David Pejić iz Hrvaške je lani v Bruslju prejel nagrado za najboljšega ekološkega kmeta, ki ga je Evropska unija izbrala prvič. Na najstarejšem hrvaškem ekološkem posestvu Bio-Zrno v Habjanovcu, ki ga vodi David od leta 2015, predstavi širšo družinsko zgodbo. Zakonca Pejić sta zgradila poslovni sistem Biovega s 160 zaposlenimi, v katerem se ukvarjajo z veleprodajo in maloprodajo ekoloških živil. V 22 prodajalnah Bio & bio in veganskih restavraciji v Zagrebu pa prodajajo tudi ekološke pridelke in izdelke iz svojega posestva in pekarne v Habjanovcu. Povezan poslovni model od njive do gosta jim omogoča ustvarjanje znatno višjo dodane vrednost. V središču Zagreba imajo tudi knjigarno in založbo Planetopija in podjetje Makrotopija za izobraževanje, s katerim se je pravzaprav vse začelo.
Davidova starša sta namreč začela poslovno pot z izobraževanjem o zdravem življenjskem slogu in makrobiotiki, ki izhaja iz Azije, zato se tudi v njihovih izdelkih čuti pridih azijske kuhinje. Pomembni pečat daje njihovemu delu tudi povezovanje kmetijstva in filozofije, kar je tudi rdeča nit Steinerjeve biodinamike. A kljub temu da je David v New Yorku študiral film, v Cambridgeu pa magistriral iz filozofije in spremlja tokove ekološke pridelave na tej in oni strani luže, ga izzovemo, zakaj o biodinamiki na svojem posestvu ne zapišejo ničesar.
»To je naš zavesten izbor, ker na posestvu nimamo živali, in zato nimamo krogotoka, ki bi ustrezal biodinamičnemu kmetovanju,« je realen njegov odgovor, čeprav mu je v filozofiji najbližje Heglov idealizem. »Imamo pa veliko drugih naprednih ekoloških praks,« in na mizo razgrne načrt parcel na 22-hektarskem posestvu Zrno, ki je razdeljeno na dva tipa kmetovanja: strojno pridelavo na njivah in brez prekopavanja na biontenzivnem vrtu. Na vseh površinah pridelujejo 60 kultur, na njivah deset in še 50 na gredicah.
Na dvohektarskih njivah, ki jih orjejo, je petletni kolobar, v katerem so pira, soja, buče, koruza (za vlaganje). Na površini, pokriti še s plastično folijo, pa paprika, sladki krompir in zelje. Po piri posadijo še redkev daikon, na pol hektarja je še topinambur. Vse njive so pozimi pokrite z ozimno ržjo in metuljnicami. »Ker želimo imeti zeleno gnojenje in pokrita tla, je oranje edina možnost, da biomaso spomladi na njivi premešamo,« pojasni odločitev David, ekološka certificirana semena pa kupujejo v glavnem v Avstriji in na Nizozemskem. Plevele odstranjujejo s prstnim okopalnikom. Za obdelavo imajo še posebni traktor, na katerega se pripnejo priključki na sredini (belly mounted). Pridelki so namenjeni njihovi lastni pekarni, npr. soja za tofu, pira za kruh, vse ostale pa predelajo ali fermentirajo, vključno s topinamburjem, in prodajajo v kozarcih, v kis vlagajo le rdečo peso.

DO PET SETEV NA LETO
Biointezivni vrt je sestavljen iz 220 gredic, po Davidovem vedenju je največji tovrstni v Evropi. Glavni pridelki na njih so listnate solate, korenček, blitva, pesa. Teh ne prekopavajo in so ergonomsko prilagojene človeku in ročni obdelavi, zato so široke 75 centimetrov, dolge pa 30 metrov. Glavna prednost te pridelave je veliko bolj gosta setev in do pet setev v letu ter posledično večja pridelava po kvadratnem metru. Gredice so iz globokega komposta (deep kompost mulch), ki mora biti fine strukture, za katere nimajo strojev, zato ga kupijo in dodajo še rastlinske ostanke iz posestva. Tako se znebijo plevelov, med gredicami pa preprečujejo njegovo razrast z lesnimi sekanci. V kompostno zmes tudi neposredno sejejo večino pridelkov trikrat na leto, nekatere tudi do petkrat. Z istimi pridelki pa ne krožijo v eni rastni sezoni, temveč med leti. Sejati začnejo običajno 15. marca in zaključijo v začetku septembra, pridelke pobirajo do novembra. Gredice pokrivajo s tkaninami in ne z zelenim pokrovom, glavna slabost te pridelave pa je potreba po rednem namakanju gred. »Za zaščito pred insekti uporabljamo mreže, v rastlinjakih tudi nematode in ekološka sredstva.«
Narava vedno vzame del pridelka, ker ni magičnih sredstev, ki bi odpravljala vse težave.

