Goriška brda so bila kot vrata v Italijo vedno na prepihu in stičišče z romanskim svetom, ki je skozi stoletja omejeval slovanskega in ga hkrati oplajal z drugačnimi pogledi. Tem tokovom so (ne)hote morali slediti tudi briški kmetje, ki dolga stoletja niso bili lastniki svoje zemlje. Prilagodljivost pa je pomagala ohranjati po pisnih virih že vse od leta 1767 ali celo že od leta 1750 tudi kmetijo Erzetič v vasi Pristavo pri Neblem, v vinskem svetu znano kot Čarga 1767. Kmetija je bila v tistih časih velika 9,5 hektarja, trta je bila na 1,5 hektarja.

V ospredju kmetije je vse bolj predstavnik druge generacije, ki se ukvarja samo z vinarstvom in bo letos tudi uradno kandidiral za mladega prevzemnika, Martin Erzetič. Za svoja vina je prejel že kar nekaj nagrad, med drugim je bil kar dvakrat – 2018 in 2019 – Lidlov mladi vinar leta. Hrbtenica kmetije, ki je zaokrožila vinograde na 15 hektarjih, pa je še vedno razširjena družina: Martinova starša Edbin in Slavica, teta Agatha s sinom Janom ter Martinova soproga Polona, ki je sicer zaposlena zunaj kmetije, in njuni trije otroci Lana, Anej in Aleks.

Brda so eden redkih svetovnih biserov, kjer se je vinarstvo širilo s sredstvi kmetij in ne s kapitalom železarstva, bank. A takoj, ko se v razvoju zaustaviš, začneš drseti nazaj.

POLEG DEJSTEV POTREBNA INTUICIJA
V pogovoru z Edbinom in Martinom postane jasno, da se razvojni mozaik vinogradniško-vinarske kmetije, ki ga kaže že s samo vsebino njihovih steklenic, nikakor ni sestavil naključno. Vanj so zadnja tri desetletja vložili veliko dela, strokovnega znanja, predvsem pa dobro razumeli, kam umestiti svojo kmetijo kot mali vinski kamenček v raznolikem in zapletenem vinskem svetu.
»Kar 30 let smo potrebovali za razširitev iz štirih na 15 hektarjev vinogradov, saj je bilo treba ves čas vlagati tako v vinograde kot v klet. Ker smo se razvijali izključno s svojimi in ne evropskimi sredstvi, je šlo bolj počasi, saj razvoj v vinarstvu temelji na naložbah. Ko sem začenjal, je trg zahteval široko ponudbo belih in rdečih mednarodnih sort, kot so sivi pinot, sauvignon, chardonnay. Rebula je bila v tem času z velikimi pridelki razvrednotena v “špricer” vino. Sedaj so na pohodu lokalne in avtohtone sorte. Toda velikokrat sem bil tudi črna ovca – že 2001 sem sadil tradicionalno malvazijo, ker sem iskal rešitev za nižjo lego. Ta sorta pa zaradi kasnejšega odganjanja “uide” pozebi. Rdeče sorte cabernet franc, cabernet sauvignon in modri pinot sem sadil v 90. letih, ko rdečega vina ni bilo mogoče prodati. V vinogradništvu niso vse dejstva, potrebna je tudi intuicija. Predvsem pa gradim razvoj na “dveh nogah”, modri pinot na primer uporabim tako za mirno kot peneče vino, merlot pa za mlado in zorjeno vino. Še vedno smo eni redkih ponudnikov mladega vina v Brdih.«

Generacijsko modrost obstanka kmetije Edbin ponazori z anekdoto. »Kot štirinajstletnik sem vprašal moža naše pratete Regine, po kateri smo poimenovali naše penine, kako je bilo prodajati vino v zadnjem stoletju. Umrl je leta 1977 v 98. letu starosti in imel je veliko izkušenj, vino pa je bilo takrat bolj donosno. Dejal mi je takole: “Vino je bilo vedno težko prodajati, a dobro veliko lažje kot slabo.” Problemi so vedno enaki, težko se je prebiti na trg, a ko imaš kakovost, je cena neomejena, seveda ti jo mora priznati tudi trg. V Brdih pa je zadnja leta napredek kakovosti zelo opazen.«

