biodinamične preparate kupujejo na BD posestvu Reyneke, gnoj iz roga izdelajo sami. »In če se v Evropi lahko uporabi za pripravo preparata jelenov mehur, zakaj se ne bi pri nas iz gozdne antilope?« je praktičen Raats. Na posestvu pasejo govedo, race, gosi, da preganjajo škodljivce, ki jih je veliko – od miši do polžev. Zelo pomemben je načrt, pravi Raats. Vinogradi sedaj niso samo zeleni, temveč pisani in pestri. Vmes so zasadili še afriško avtohtono rastlinje, znano kot »fynbos« (ozkolistno grmovje), za svojo restavracijo pridelujejo sami še zelenjavo.poo trgatvi se med vinogradi pasejo krave

ZELO DOBRA KAKOVOST ZA USTREZNO CENO
»Biodinamično kmetovanje v JAR napreduje počasi, vinogradniki pa nosimo s pridelavo odličnega vina veliko odgovornost, zato si med seboj pomagamo z nasveti,« nadaljuje Raats, ki nadgrajuje BD čez klet do kozarca in se veseli pravkar potrganega letnika 2023. »Gostom povemo, da smo BD posestvo, a nekateri tega sploh ne razumejo. Zato povemo, da pridelujemo posebna vina, za katero je potrebno drugačno grozdje. Imamo svojo vizijo, to so vina po povprečni ceni od 19 do 30 evrov po steklenici ter 45 evrov za vina najdražje linije.«
Glavne sorte so sauvignon, viognier, chenin blanc, chardonnay in med rdečimi merlot, cabernet sauvignon in avtohtoni pinotage. Na trgu so v treh kakovostnih linijah, kot premium vina, zorjena premium vina iz enega vinograda single vineyard oz. estat. Na posestvu imajo tudi manjši, kot dediščino zaščiten vinograd, v katerem dozori le 3000 kilogramov grozdja za posebno linijo. Vsa vina vrejo v južnoafriških betonskih jajcih, pri vrenju uporabljajo le avtohtone kvasovke, vin pa ne filtrirajo. Vsa vina zorijo skoraj dve leti v hrastovih sodih in delno v amforah. Trgi za južnoafriška vina so sicer v soseščini – Namibiji, Mozambiku, Angoli, a glavni so na drugih kontinentih.
»Velika Britanija je zelo pomemben trg, a imajo velik izbor in so zato razvajeni s cenejšimi vini. Drug po pomenu je Nemčija, kjer iščejo vedno le poceni vina. Južnoafriški chardonnay je tako dober kot francoski iz grand crujev, a z njim ne moremo toliko zaslužiti. V tem smislu dajemo na trg zelo dobra vina za ustrezno ceno. Nedavno smo začeli izvažati v Švico, kjer je pristop popolnoma drugačen – če je kakovost dobra in jim je vino všeč, cena ni odločilna.
Zato moramo dobiti prave partnerje v pravih državah, in sedaj smo usmerjeni na trg ZDA, kjer je težko, a tam še ni veliko afriških vin. Je pa v ZDA aktualna zgodba s certifikacijsko organizacijo Demeter – ameriška izpostava je v sporu z izvornim evropskim Demetrom, prvi hoče postati ekskluziven. In če mu bo uspelo, lahko predstavlja to za nas, ki so nam ZDA najpomembnejši trg, velike težave. Pred desetimi leti je bila velik trg Kitajska, količinsko celo na prvem mestu, a sem sedaj o dolgoročnih možnostih na tem trgu skeptičen, zato delamo več na Japonskem, v Hongkongu in Singapuru. Vina iz naše države niso draga, ko stečejo prodajne poti prek restavracij, jih veliko naročajo. Kot vinar se moraš sam odločiti, kje boš prodajal, in se tam truditi in najti svojo tržno nišo,« sklene sicer avtor bogatih vin.