Ekološka živila kupujejo osveščeni, ne premožnejši

V okviru Skupne kmetijske politike se izvajata dve pomembni intervenciji za razvoj ekološkega sektorja: Ekološko kmetovanje IRP 19 ter Naložbe v razvoj in dvig konkurenčnosti ter tržne naravnanosti ekoloških kmetij IRP04. Skupaj spodbujata trajnostno pridelavo hrane ter krepita konkurenčnost in tržno usmerjenost slovenskih ekoloških kmetij.

POGLEJTE VIDEO POSNETEK: Strokovna okrogla miza : Zakaj so ekološki proizvodi še vedno podcenjeni?

V sistem kontrole ekološkega kmetovanja je bilo v Sloveniji leta 2024 zajetih 3968 kmetijskih gospodarstev, kar predstavlja 8 % kmetij. Skupno so te kmetije obdelovale približno 56.800 hektarjev kmetijskih zemljišč, med njimi okoli 48.300 hektarjev z ekološkim certifikatom, kar predstavlja dobrih 11 % vseh kmetijskih površin v uporabi. Pozitiven premik predstavlja podatek, da se je v zadnjih 20 letih obseg površin v ekološki kontroli povečal za skoraj 2,5-krat, vendar pa ostaja stopnja samooskrbe s slovenskimi eko živili zelo nizka. Po zadnji analizi (l. 2022) je bil slovenski trg ekoloških živil vreden 55 milijonov evrov, toda skoraj 65 % ekološke hrane uvozimo. Ozaveščeni kupci si želijo več slovenskega ekološkega sadja in zelenjave, pridelava le-tega pa je že na konvencionalni ravni izjemno nizka, le okrog 30 %.

Zakaj ekološki kmetje težko povečajo obseg rastlinske pridelave in prodaje in zakaj se posledično prepočasi približujemo zastavljenemu cilju 18 % kmetijskih zemljišč, vključenih v eko kontrolo do leta 2027? Kakšen je povprečen slovenski kupec ekoloških živil in ali jih kupujejo zares samo bogati? Te in druge stereotipe smo razbijali na okrogli mizi Ali so ekološki proizvodi podcenjeni? v uredništvu tednika Kmečki glas, na kateri je sodelovalo pet sogovornikov.

V sklopu Skupne kmetijske politike (SKP) 2023–2027 pridelujejo ekološka živila kmetije, vključeni v intervencijo IRP19 Ekološko kmetijstvo. Glavni namen ukrepa je spodbujati kmetijska gospodarstva h kmetovanju, ki prispeva k izboljševanju biotske pestrosti, varovanju pitnih voda, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja. Ekološko kmetovanje s pomočjo podpore EU v Sloveniji predstavlja pridelavo, ki zagotavlja visoko kakovost hrane in vključuje nadzor in certifikacijo »od kmetije do mize«.

Sadjar in zelenjadar Polde Miš je doma iz Gorjuše pri Domžalah. Za podjetje Žito je dolga leta odkupoval ekološka žita od slovenskih ekoloških pridelovalcev, vzporedno pa je leta 2004 na kmetiji svojih staršev posadil ekološka jabolka na 4,6 hektarja. Po prodaji slovenskega žitarja hrvaški Podravki se je odločil samo za kmetovanje. Pred šestimi leti je na skoraj hektarju posadil še šparglje, hruške in konopljo. Dolga leta je tudi predsednik ekoloških sadjarjev Eko topaz in član skupnosti SPES – skupnost pridelovalcev ekološkega sadja, ki deluje deset let.

Klemen Mlečnik je mladi kmet, zaposlen na eni od slovenskih pionirskih ekoloških kmetij v Bukovici pri Novi Gorici. Družina Mlečnik se trtam posveča že od leta 1820, Klemen pa prevzema kmetijo od svojega očeta Valterja, ki se je vrnil k vipavski tradiciji maceriranih, popularno oranžnih vin. Na robu Biljenskih gričev družina na 6,8 hektarja vinogradov pridela le 12 tisoč steklenic ekoloških vin, saj je glavni cilj vrhunska kakovost. Glavne sorte so malvazija, rebula, chardonnay, tokaj in merlot.

Slovenske kupce eko živil je predstavila Martina Ogris iz Zelenega zabojčka, ki je nastal kot podjetniška ideja nekaj kolegov leta 2009. Martina je od takrat del operativne ekipe, sedaj pet zaposlenih na teden napolni v zabojčke do dve toni hrane za naročnike. Na kmetiji Studen v ljubljanskih Obrijah imajo skladišče in hladilnico, do sedaj pa so izročili eko jedcem že več kot 200.000 zabojčkov.