VINA, KI SO VŠEČ VEČINI PIVCEV
Edbin je Martinu vedno polagal na srce, da se bogastvo skriva v znanju, zato je Martin diplomiral iz vinarstva. Toda mladi naslednik rast kakovosti vin Čarga utemelji z izjemno veliko dela in zasukom v bolj »zeleno« pridelavo v vinogradu, kjer se spogledujejo z ekološkimi smernicami. »Za prehod v certifikacijski sistem se nismo odločili zaradi nižjih leg, ki so dokaj vlažne. V terasah pa vidim težavo v pretiranem tlačenju zemlje z veliko prehodi težke mehanizacije, kar privede do neugodnih razmer za razvoj in rast vinske trte, predvsem akumulacije vode v sušnih obdobjih. Ker smo vsa leta vinograde obnavljali, se v mladih vinogradih veliko posvečamo vzpostavljanju ravnovesja v tleh. V prst dodajamo kompost iz kurjega gnoja, tropin in slame, kar se je izkazalo kot zelo dobro v suši. Poleg tega v zelo skeletne terene sejemo mešanice, katerih osnova so metuljnice. Odkar vse vinograde, ki so na terasah, mulčimo, je v zemlji veliko več organske snovi. Zadnjih pet let pa obnavljamo vinograde tako, da odmaknemo vrhnjo plast zemlje, bogato s humusom, zemljišče rigolamo in potem to prst vrnemo na vrh, da se ne izgubi.«
Seveda se zaradi odmikanja zemlje podraži obnova za skoraj tretjino, ker pa je rast trte boljša že od začetka, se strošek v nekaj letih povrne. Veliko se posvečajo tudi zelenim delom in se srečujejo z enakim problem kot vsi evropski vinogradniki – pomanjkanje delovne sile.
»V kleti je tehnologijo dobro zastavil že oče, sam pa imam rad vina, ki so všeč vsem pivcem. To pomeni, da imam raje srednje težka vina, harmoničnega telesa, svežina pa je ključna. Imamo to prednost, da smo v Goriških brdih, ki so topla, naša mikroklima z idealnimi legami omogoča pridelavo tako bolj svežih vin kot tudi penin,« nadaljuje Martin.

V kleti Čarga na leto napolnijo okrog 50.000 steklenic izključno vrhunskih vin štirih glavnih linij s 15 etiketami. Že skoraj tri desetletja stekleničijo klasične penine pod blagovno znamko Donna Regina, linija Rebus sta bela in rdeča zvrst za trgovine, vrhunska sortna odležana vina so pod hišnim imenom Čarga, linija dlje časa zorjenih vin pa pod imenom Ta star. Tudi pri zorjenih mirnih vinih pa mora še vedno prevladovati sorta in ne okus lesene posode.

V PENINE ŽE ČETRTINA LETNIKA
Ker dobro sledijo najnovejšim smernicam na trgu, imajo v kleti že skoraj tri desetletja tudi penine, v zadnjih petih letih pa so delež klasičnih mehurčkov povečali iz 10 na 25 % polnitev v letniku. Na trgu so štiri: bela brut iz rebule in chardonnaya in druga iz belega pinota, extra brut iz rebule, chardonnaya in belega pinota, brut rose (modri in sivi pinot) in extra suha »črna penina« iz merlota in cabernet sauvignona.
»Pri peninah težimo k francoskemu slogu. Naslednji nujni korak pa je naložba v skladišča za zorenje penin, za katero računam na del sredstev na razpisu za mladega prevzemnika. Med zadnjimi novimi polnitvami je penina rose iz 70 % modrega pinota in 30 % sivega pinota, kar je neobičajna kombinacija. Z njo smo rešili težavo s sivim pinotom na nižji legi, kjer so ga jeseni rade napadle bolezni. Sedaj ga potrgamo prej, penini pa doda lepo sadnost. Vse naše penine so letniške, na kvasovkah ležijo različno dolgo, degožiramo jih sproti. Tako recimo začetek letnika izdamo na trge po 36 mesecih zorenja, zaključimo ga pa pri 48 mesecih zorenja.« Edbin pa doda, da se je v kleti Čarga nabralo kar nekaj znanja o pridelavi penin in te izkušnje so neprecenljive. »V penine je vloženega izjemno veliko dela, vsaka penina gre čez naše roke kar 50-krat. Rezultat pa je tega vreden, zato je tudi njihova cena dvakrat višja kot za mirna vina.«
Martin se zaveda, da morajo za nadaljnjo rast kleti vložiti še več energije v promocijo, za katero po delu na traktorju in med sodi vedno zmanjka časa. »Na trgu je bila za kmetijo prelomnica sodelovanje s trgovinskim sektorjem, pri čemer sem začel sodelovati najprej z Lidlom, kjer sem dobil priložnost prodaje z zmago v letu 2018. V trgovine sedaj prodamo že okrog 15 % vina. Prej smo prodajali namreč samo v gostinstvo, kjer prodaje med epidemijo skorajda ni bilo. Vse večja je tudi prodaja na dvorišču. Nove kupce pa pridobivam še na sejmih v najbližji Italiji, kjer imamo sedaj dva distributerja, v glavnem v severnem delu države. Tam nadaljujemo z družinskim izzivom – prodajo vin v tradicionalno vinarsko Italijo, ker pomeni prodaja v takšno državo vedno zmago.«

O kmetijski politiki, ki jo je Edbin Erzetič vedno spremljal kritično, pravi:
»Od leta 1990 nisem slišal od nobenega kmetijskega ministra začrtane kmetijske strategije. Štrajk kmetov v Ljubljani je pokazal, da je potrpežljivosti konec. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom kdaj videl Ljubljano, polno traktorjev.«