Slovenija je vsako desetletje bistveno manj vinogradniško-vinarska dežela, kažejo podatki, ki jih strokovnjaki s tega področja vsakih pet do šest let razgrnejo na vinogradniškem kongresu. Večina krivulj o površinah vinogradov in količinah vin je obrnjenih navzdol, samo vinogradov smo izgubili v zadnjih petih letih skoraj 1500 hektarjev. Podobno navzdol so šle količine vin. Če smo še pred desetletjem »na počez« pisali o 100 milijonih litrih vina v letniku, jih register MKGP v letih 2016 do 2022 potrjuje le še povprečno 52,9 milijona litrov pri 26.790 pridelovalcih. Uradno registriranih polnilcev je med njimi le 2527 in le 11 kleti napolni več kot pol milijona litrov vina.
Ne glede na porazne številke o obnovah in dolgoročnih projekcijah o površini vinogradov so nekateri v najstarejšem slovenskem mestu govorili o svetlih časih za slovensko vinarstvo. Nekaj optimizma vsekakor dajejo trendi, ki nakazujejo, da se je oblikovalo trdno jedro profesionaliziranih vinogradniških kmetij z več kot petimi hektarji vinske trte. Praviloma imajo posodobljene ali nove kleti, mlade izobražene gospodarje, ki nabirajo znanje po svetu ter vina tudi izvažajo in tržijo doma v povezavi s turistično dejavnostjo. Prve plodove daje tudi desetletni vložek v promocijo slovenskih vin na tujih trgih.
Toda z vidika širše slike evropskega vinogradništva je še vedno nenavadno, da imamo v Sloveniji težavo prodati vino iz ubornih 14.500 hektarjev. A kot vedno se skrivajo odgovori v vražjih podrobnostih. Vinogradništvo s končnim pridelkom – vinom – kot najbolj prestižnim kmetijskim pridelkom je v svetu tudi ena najbolj tekmovalnih gospodarskih dejavnosti, v kateri preživijo najhitrejši in najboljši – ali najcenejši. Na planetu še vedno nastajajo nova vinorodna območja na ravninskih območjih s ceneno delovno silo (Latinska Amerika, Južna Afrika), ki zagotavljajo na svetovni ravni vina dobre kakovosti po zmernih cenah. Na drugi strani so pridelovalci iz starih vinorodnih držav, ki kujejo prestiž na stoletni tradiciji in geografskem poreklu. Slovenija je nekje na sredini – po vsebini spadamo k slednjim, smo pa za prestižno destinacijo še premalo znani. Karte v vinskem svetu na svetovni ravni pa poleg nenehno padajoče porabe v tradicionalnih pridelovalkah mešajo še zaostrene politične in gospodarske razmere (koronska in ukrajinska kriza).
Od dobrih vinarjev po celem svetu – od Goriških brd do Južne Afrike – slišimo zato zadnja leta povsod isti stavek: »Vsak vinar se mora sam umestiti in si z vizijo svojega dela ter kakovostjo vin poiskati mesto na trgu.« Ker uresničenje tega načela v svetu uspeva le peščici, pot do tja pa je dolga, je slovensko vinogradništvo v zadnjem obdobju postalo dejavnost ekstremov. Tako je na eni strani domače trsničarstvo kot osnova slovenskih dobrih vin z 80 % najbolj izvozno usmerjena slovenska kmetijska panoga, v kar je trsničarje prisililo zmanjševanje domačega vinogradništva. Slovenski vinarji prejemajo najprestižnejše ocene na svetovnih ocenjevanjih, številni so se uveljavili v svetovni niši ekološko pridelanih oz. oranžnih vin, ki jih prodajajo v najboljših restavracijah na svetu. V zadnjem desetletju se je močno izboljšala tudi povprečna kakovost slovenskih vin, za katere pa doma ni dovolj porabnikov, ki bi jih plačali po ceni, ki si jo zaslužijo. Zato se vse več vinarjev odloča za izvoz. V ozadju uspešnih se skrivajo temne sence – tržno manj prodorni pridelovalci ali starejši, ki životarijo in na koncu odnehajo. Država naj bi zato na predlog stroke na Ptuju vsaj mlajšim gospodarjem na vinogradniških kmetijah bolj pomagala, da bo krog uspešnejših v vinarstvu nekoliko širši in nekoliko manj brazgotin v obliki neobdelanih vinorodnih leg. Niti jasnovidci pa ne vedo, ali bomo kdaj le dobili nacionalno organizacijo za generično promocijo vin, ki je med cilji že nekaj zadnjih vinarskih kongresov.