Boris Uranjek, gospodar na turistični kmetiji Pri baronu iz Planice nad Framom, se je zaposlil na kmetiji svojih staršev skupaj z ženo Mihaelo, pred tem sta bila oba kontrolorja ekološkega kmetovanja. Na 18-hektarski kmetiji letos praznujejo 35 let turistične dejavnosti, v širšem slovenskem prostoru so postali prepoznavni po odličnih menijih in okrog 70 vrhunskih izdelkih (mesninah, predelani zelenjavi, sadju in zeliščih). Prijavljenih imajo 20 dopolnilnih dejavnostih ter tržijo prek številnih kanalov. Kmetija Pri Baronu je bila med drugim leta 2024 zmagovalka v akciji S kmetije za vas in ima poleg ekološkega številne druge certifikate.

Dr. Mojca Korošec z Biotehniške fakultete, Oddelka za živilstvo, je predstavila kakovost živil in zadnje prehranske trende. Je vodja ali sodelavka v več raziskovalnih projektih, med drugim Zdrava in trajnostna prehrana v izobraževalnih ustanovah. Sodeluje tudi pri spodbujanju uživanja lokalnega sadja in zelenjave ter bolj trajnostnih prehranskih praks.

EKOLOŠKA JABOLKA KONČAJO KOT KONVENCIONALNA

»Z ekonomskega vidika se pridelava sadja ne izplača. V desetih letih smo v državi izgubili 1000 hektarjev sadjarskih površin. Naložba v hektar sadovnjaka z oroševalnim sistemom in protitočno mrežo stane 120.000 evrov, in če bi za ta denar kupil zlato, bi imel v desetih letih bistveno več, kot pa da sem tvegal v pridelavi, veliko delal, na koncu pa niti ne veš, ali boš od tega preživel. Če ustvarjaš in delaš dobro za ljudi, bi moral od tega vsaj dobro živeti,« je odgovoril Polde Miš na vprašanje, zakaj je slovenska samooskrba s sadjem tako nizka. Eden od glavnih razlogov za to je prevelik uvoz tujega sadja po nižji ceni, ker imajo tuji sadjarji npr. na Južnem Tirolskem boljše tehnologije, veliko vlagajo in prejemajo višje podpore.

Polde Miš: »Premožni kupci redko kupujejo ekološko hrano ali se pripeljejo na kmetijo. K nam pridejo povprečni osveščeni kupci, ki želijo vedeti, kaj jedo, ne tisti, ki imajo vsega preveč.«

Miš je prepričan: »Če bi hoteli povečati pridelavo in porabo doma, bi se morali v ekološko pridelavo vključiti tudi veliki pridelovalci z več kot pet hektarji, vendar moraš v tem primeru prodajati v trgovskih verigah. Velikokrat pa se zgodi, da morajo tudi največji pridelovalci s 50 do 100 hektarji ekološka jabolka prodati kot konvencionalna, kar se finančno ne izide. V trgovinah je založenost z ekološkim sadjem še vedno skromna, prevladuje pa večinoma uvoženo. Na drugi strani špargljev ni težko prodati, tudi cena je takšna, da je mogoče preživeti. Okrog 1. maja, ko je manj kupcev, ker Slovenci odpotujejo, imam pogodbo s Sparom, prodajam pa tudi doma, prek Zelenega zabojčka in eko trgovine.

Polde Miš: »Hruške so tržna niša, lahko bi jih prodal, a jih je na ekološki način zelo težko pridelati, in zato jih tudi v tujini opuščajo. V petih letih so obrodile dvakrat in to le 10 do 20 % normalnega pridelka.«

SPREMEMBE V NARAVI VPLIVAJO NA KAKOVOST ŽIVIL

»Ne predstavljam si boljše službe in dela v pisarni. Rad delam v naravi, z živimi bitji, ko vidim rezultat svojega dela konec leta, kako si opomore narava in kakovost izdelka,« je razlog mladega vinarja Klemena Mlečnika, zakaj je prevzel ekološko kmetijo in kje dobi znanje. »Za vinograde je najprej potrebna dobra lega, vedno več je posajenih na ravninah, kjer bi morali pridelovati hrano, kar ni prav. Znanja nam v Sloveniji primanjkuje, znajti se moraš sam. Poleg tega, ki sem ga dobil na kmetijski fakulteti v Mariboru, se udeležujem predavanj v tujini, sodelujem v skupinah proizvajalcev, izmenjavah znanja, študijskih poteh. Že nekaj let npr. z enim italijanskim društvom obiskujemo francoske eko vinogradnike, ker so vsaj 20 let pred nami. Predvsem pa moraš poslušati naravo, da vidiš, kaj potrebuje. Te spremembe niso vidne navzven, za kupce, so pa velike za kmetije. Na koncu prispevajo h kakovosti vina,« pravi Klemen, ki proda svoja vrhunska eko vina tretjino v Sloveniji, tretjino v državah EU in tretjino na Daljnem vzhodu, največ na Japonskem.

