M-enostavno dobra vina Mikuž, Radizel

Obronki Pohorja so že stoletja znani po najboljših sauvignonih, ker vinograde obdaja gozd, ki ustvarja zelo ugodno mikroklimo za ohranjanje aromatskih snovi v grozdju. »Divjaku« med vinskimi sortami zato še posebej ugajajo lege v okolici Maribora, kot je Meranovo. Če ima vinar še mehko roko in vizijo, kot je to v primeru vinarja Gregorja Mikuža s kletjo na vzhodnih obronkih Pohorja v Radizelu v občini Hoče, pa nastanejo sauvignoni najvišjega svetovnega ranga.

Gregorja je potegnila v vinarstvo primorska kri, saj je prišel njegov oče Danilo v Maribor iz ene najbolj znamenitih vinarskih vasi v Vipavski dolini, Planine nad Ajdovščino. V devetdesetih je kupil posestvo v Radizelu in posadil leta 1996 skoraj na mah vseh 20.000 trt na 4,5 hektarja vinogradov. Odločil se je za sorte sauvignon, sivi pinot, chardonnay ter nekaj zelenega silvanca in rumenega muškata. Uveljavil pa se je z izjemnimi predikatnimi vini najvišjih kategorij.

Gregor se je ob očetu naučil delati v vinogradih in kleti in končal ekonomsko šolo ter dobro pozna vinarstvo obeh regij, zato tega, da je »plemenit hibrid«, ne skriva, ker mu to kvečjemu koristi. »Na Štajerskem je predaja vinogradniških kmetij mladim prevzemnikom še vedno precej počasnejša kot na Primorskem. To je tudi eden glavnih vzrokov za počasnejši razvoj vinarstva na Štajerskem. Na Primorskem je tudi veliko več renomiranih vinarskih hiš, njihovim naslednikom je zato bistveno lažje,« meni Gregor.

Leta 2007 je kletaril svoj prvi letnik v očetovi kleti, z ženo Tjašo pa sta leta 2009 ustvarila svojo blagovno znamko M-enostavno dobra vina. Toda kmalu zatem se je zgodilo, kar je v življenju pogosto – generacijsko razhajanje in v vmesnem obdobju sta vina pridelovala drugje. Zatem sta se sicer na očetovo posestvo vrnila in ga leta 2014 prevzela tudi uradno. Toda ta generacijski rez in zanju težki časi s številnimi finančnimi omejitvami so za nekaj časa ustavili njegov vinarski razvoj.

Za vinarja je zato izjemno pomembna vsaj delna finančna neodvisnost, ocenjuje za nazaj Gregor, ki se snovanju vrhunskih vin po svojih merilih ni nikoli odrekel. Uresničevanje njegovih zamisli pa tudi sedaj z dvema zaporednima zlatima medaljama na ocenjevanju Decanter v Londonu, za sauvignon extrem letnikov 2020 in 2021, v nekaterih ozirih ni nič lažje.

Prevelike razlike na Štajerskem

Na Štajerskem pridelujemo številne sorte, tradicionalne uspevajo zelo dobro, nikoli se nismo osredotočili npr. samo na laški rizling, šipon ali modri pinot. Na Štajerskem je zato mogoče poskusiti najboljša in najslabša vina, v nobeni drugi vinorodni deželi ni takšnih razlik. S ciljem in fokusom bi stvari izgledale drugače,« je prepričan Gregor Mikuž.

V ZADNJEM LETNIKU LE TRETJINA PRIDELKA

Zadnji letniki so za pridelavo, zlasti ekološko, v katero je vinograde preusmeril leta 2014, vedno težavnejši. Vedno več je dejavnikov, ki vplivajo na pridelke grozdja, a njihov glavni adut, brez katerega na eko sploh ni mogoče pomisliti, je ustrezna lega. »Pozebam se na vzhodnih podpohorskih legah, primerljivih z Meranovim, na 405 metrih nadmorske višine večinoma izognemo. Njihova prevetrenost nam omogoča obdelavo takoj po dežju, kar je v pridelavi, pri kateri se spogledujemo z biodinamično, izjemno pomembno, saj škropimo samo s preventivnimi sredstvi. Pridelki pa so izjemno nizki, ker je na prvem mestu kakovost. Po trti je povprečno nižji od buteljke.«

Moje izhodišče je bilo 15.000 litrov vina, sedaj si želim pridelati za četrtino manj grozdja. Na dveh hektarjih lahko pridelaš 5000 litrov izjemnega vina ali pa 25.000 litrov povprečnega vina, pridelovalec pa se mora odločiti sam, kje se najde. Živimo od vina, vendar zaslužek ni bil nikoli na prvem mestu. Zame je moj trud poplačan z izjemnim vinom, seveda pa moram z njim tudi več iztržiti,« se zaveda cene svojih vin in dela Gregor.

