Posestvo in restavracija Gjerkeš,Fikšinci

Goričko je celo za večino Slovencev, kaj šele za tujce, še vedno neznan delček Prekmurja, ki ga gostje sedaj odkrivajo tudi zaradi nove restavracije družine Gjerkeš. Njihova razvojna podjetniška pot na družinski kmetiji v Fikšincih od vikenda prek pridelave vina do vrhunske gostinske ponudbe potrjuje, da je razvoj podeželja veliko širši koncept od kmetijstva in da so zanj potrebne naložbe v številne dopolnjujoče dejavnosti. Gjerkeševi sedaj s konceptom »fine dining« ljubitelje vrhunske kulinarične izkušnje privabljajo v »male možgane« slovenske kokoši iz lokalnega okolja, sosednje Avstrije in drugod in s tem gradijo prepoznavnost severozahodnega obmejnega območja države.

Pot do sedanje restavracije pa ni bila premočrtna, prve korake prenove kmetije je začrtal Matija, oče sedanjega lastnika Leona Gjerkeša, ko je konec 80. let obnovil domačijo, zgrajeno leta 1925. Ta je vmes že začela propadati, obnova pa je bila tako zgledna, da je zanjo prejel najprej leta 1996 naziv za najlepšo vinsko klet na Goričkem na ocenjevanju slovenskih vinskih kleti Kmečkega glasa in Gospodarskega razstavišča ter leta 1999 še naziv »naj kmetija« časopisne hiše Vestnik.

Leta 1992 so na posestvu posadili tudi prve trte sorte chardonnay, laški in renski rizling ter rumeni muškat in pridelovali predvsem polsuha in posladka vina. Družina je – poleg starih staršev še Leon z ženo Heleno (ob redni zaposlitvi) s sinovoma Dorianom in Maticem – posestvo ves čas obdelovala ljubiteljsko, saj so živeli v Lenartu v Slovenskih goricah, na Goričko pa so se vrnili pred tremi leti.

Ničesar ne počnejo polovičarsko

Ko je Leon leta 2008 od očeta prevzel pridelavo vina, se je kmalu izkazalo, da ničesar ne počne polovičarsko. Kletarjenje je preusmeril v pridelavo suhih in zrelih vin in leta 2009 prejel šampiona za suh chardonnay na ocenjevanju v Gornji Radgoni. Leta 2010 je svojo usmeritev potrdil še mednarodno, z isto sorto s prvo slovensko zlato medaljo na ocenjevanju »Chardonnay du Mond« v Franciji. Hkrati s prevzemom kleti je za tretjino povečal vinograde na sedanja dva hektarja, v glavnem je dosadil sorto sivi pinot.

»Vinogradi na Goričkem se opuščajo, še obstoječi vinarji pa imamo veliko težavo, saj na najboljših vinorodnih legah rasteta koruza in pšenica in ne moremo do primernih površin v bližini. Vinograde nam ponujajo na 20 kilometrov oddaljenih legah, kar je predrago ter glavni razlog, da pridelave nisem širil. Bo pa potrebna obnova, trte izločam tudi sproti, saj je bilo Goričko namreč eno prvih žarišč zlate trsne rumenice. Pri sosedih v Avstriji pa lahko spremljamo, da krčijo zaradi te bolezni večje površine v samo pet let starih vinogradih.«

Preusmeritvi pridelave je sledila tudi logična preusmeritev na nov segment pivcev resnih vin. Leta 2011 so začeli graditi novo sodobno klet, tri leta kasneje, z letnikom 2014, pa so dali na zorenje še prvo klasično penino samo iz chardonnaya. Že prva serija je bila zelo uspešna, zato so pridelavo penin razširili, v ponudbi imajo tri penine (brut natur, brut in polsuho) iz chardonnaya in brut natur iz sivega pinota. Penine predstavljajo sedaj tretjino polnitev od letne pridelave 15.000 steklenic. Grozdja za penine ne trgajo prej, temveč jih kletari iz popolnoma dozorelega grozdja, zato imajo vina zanje tudi nekoliko višjo vsebnost alkohola, 12,5 %, ter zrele kisline. Sivi pinot za penine pa tudi en dan macerira, s čimer pridobi značilno bakreno barvo. Do korone so vina prodali razpršeno v 17 držav, več kot pol pa na dvorišču, kjer so uredili degustacijski prostor.

