Leta 2020 je imelo 40 % vseh kmetijskih gospodarstev v EU objekte za skladiščenje gnoja. Največji delež kmetijskih gospodarstev z objekti za skladiščenje gnoja je bil v Sloveniji (skoraj 100 %), Latviji (99 %) in Estoniji (92 %). Nasprotno pa je bil najmanjši delež zabeležen na Cipru (7 %), v Grčiji (11 %) in Italiji (18 %).

Informacije izhajajo iz  Eurostatovega popisa kmetijstva 2020 o skladiščenju gnoja, ki jih je   ta objavil januarja. Objekti za skladiščenje gnojil so zelo pomembni, ker zmanjšanje uporabe nepokritega skladiščenja tekočih gnojil zmanjšuje okoljska tveganja. Leta 2020 je imelo 57 % kmetij z infrastrukturo za skladiščenje gnoja objekte za skladiščenje trdega gnoja, 16 % pokrite objekte za tekoči gnoj, 10 % sisteme globoke nastilje, 6 % jame pod hlevom za živali, 5 % objekte za skladiščenje tekočega gnoja brez pokritja, preostalih 6 % pa objekte za skladiščenje gnoja v drugih prostorih. Delež kmetijskih gospodarstev z nepokritimi objekti za skladiščenje gnojevke v EU se je med letoma 2010 in 2020 zmanjšal za 5 odstotkov.

Okoljsko varneje

Objekti za skladiščenje tekočih gnojil brez pokritja, kot so nepokrite lagune, cisterne ali ribniki, predstavljajo okoljsko tveganje zaradi izpustov amoniaka in izpiranja ali odtekanja hranil v površinske in podzemne vode.

Na Nizozemskem in Malti ni več kmetij z nepokritimi skladišči gnoja. V številnih drugih državah se je delež kmetij s takšnimi objekti znatno zmanjšal, zlasti v Luksemburgu (-43 odstotnih točk), na Irskem (-36 odstotnih točk), v Nemčiji (-35 odstotnih točk) in Belgiji (-32 odstotnih točk). V dveh državah EU pa je uporaba nepokritih skladišč za gnojevko postala pogostejša, zlasti v Španiji in Estoniji , rahlo povečanje pa je bilo zabeleženo tudi na Češkem, v Bolgariji (+0,2 odstotne točke) in Italiji