Novi zakon o vinu v medresorskem usklajevanjuMed vinogradniki in vinarji je letos že od spomladi aktualen sprejem novega zakona o vinu (ZVin), saj je stari iz leta 2006 zastarel in neusklajen z evropsko zakonodajo. Njegovo posodobitev zato od Slovenije zahteva tudi Bruselj. Kljub temu da je bil osnutek novega ZVin objavljen aprila in maja zaključena javna razprava, je zakon še vedno v medresorskem usklajevanju in ni jasno, kdaj bo sprejet. Del novega ZVin so namreč podzakonski akti. Sedaj še veljavni vinski zakon jih ima kar 17, novi pa naj bi imel le dva, pripraviti ju mora pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Na vprašanje, kdaj bodo pripravljeni podzakonski akti novega ZVin, smo od MKGP dobili odgovor: »Predlog zakona vsebuje določbo, ki pravi, da minister podzakonske predpise sprejme v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Do takrat ostajajo v veljavi dosedanji predpisi.«

Deležniki iz obstoječih združenj vinogradnikov in vinarjev in strokovnih vrst imajo na vsebino zakona precej različne poglede. Pripombe nekaterih delov sektorja v zadnjem zakonskem osnutku niso bile upoštevane, pravi naš prvi sogovornik Jure Grubar, direktor KZ Krško in kot direktor Vinske družbe še predstavnik velikih kleti.

»V Vinski družbi je aktivnih le še šest članic: Klet Brda, KZ Krško, Vinakras, Dveri Pax, Ptujska klet in KZ Metlika, vse ostale pa so le še pasivne članice z deleži, vendar družbe ne upravljajo. Družbo vodimo operativno, da sploh še živi, in ves čas je bila zelo aktivna pri nastajanju novega ZVin, njegov osnutek pa ni takšen, kot se je odločila delovna skupina, saj so se vanjo prikradle nove vsebine,« pravi Grubar.

»V vinogradniškem in vinarskem sektorju imamo še vedno velike težave, sistem ne deluje in z novim zakonom o vinu ga ne bomo bistveno spremenili. Najprej bi na MKGP potrebovali samo za ta sektor pristojno osebo in morali bi poskrbeti za strategijo. Mi pa znamo samo šteti hektarje in jamrati, kako neučinkovito črpamo sredstva in kako pada cena grozdja, ker vino ne dosega ustrezne cene. In ko se krog sklene, vidimo, da je Slovenija posebna, ker imamo ljubiteljske in profesionalne vinarje.«

Najbolj sporni del predloga ZVin, pri katerem se razhajajo predvsem velike vinske kleti na eni ter srednji in majhni pridelovalci na drugi strani, je določitev velikosti pridelovalcev.

V predlogu zakona o vinu so zapisani štirje velikostni razredi pridelovalcev grozdja in vina: najmanjši pridelovalec, ki obdeluje do 10 arov vinogradov ter pridela največ 800 kilogramov grozdja ali 600 litrov vina; manjši, ki obdeluje od 10 arov do enega hektarja vinogradov, pridela največ 10.000 kilogramov grozdja ali 8000 litrov vina; srednje velik, ki obdeluje od enega do 20 hektarjev vinogradov, pridela največ do 200.000 kilogramov grozdja ali največ 150.000 litrov vina; in velik pridelovalec, ki obdeluje več kot 20 hektarjev vinogradov, pridela več kot 200.000 kilogramov grozdja ali več kot 150 tisoč litrov vina. To je lahko tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ni pridelovalec.

»V ZVin so bile velikostne kategorije pridelovalcev usklajene s kategorijami za prekrške, nismo pa določili meje med poklicnim in “hobi” vinogradnikom in tukaj je težava. Ko začnemo kupčkati z denarjem, smo precej bolj racionalni. Z ločnico med obema kategorijama bi se odločili tudi, kako bomo obdavčevali,« je prepričan Grubar.

Direktorja Vinske družbe moti, da je lahko nekdo obdavčen po katastrskem dohodku (ali kot pavšalist)in mu ni treba voditi knjigovodstva, tudi če s površino spada med velike pridelovalce. V procesu sprejema ZVin se je zavzemal, da naj do 20 arov ostane sedanji način obdavčitve, če pa fizična oseba obdeluje od 20 arov do treh hektarjev vinogradov, pa predlagal vzpostavitev dopolnilne dejavnosti na kmetij. »Obrnili smo se celo na davčno politiko in na koncu videli, da je pridelava vina še vedno primarna dejavnost na kmetiji in zato ni mogoče vzpostaviti dopolnilne dejavnosti. V naslednji kategoriji pa smo predlagali kompromis – uvedbo pravne osebe za površino nad tremi hektarji vinogradov, a je bilo to negativno sprejeto pri Združenju družinskih vinarjev. Sam menim, da je že 50 arov posel, saj gre za 2200 trt in te količine vina pridelovalec ne more popiti doma, mora ga prodati,« pojasni Grubar. Meni, da bi tako zajezili sivi trg in končno vzpostavili masne bilance, ki jih še vedno nimamo, in enakovredne pogoje za vse vinogradnike in vinarje. »Zakaj državi, družinskim vinogradnikom in KGZS ni v interesu sledljivost pridelka in vzpostavitev masnih tokov? Predlog Vinisa je bil, da bi v letih z ujmami lahko manjši vinogradniki kupovali več grozdja, a te ujme so na koncu samo izgovor, da nekdo kupi več grozdja, ker dobro prodaja, nima pa vinogradov, saj je to dolgoročni proces. Zakaj ne bi vzpostavili preglednega mehanizma, da bi lahko vsi pridelovalci kupovali grozdje, morda za začetek z dopolnilno dejavnostjo in minimalno birokracijo?« sprašuje Grubar. »V osnutku ZVin je sicer načrtovana prijava grozdja po GERK-u in obvezno tudi v primeru, ko pridelka ne bo, in to samo do določenega datuma (20. 11.). S tem bo odpravljen vsaj del “sive cone”, ki se je pojavljala z naknadnim vnosom pridelka v Register pridelovalcev grozdja in vina,« upa Grubar.