OBA SINOVA V GOSTINSTVU IN TURIZMU

Z odraščanjem obeh sinov pa se je v družini, kjer so prislužili večino dohodkov v zavarovalništvu, kmalu izkazalo, da imajo poleg podjetniške tudi gostinsko žilico. Sin Dorian, po izobrazbi diplomirani pravnik, se je nenehno izobraževal v vinskem svetu in gostinstvu. Z ženo Katarino sedaj vodita kmetijo in turistično kmetijo Puhan v Bogojini. Za poklicno pot v turizmu pa se je odločil tudi sin Matic, ki je zaključil Višjo gostinsko šolo v Mariboru.

»Restavracija je bila izključno moja želja, uradno smo jo odprli oktobra 2023. Že od začetka sem se zavedal, da moramo ciljati najvišje, da bodo gostje k nam prihajali predvsem zaradi naše ponudbe, saj na naši lokaciji na naključne goste ne moremo računati. Sedaj pridejo v Fikšince izključno zaradi restavracije in smo tako postavili Goričko na kulinarični zemljevid Slovenije. Prostora imamo za 65 gostov, odprto je od srede do sobote, potrebna pa je rezervacija. Za goste skrbi petčlanska ekipa kuharjev, vsi so mlajši od 30 let, trije od njih so se izobraževali v Michelinovih restavracijah v sosednjih državah. Jedi so vezane predvsem na lokalno okolje in ne na naša vina, saj veliko ljubiteljev kulinarike vin ne pije. Ponujamo izključno pet-, sedem- in devethodni meni, na vinski karti pa imamo sto vin iz vse Evrope. Živila kupujemo v glavnem od lokalnih ponudnikov na obeh straneh meje, le nekaj minut proč, na avstrijski strani, imamo ribogojnico. Pri gostih je bila npr. prav postrv s holandsko omako in medom med najbolj priljubljenimi jedmi in še kruh s senom in fermentirano sojo,« predstavi ponudbo Matic kot vodja restavracije z očmi, odprtimi v svetovne kulinarične trende.

Kljub temu so bila tudi zanj prva priznanja presenečenje: že po devetih mesecih jih je avstrijski Falstaff nagradil s tremi vilicami in 92 točkami kot najboljšo restavracijo Pomurja in 15. restavracijo v Sloveniji. Letos so se umestili med najboljše domače restavracije s tremi kapami na izboru Gault Millau.

DOBRO SPREJETI DOMA IN ČEZ MEJO

»V tej oazi sredi narave na začetku nismo vedeli, kaj pričakovati. Več kot polovica gostov prihaja iz sosednje Avstrije. Pozitivno presenečeni in zadovoljni pa smo, da prihaja k nam že od začetka veliko lokalnih gostov. Glede na to, kar ponudimo na krožniku, smo ugodni, v Avstriji je enakovredna ponudba dvakrat dražja. Res pa je, da nismo restavracija za vsak dan,« je jasen Leon.

Za zdaj se lažje povezujejo čez mejo, v Avstrijo, kot v Prekmurju. Do najbližje vinske kleti Marof je več kot 20 kilometrov. Razvajajo pa precej gostov iz sosednjega vinorodnega območja Vulkanlanda, zlasti kolesarjev, ki na tem območju iščejo novo ponudbo. Ob restavraciji ponujajo še sedem sob oz. štirinajst prenočišč, na razdalji šest kilometrov pa lahko vsi ponudniki prenočijo okrog 50 gostov.

Leon je predstavil še naložbeno plat. Družina je vložila v vinarski in gostinski del, brez opreme kleti, okrog dva milijona evrov. Samo naložba v restavracijo in sobe pa jih je stala 800.000 evrov. Za del le-te so kandidirali na razpisu PRP, ukrep 6.4. »Strinjam se z nadzorom, a ta bi bil lahko poenostavljen in bolj človeški, brez nepotrebnih dodatnih stroškov. Samo razpisna dokumentacija nas je stala 50.000 evrov, na koncu pa smo prejeli 190.000 evrov.«

Na sicer dolgoročni družinski naložbi so tako ustvarili pet novih delovnih mest in še tri za družinske člane. Tudi načrtov za naprej jim ne zmanjkuje, saj bodo prvotno domačijo prenovili v apartma za nostalgike, ki bodo lahko izkusili življenje na Goričkem v preteklosti.