Ekološka vinogradniška kmetija Mlečnik je vključena v ukrep IRP19 Ekološko kmetijstvo, ki jim omogoča pridelavo grozdja in vina na način, da hkrati varujejo vode, bogatijo tla in ohranjajo biotsko pestrost. Kletarijo po ekoloških smernicah. V preteklih letih so vinograde obnavljali s pomočjo ukrepa za prestrukturiranje vinogradov, v SKP 2023–2027 je to intervencija SI07 Prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov. Namen intervencije je povečati konkurenčnost vinogradnikov in izboljšati kakovost pridelave vina že v vinogradih. Za trženje na tujih trgih kandidirajo na sredstva iz ukrepa SKP 2023–2027, intervencija SI08 Promocija vina v tretjih državah, ki je usmerjena v povečanje prepoznavnosti in ugleda slovenskih vin na trgih tretjih držav.

Kot član upravnega odbora Združenja ekoloških kmetij Slovenije (ZDEKS) je marsikdaj na sestankih s predstavniki kmetijskega ministrstva, zato doda: »Bivša zveza ekoloških kmetov (Biodar) je izpadla iz vseh delovnih skupin in posvetovalnih teles, tako se moramo pozicionirati nazaj. Zadnja leta je bolje in postajamo sogovornik za eko kmetijstvo. V Slovenijismo si postavili cilje v Akcijskem načrtu ekološkega kmetovanja in te zaveze je treba zasledovati in se potruditi, da jih dosežemo. Tudi EU gre v smer ekološkega kmetovanja, čeprav so v ozadju sile, ki v eko ne verjamejo in delajo proti. Ne glede na to ekološke kmetije v Sloveniji obstajamo že dobrih 25 let in dokazali smo, da je mogoče pridelati dobro hrano, smo inovativni in v vrhu, ki vleče kmetijstvo naprej. Ekološki kmetje imamo veliko več dopolnilnih dejavnosti, povprečno večje kmetije in vizijo, kako naprej, in smo v svetovnem kakovostnem vrhu. V Vipavski dolini se v vinogradništvu dogaja prenos generacij in veliko mladih se odloči za ekološko ali celo biodinamično kmetovanje, ker so ugotovili, da v konvencionalni pridelavi s kakovostjo vina pridejo do neke meje. Ekološka pridelava pa omogoča rast kakovosti, kar je na svetovnih trgih zelo pomembno.«

SLOVENSKO EKOLOŠKO HRANO BOLJ CENIJO TUJCI KOT LOKALCI

Boris Uranjek ob prevzemu kmetije ni pomišljal, da z ekološkim kmetovanjem ne bi ustvaril dovolj dohodka za preživetje, ker so kmetiji ime ustvarili že njegovi starši. »Leta 2014 sva začela z ženo Mihelo graditi butično ponudbo. Sprva sva oskrbovala kupce tudi prek zabojčkov, da sva si zaslužila en dohodek, in imela cilj privabiti čim več kupcev na kmetijo, kar nama je uspelo. Zadnje čase opažam, da imamo več tujih gostov iz Avstrije in Hrvaške. Tudi v slovenskem prostoru se ekološki kmetje srečujemo s težavo, da domačini manj spoštujejo domačo hrano in pravijo, da smo zaradi malo višje cene dragi. Zato imamo manj lokalnih gostov, medtem ko gostje iz drugih regij naš način pridelave in ponudbo cenijo.«

»V Sloveniji imamo veliko težavo, da večina prebivalcev ne ve, kaj pomeni bio in ekološko. Pomeni enako, a sta v Sloveniji dovoljena oba izraza. Ko se naši gostje pogovarjajo, velikokrat slišim, da imajo ekološki pridelki certifikat, bio pa so tisti, ″kjer nič ne delaš″. O tem bi morali zato podučiti že otroke v šolah,« je prepričan Boris Uranjek.