Register vina vodijo upravne enote, upravlja pa ga MKGP. Prijava pridelka grozdja, mošta in vina tekočega letnika po 20. novembru že po sedaj veljavnem zakonu ni mogoča, razen v izjemnih primerih (npr. odredbe inšpekcije ipd.), je pojasnilo MKGP.

NUJNO OHRANITI OBSEG VINOGRADOV

Predlagana novost ZVin – registracija pridelka po GERK-u, in ne več po kmetiji – je ena redkih stičnih točk, o kateri se udeleženci razprave strinjajo. »Na ta način je jasno razvidno, iz katere površine prihaja pridelek in se zagotavlja večja sledljivost,« pritrjuje tudi Andrej Rebernišek, direktor KGZ Ptuj, član strokovnega odbora za vinogradništvo pri KGZS in podpredsednik Združenja Vinis, ki povezuje manjše vinogradnike, ter tudi sam pridelovalec.

Na večino drugih ureditev v vinogradniško-vinarski branži in novem ZVin pa imajo organizacije, ki jih zastopa, drugačen pogled od Vinske družbe. KGZS se tako zavzema, da bi lahko fizične osebe po novem dokupile pridelek do povprečja prijavljenega lastnega pridelka najboljših treh let v zadnjih desetih letih, in sicer ne le v primeru naravnih ujm oz. manjšega pridelka. Ta možnost bi, meni Rebernišek, družinskim tržnim kmetijam omogočala lažji dolgoročni razvoj in obstanek na trgu. Tudi z načinom kategorizacije pridelovalcev (in posledično obdavčitve), kot je predlagala Vinska družba in Združenje vinarjev pri GZS, ne delijo mnenja. »Vinogradniške površine so že po katastrskem dohodku visoko obdavčene, poleg tega je pridelovalec, ki prodaja vino, obdavčen dvakrat. Hkrati odvajajo 10 % davka od subvencij. Pridelovalci, ki imajo naložbe oz. več kot pet hektarjev vinogradov, pa so že vsi v sistemu DDV, ker se jim to izplača. Na koncu tako lahko ti vinogradniki plačajo državi več kot pravna oseba, ki skriva dobiček,« meni Rebernišek.

Združenje Vinis pa najbolj skrbi ohranitev vinogradniških površin, zato imajo pripombe na predvideno možnost sajenja vinske trte po opustitvi vinograda, ki jo prav tako ureja 2. člen predloga ZVin. Predlagatelj MKGP je predvidel, da se razume kot opuščena vinogradniška površina tista, ki že več kot pet let ni bila obdelana za tržne proizvode. Z njeno izkrčitvijo pa pridelovalec ni več upravičen do dodelitve dovoljenja za ponovno zasaditev. Strokovni odbor za vinogradništvo pri KGZS je predlagal, da bi bilo to obdobje daljše, in sicer deset let. Glavni argument za to podaljšanje je izjemen upad obsega vinogradov v državi. Posamezna vinogradniška posestva, ki se želijo širiti in imajo naslednike, namreč najemajo tudi takšne opuščene vinograde, vendar imajo težave s sadilnimi pravicami in pridobitvijo sredstev za nove vinograde.

Rebernišek pa opozarja na še eno težavo, ki se že nakazuje kot dodatna težava v prihodnje. »Na območju ptujskega kmetijskega zavoda imamo kar nekaj kmetij, ki obdelujejo med 10 in 15 hektarjev vinogradov, in ni jasno, kaj bo z njimi v prihodnje. Potomci sedanjih pridelovalcev z vinogradništvom ne bodo nadaljevali zaradi slabega ekonomskega položaja panoge. Zato bodo imele velike kleti težave z zagotavljanjem grozdja, poleg tega ne bodo mogle najeti teh vinogradov, če bi si želele. Prednostno pravico do njihovega najema ali odkupa bodo imeli sosednji kmetje, tudi če se ukvarjajo z drugo dejavnostjo, saj so v glavnem na zemljiščih državnega sklada. Sistemsko bi morali narediti več za dolgoročno ohranitev vinogradov. Sloveniji grozi padec vinogradov pod 10.000 hektarov in možnost izgube statusa vinorodne države v EU, kar lahko pomeni izgubo vinske ovojnice v okviru evropske SKP,« zaskrbljeno opozarja Rebernišek.