Pridelek v vinorodnih deželah je ob martinovanjih na varnem v vinskem podzemlju, vzdušje na domači vinski sceni pa je zaradi obilnejšega in kakovostno dobrega letnika precej bolj optimistično kot nekaj zadnjih let, ko je bilo slovenskega grozdja zaradi naravnih ujm premalo. Po ocenah pridelovalcev »čez prst« (saj uradne ocene še ni) bo vin letnika 2025 med 30 do 40 % več kot lani, po podatkih SURS je bila v tržnem letu 2023/24 pridelava vina v državi nekaj manj kot 55 milijonov litrov. Raven samooskrbe je zato padla na 74 %. Na uradno oceno pa bo treba počakati do zaključnega zbiranja prijav pridelka za register pridelovalcev grozdja in vina do 20. novembra.

Kramljanja ob mladem vinu o aktualnem stanju na slovenskem vinskem trgu ne moremo izvzeti iz evropskega konteksta. Za boljšo oceno, kaj čaka naše vinarje vsaj do naslednje letine, je treba pogledati še v vinske kleti k sosedom. Copa – Cogeca je dala oceno, da bo na ravni EU letošnji vinski letnik 145,5 milijona hektolitrov – ali 1 % več kot v letu 2024. Večji kot lani je letos pridelek v Italiji (8 %), Franciji (2,3 %) in Avstriji, manjši pa v Španiji (15 %), Portugalski (11 %) in Nemčiji (7 %). Dober pridelek na ravni EU pa ni vedno dobra novica, zadnji dve leti izstopa Portugalska, ki zaradi presežkov spet izvaja ukrep krizne destilacije, čemur je EU namenila 35 milijonov evrov. Krizno destilacijo so kot eno od možnosti začeli letos omenjati tudi v Italiji, medtem ko so v Franciji v tem desetletju prijavili za krčenje 27.500 hektarjev vinogradov, in sicer 9500 hektarjev v Bordeauxu.

Evropska komisija je spomladi in septembra ponovno izdala oceno stanja o težkem položaju na evropskem vinskem trgu. Vinski trg na stari celini je v krizi zaradi znanih zapletenih gospodarskih in političnih razmer.

Poraba vin že več let pada, mlajše generacije pijejo druge pijače in vse bolj nizko- ali brezalkoholna vina. Povpraševanje usiha tudi na ključnih izvoznih trgih, v ZDA se vinarji soočajo s 25-odstotnimi carinami. Presežna ponudba vodi do visokih zalog vina. Poleg tega vinarjem vse od koronske pandemije pridelavo dražijo znatno višji proizvodni stroški. Evropska komisija zato opozarja, da se številni proizvajalci soočajo z likvidnostnimi težavami, stečaji pa puščajo daljnosežne posledice. Na evropski ravni so bili zato decembra 2024 sprejeti različni ukrepi, kot je krizna destilacija vin, podpore krčenju vinogradov, dodatne podpore promociji na tujih trgih, vinskemu turizmu in spodbujanju proizvodnje brezalkoholnih izdelkov.

In kako so na krizo pripravljeni slovenski vinogradniki in vinarji? Čeprav je v tej aristokratski vinski dejavnosti veliko posameznih zvezd, ki so z odličji na svetovnih ocenjevanjih ponesle sloves slovenskih vin daleč po svetu, pa na ravni celotne dejavnosti ni pretirana ocena – nikoli slabše. Že v bivši državi so bili velike vinske kleti in mali pridelovalci razklani ob vprašanju visokega deleža sivega vinskega trga. In tudi vse poosamosvojitveno obdobje še vedno kažejo s prstom eden na drugega, kdo je povzročil ta velik delež sivega trga, ki onemogoča normalno delo v dejavnosti. So to velike kleti, ki so premalo plačevale grozdje in uvažale poceni vino, ali majhni, ki so ob tem s svojim »sivim« vinom skušali preživeti?

Drugo »večno« vprašanje je odsotnost resne strategije o razvoju dejavnosti v okviru kmetijstva in evropske skupne kmetijske politike. In kot tretje – še vedno alarmantna odsotnost skupne organizacije vinarjev za generično promocijo vin doma in v tujini, čeprav je jasno, da bo za slovenski trg predraga vina pač vedno treba izvažati. Tudi osnutek novega vinskega zakona omenja možnost njene ustanovitve le v enem stavku, nikjer pa ni besede o jedru spora – kdo jo bo ustanovil in na kakšen način zbral sredstva zanjo.

Ob tem so se v zadnjem letu zaostrile še strukturne težave v vinogradništvu (stari vinogradi, premalo obnov, opuščanje pridelave zaradi starosti vinogradnikov), svoje pa so dodale še podnebne spremembe in bolezni vinske trte. Rezultat izjemnega zmanjšanja obsega pridelave so vse bolj prazne vinske kleti ter povečan uvoz cenejših vin. Vse več strokovnjakov in pridelovalcev se zaradi padca vinogradniških površin pod 14.000 hektarjev sprašuje, ali bo Slovenija čez nekaj let sploh še vinorodna država.

Od osamosvojitve smo izgubili več kot 10.000 hektarov vinogradov, kar kaže na stalno krizo v tem sektorju. Žal tistih, ki nanjo opozarjajo, gluha domača politika ne sliši in ji zanje ni mar. Ob vseh težavah s presežki pa nihče v EU ne bo pogrešal slovenskega vina in vinogradov. Toda doma bi se morali zavedati, da slovensko kmetijstvo izgublja potencial v naravi in delovna mesta v dejavnosti, za katero ima pogoje, znanje in številne potrditve, da je že sedaj v svetovnem vrhu. Krivci za to niso v Bruslju, temveč v Sloveniji. Ali kot pravi rek: v naši državi ne potrebujemo sovražnikov, ker smo sami sebi najhujši sovražnik.