Del gostov še vedno pričakuje, da bo hrana na turističnih kmetijah poceni, delno, pojasni Uranjek, k temu pripomore nered v kvalifikaciji turističnih ponudnikov. »Med turističnimi kmetijami so velike razlike. Inšpektorji so naredili red pri omejitvi sedežev, ne pa pri deležu doma pridelane hrane. Mi smo skoraj samooskrbni, dokupimo le ekološka vina, jajca, moko ter kaše. Še vedno redimo govedo Pohorje beef, ki je v slovenskem prostoru propadla blagovna znamka, in cike. Ime turistična kmetija je zaščiteno, a tiste z veliko prostora so našle zakonodajno luknjo in uporabljajo naziv posestvo. Vendar pa te kmetije skoraj nimajo svojih pridelkov.«

Kmetija Uranjek je vključena v ukrepe SKP 2023–227, kar jim omogoča ekološko kmetovanje na OMD na višini 770 metrov: INP08.01 EKST Ekstenzivno travinje, INP02 ODPT Osnovna dohodkovna podpora za trajnostnost, INP05 Vezana dohodkovna podpora za krave dojilje – 30 % višja podpora. Visokodebelni travniški sadovnjaki so vključeni v podukrep 10.1 – Plačilo kmetijsko-okoljskih-podnebnih obveznosti, trajno travinje v ukrep EK_TT Izvajanje praks ekološkega kmetovanja – trajno travinje, pridelava zelenjave v EK_Z_PR Izvajanje praks ekološkega kmetovanja – zelenjadnice na prostem ter EK_POL Izvajanje praks ekološkega kmetovanja – njive – poljščine.

USPEŠNA PRODAJA »BARONOVIH« PAKETOV PREK SPLETA

Izdelke iz kmetije Pri baronu so prejšnja leta zelo dobro prodajali kot pakete podjetjem za darila. Lani pa so se bali, da bodo imeli padec prodaje, ker se je veliko govorilo o božičnici. Zato so najeli marketinško agencijo in uspešno tržili v spletni trgovini. Prodali so nadpovprečno veliko paketov, zato se dogovarjajo, da bodo sodelovanje ohranili čez vse leto. Spletna prodaja je namreč za kmete zahtevna, saj je potrebno nenehno »bombardiranje« kupcev, poleg tega so ti še vedno navajeni kupovati živila v trgovinah in ne prek spleta.

Klemen Mlečnik: »Na ZDEKS je bilo lani izvedenih deset predavanj za organizatorje šolske prehrane in bila so zelo uspešna, zato načrtujemo letos nova. Uspešna so bila zato, ker je ZDEKS organizatorjem prehrane predstavil tudi kontakte konkretnih kmetij, lokacije ponudnikov. Ta vezni člen je prej manjkal.«

Boris Uranjek doda izkušnje iz tujine: V Avstriji je v hotelih veliko lokalnih in ekoloških izdelkov že v zajtrku, v slovenskih hotelih le redko kje, vse je pakirano in tuje. Ven[1]dar pa za hotele nimamo predpisanega obveznega deleža ekoloških živil tako kot za javne ustanove. Na tem področju imamo še zelo veliko možnosti, saj nam turistični promet iz leta v leto raste. Mogoče se je malo spremenilo v restavracijah, kjer so cene malo višje. V Sloveniji imamo tudi zelo strogo zakonodajo za certificiranje ekoloških menijev, ki jo mora za razliko od uredbe za eko pridelavo, ki je evropska, urediti država sama. Zato imamo le enega ponudnika v celoti ekoloških menijev, ker je zakonodaja nesmiselna. Ekološka kmetija, ki sama pridela zelenjavo, sadje, mesnine, mora namreč po njej še enkrat certificirati ekološke menije, kar je samo dodaten strošek. Tukaj bi morali narediti red. Ni mi jasno, zakaj klobase, ki jo prodam celo kot ekološko, takoj, ko jo narežem na krožnik, ne morem prodati več kot eko. To je skregano z logiko in zato se borimo že dolgo, pa ne vem, kdaj bodo odgovorni to razumeli V drugih državah je to urejeno drugače – kmetije s certifikatom lahko prodajajo kot ekološke tudi menije, saj je dokup sledljiv že s kontrolo za certifikat. Drugače pa je pri hotelih, kjer mora biti nadzor.

