Letošnji spomladanski podatki nemškega raziskovalnega inštituta za ekološko kmetovanje FiBL o ekološki pridelavi v EU so še vedno optimistični. Iz leta 2022 na 2023 so se površine ekološko obdelanih kmetijskih zemljišč v EU povečale za 3,6 %, v Evropi pa za 4,1 %. V primerjavi s predhodnim letom sta največje povečanje zabeležili Španija in Ukrajina z dodatnimi 0,3 milijona oz. 0,2 milijona hektarjev. Ekološki kmetje v EU pa obdelujejo 17,7 milijona hektarjev, kar predstavlja 10,9 % vseh kmetijskih zemljišč. Maloprodaja je v EU doživela 3,6-odstotno rast. Vendar je statistika le del realnosti, njen drugi obraz je, da je ekološki sektor v sedanjih geopolitičnih razmerah nemalokrat stisnjen v kot zaradi »višjih ciljev«. Širi se in v javnem diskurzu tudi prevladuje malodušje, da ne posameznik ne majhne države nimajo moči za spremembe na bolje. Poleg znanega rekla, da je resnica prva žrtev vojne, so na njenem tnalu še okolje, zdravje in življenja vseh živih bitij, vključno s tistimi, ki živijo sedaj še v miru.

Uradno so na mizi Evropske komisije zeleni cilji Skupne kmetijske politike 2023–2027 od kmetije do mize potrošnikov, krepitev konkurenčnosti, vloge kmetov v prehranski verigi in blažitev podnebnih sprememb. Pod mizo uradne bruseljske politike pa so predvsem interesi multinacionalk, ki pospešujejo propadanje manjših in srednje velikih kmetij. Zato so med potrebne prilagoditve umeščeni nekoliko »nenaravni« cilji, kot so uživanje alternativnih beljakovinskih virov (insektov, laboratorijskega mesa) ter potrditev novih genskih tehnologij. Nared je že tudi satelitska tehnologija, ki bo lahko do parcele natančno »lovila« in kaznovala kmetije s prekomernimi izpusti ogljikovega dioksida.

Ena glavnih žrtev mešanja geopolitičnih kart med velesilami pa je zelena reforma evropskega kmetijstva. In to ne le zaradi predvidenih 800 milijard, ki naj bi jih članice EU v prihodnje namenile orožju, temveč zaradi onesnaževanja okolja kot posledice svetovnih konfliktov. Le redko lahko slišimo v medijih in iz ust politikov, da so vojne eden glavnih onesnaževalcev okolja in prsti, ki je zaradi morij desetletja izgubljena za pridelavo. Samo spomnimo se težav iz sosednje Hrvaške, kjer so leta odstranjevali mine in še vedno niso povsem odstranjene. Odpadki uničene vojaške opreme, streliva in goriva povzročajo škodo, lokalno in globalno onesnaženje ter mehansko, kemično in fizikalno degradacija tal. Spopadi in eksplozije onesnažijo tla s težkimi kovinami, prekomernimi izpusti ne le ogljikovega dioksida, temveč še drugih strupenih plinov, ki povzročajo toksičnost tal, spremembe v strukturi ter uničijo mikrobiološko aktivnost v tleh. Skratka, zdravo okolje za pridelavo hrane, zlasti ekološke, postaja na tem planetu vse redkejša dobrina.

Na drugi strani so mlini, ki naj bi mleli v prid ohranjanja okolja in javnega zdravja, zelo počasni ali stojijo. Trgovci še naprej tekmujejo, kdo bo prodajal živila najceneje – oz. stisnil cenovno kmete, namesto da bi tekmovali, kdo bo prodajal najbolj kakovostno hrano. In tudi v javnem naročanju se vse vrti okrog najnižje cene.

Primeri v ekološki prilogi na naslednjih straneh nasprotno kažejo, da je mogoče s pravim pristopom in inovativnostjo živeti in preživeti celo od ekološkega kmetijstva ter pognati kolesje gospodarstva in obstoja v pozitivno smer. In to celo na manjših kmetijah, kjer je eden glavnih ciljev pridelava hrane v sozvočju živih bitij in človeka z okoljem. Z biodinamičnimi metodami oživljena puščava na 2000 hektarjev velikem posestvu Sekem v Egiptu pa ni le največji tovrstni projekt na svetu, ampak tudi praktična negacija vseh mitov o tem, da brez kemije ni mogoče kmetovati in da se eko oz. biodinamično kmetovanje ne izplača.

Namesto vrtenja reklamnih slepil različnih lobijev bi bilo zato treba porabnike spomniti na zdravilno moč ekološke hrane ter varovanje in izjemno regenerativno moč naravnih sistemov, vključno s človeškim organizmom. Pozitivni primeri v kmetovanju in okolju pa so lahko korak čez čer, češ da kot posamezniki ne moremo ničesar spremeniti. Morda res ne moremo preobrniti zablodele globalne politike. Lahko pa se vsak posameznik potrudi reševati koščke narave v soseščini s podporo lokalnim ekološkim pridelovalcem in kratkim verigam ter s tem prispeva tudi k ohranjanju svojega zdravja.