Zadnje tri letnike je bil pridelek izjemno slab, lani ga je kar dvakrat popolnoma oklestila toča, ostala ga je le tretjina normalnega letnika, okrog 5000 litrov. S tako nizkim pridelkom pa je zelo težko redno oskrbovati stalne kupce, še posebej restavracije na najvišji ravni, z Michelinovimi zvezdicami, kamor se je uspela prebiti klet »enostavnih vin«, pred katero so zato, ker bo vino teklo do kupcev po kapljicah, spet malo težja leta.

Ekstremni minimalizem v kleti

V kleti je na prvem mestu po količini in pomenu sauvignon, posebej pod imenom extrem letnikov 2020 in 2021, ki sta odprla vrata vinom Mikuž v svetu in vrnila del stare slave podpohorskim sauvignonom. »Sauvignon ne dopušča srednje poti, je sorta, ki ga pivci marajo ali pa sploh ne. Številni iz drugih regij, npr. Nove Zelandije, so aromatsko preveč na prvo žogo, prevladajo le na nos in nimajo telesa. Sam želim, da se v mojih vinih aromatika v nosu potrdi tudi v ustih in nikakor ne sme skrivati pohorskega porekla.«

Gregorjeva vizija se očitno ujema z naravo tega vina, ki rado vodi vinarja in ne nasprotno, saj se je odločil – tudi po nabiranju znanja v svetu –, da bo omejil enološke posege le na najnujnejše. V okrog 200 let stari kleti je zato samo lesena posoda in tišina kot v svetišču. Nerjaveče cisterne skorajda celo leto samevajo, ker gredo vanje vina le zato, da se naravno posedejo. Ker vsa vina zorijo v leseni posodi, kar sicer ni poceni, pa zato druge naložbe v klet niso potrebne.

Glavna odlika vin s pohorskim značajem so poleg široke aromatike predvsem nekoliko višje kisline. Spretnost vinarja pa nagne jeziček na tehtnici, ali bodo slednje vino oplemenitile za dolgoročno staranje ali pustile le rezek pookus. Gregor je to njihovo značilnost z dolgim zorenjem v lesu obrnil v svoj prid in tako vina pripravil za vsaj desetletno staranje. To pri sauvignonu, ki je v svetu razumljen v glavnem kot vino za hitrejše uživanje, ni ravno samoumevno. Njegova vina se začnejo po treh letih šele dobro razvijati, letnik 2007 je sedaj še v izvrstni formi. Že različica sauvignona x-blanc (letnik 2023), ki gre na trg po devetih mesecih zorenja v lesenem sodu, je sortno značilna, a kompleksna. Zmagovalni sauvignon extrem pa se ima po 18 mesecih zorenja v lesenem, 600-litrskem sodu, v katerem je stekel še biološki razkis, zrele kisline in zelo dolg pookus. Vse to so odlike izjemnega terroirskega sauvignona.

Večina bogatih, najmanj 18 mesecev zorjenih vin v 600-litrskih sodih gre na trg s črnimi etiketami, in sicer poleg omenjenega še big boy (chardonnay), goodfella (sivi pinot), cene vin pa so med 22 in 100 evri. Od letnika 2018 zori v kleti tudi izjemno omejena polnitev klasičnih penin (brut natur 2018 je iz sivega pinota), vendar ostajajo te le za začimbo, ker jim grozdja že tako zmanjkuje za mirna vina.

Značaj vin odvisen tudi od trga

Njihov glavni trg je Slovenija, dobre kupce pa so našli tudi v čeških in slovaških restavracijah, seveda najboljših. Gregor pojasni, da so se skozi čas njegova vina zelo spreminjala, kar je bilo zelo odvisno ne le od njegovega zorenja kot vinarja, temveč tudi od njegovega finančnega položaja. »Seveda bi tako bogata, zorjena vina želel pridelovati že od začetka, a z njimi ne bi preživel. V tujini je potrebne predvsem veliko sreče z izvozniki, ki so pripravljeni podpreti način razmišljanja vinarja in ga zagovarjati tudi pred gostinci in pivci, ki morajo imeti tudi dovolj denarja, da si jih lahko privoščijo. Včasih pride v klet tudi kak kupec z debelo denarnico, ki želi kupiti cel sodček, čemur pa se mora Gregor z vidika ohranjanja trga odpovedati.