PARTNERSTVO, NE ZGOLJ PRODAJA

»Vmes so bili že težki trenutki, toda ideja, s katero se je vse začelo – omogočiti dostop do kakovostne hrane tudi v mestu – je prevladala, da smo pri Zelenem zabojčku vztrajali. Hkrati pa so tudi odnosi, ki smo jih skozi leta gradili s kmeti in kupci, prerasli klasične distributerske odnose. So nekaj več, ker si skušamo medsebojno pomagati. Oboji verjamemo, da je eko edini pravi način pridelave tako z vidika hrane kot ohranjanja okolja,« je nadaljevala dialog Martina Ogris.

Na vprašanje, kakšna je konkurenca med ponudniki skupnostnega naročanja, je dodala, da tega skoraj ne čutijo zaradi stalnega kroga kupcev v glavnem iz Ljubljane z okolico. Kljub temu morajo znati preživeti v senci trgovskih verig s cenejšo ponudbo eko živil. Poleg tega se je hrana v Sloveniji v zadnjem desetletju podražila za 100 %, slovenski kupci pa so cenovno zelo občutljivi in lovci na akcijske cene. Na to ima Martina Ogris presenetljiv odgovor:»Večinanaših kupcev ni zelo občutljiva na cene, njihova struktura je zelo raznovrstna. Pomembno jim je, da so pridelki in izdelki kakovostni, sezonski, raznovrstni in imajo obraz. Zato v zabojček vedno dodamo ime kmetije. Slednjih je v našo mrežo vključenih med 50 in 70, pri čemer delamo z okrog petnajstimi celo leto, z drugimi pa sezonsko. Kmete pa smo začeli spodbujati k pridelavi manj znanih in razširjenih pridelkov, kot so artičoke in dajkon (japonska redkev), ki je pozimi kar hit. Naši kupci radi kuhajo z enostavnimi sestavinami, pri čemer je pomembno načrtovanje.«

S kmeti Zeleni zabojček nima pogodb, ugotovili so namreč, da je boljši način sprotno dogovarjanje. Ker ne odkupijo velikih količin, imajo kmetje več prodajnih kanalov. V letih obstoja zabojčkov pa so opazili, da se je sezona podaljšala, ker so nekateri kmetje postavili rastlinjake.

UVAJANJE STROČNIC NAMESTO MESA

Dr. Mojca Korošec nadaljuje, zakaj stroka v prehranskih smernicah in zelenem javnem naročanju priporoča javnim zavodom ekološko hrano, ki pride iz bolj zdrave zemlje in gre skozi malo rok. »Gre za način pridelave brez pesticidov in antibiotikov. V Sloveniji imamo težavo, ker smo majhni in blizu kmetom, zato tega ne znamo ceniti. V tujini znajo to bolje prepoznati in zato lažje sprejemajo višjo ceno, ki je za takšne izdelke upravičena. Skozi določene projekte smo spremljali kakovost različno pridelanega sadja in zelenjave in pokazala se je obremenjenost z mikrokovinami, ta sredstva pa so v ekološki pridelavi izvzeta, kar je v prid eko. Vsebnost vitamina C pa je bolj odvisna od stopnje dozorelosti pridelka. Z vidika sekundarne kontaminacije človeškega organizma se zato priporoča ekološka živila, prav tako z vidika ohranjanja in manjšega obremenjevanja okolja. Obenem pa se vzdržujejo delovna mesta, kar je del trajnostnega pristopa.

Prehranske navade Slovencev so še vedno pretežno usmerjene v meso in mesne izdelke, pojemo premalo stročnic in zelenjave. Vendar raziskave o naših prehranskih navadah, npr. projekt Šolski krožnik – dober zame in za planet, kažejo, da večina slovenskih osnovnih šol dosega oz. malenkost presega zahtevanih 15 % ekoloških živil. Javni zavodi morajo sklepati kompromise zaradi cene, zato kolebajo znotraj ponudbe. Veliko odkupujejo ekološka živila iz okolice, predvsem mlečne izdelke in sadje, slabše je pri stročnicah. Veganstvo je trend, ki upada, v porastu je flekstarijanstvo, ki pomeni uživanje vse hrane, a z manjšo količino mesa.«

Količino mesa je mogoče zmanjšati z vključevanjem žit ali stročnic. Raziskave senzoričnih zaznav pa kažejo, da je treba neko jed poskusiti vsaj desetkrat, preden se je navadimo. Za javno naročanje ekoloških živil sta zelo pomembna naklonjenost in poznavanje organizatorjev šolske prehrane, zlasti informacije, kaj sploh lahko v svojem okolju dobijo.