BIOINTEZIVNA PRIDELAVA JE ŽE GIBANJE
V naših izobraževanjih se osredotočamo na biointenzivno kmetovanje, za katere sta nam bila zgled Jean Martin Fortier iz Kanade in Richard Perkins, ki ima kmetijo na Švedskem, oba sta nas tudi obiskala na Hrvaškem. Biointenzivna pridelava je tista, ki v vseh zahodnoevropskih državah in ZDA motivira mlade za vstop v kmetijstvo, ker zanjo ni potrebna velika površina. Povprečno so takšni vrtovi v ZDA veliki 4000 kvadratnih metrov, povprečni dohodek pa 150.000 evrov na leto. Kupcem prodajajo neposredno, na tržnici ali prek spleta. Takšen model ekološkega kmetijstva ima pogoje za uspeh, saj je trg razvit, zanj pa ni potreben nakup velikih zemljišč in vlaganja v mehanizacijo. Hkrati je neodvisen od standardnih težav v kmetijstvu – povečevanja površin, različnih interesov, podjetij, ker so pravila igre drugačne. Večina potrošnikov iz zahodnih držav obenem želi neposredni stik s pridelovalci. »In ko govorim o viziji kmetovanja, menim, da je to ustrezen model za mlade, ker ne bo nihče od njih šel iz mesta na vas zato, da bi kupil traktor in prideloval eko pšenico, temveč želijo pridelovati mikrozelenje ali na biointenzivni način, ker razmišljajo drugače. Ta način pridelave je delno že družbeno gibanje, kar je zelo pomembo, če želimo, da se v družbi nekaj spremeni,« predstavi zadnje kmetijske trende David Pejić.

Namakanje in odvodnjavanje

»Imamo samo tri plastenjake in vremenski izzivi pridelavo zelo otežujejo. Lani smo zato vlagali v namakanje, letos v drenažo. Izgradili smo tri akumulacije, največjo za 10.000 kubičnih metrov, in dve manjši za 300 kubičnih metrov vode, ter kupili še škropilnice za biointenzivni vrt, v kar smo vložili 30.000 evrov. Letos pa smo delali drenažne kanale med njivami, z deli še nismo zaključili. Ker je celo posestvo pod manjšim nagibom, lahko vodo usmerjamo v te akumulacije. Letos nas je najbolj prizadela julijska toča, pridelkov nismo zavarovali, ker je takšne površine, kot je biointenzivni vrt, tudi težko zavarovati. Zaradi dežja je bila kasnejša setev, del pridelkov smo morali zaradi obilnih padavin zavreči, skupaj smo imeli za okrog 150.000 evrov škode. Ker vzgajamo 60 kultur, vsak leto nekaj uspe, a glede na lani je bil pridelek največ 60-odstoten,« primerja donose David.

Na Hrvaškem je bilo (v letu 2020) v eko pridelavi 5550 kmetij z 108.659 hektarji. Na vprašanje, da Hrvaška po površinah, vključenih v ekološko kmetijstvo, prehiteva Slovenijo, David odgovori: »Ker ste manjši, je pri nas več v eko vključenih površin, toda ko gledam razvoj ekološkega kmetijstva, me zanima, koliko je pridelane eko zelenjave in sadja. Delež površin za ti dve dejavnosti je v Sloveniji večji kot na Hrvaškem.«

PATENTIRAN BREZGLUTENSKI KRUH IZ KISLEGA TESTA
V ponudbi imajo veliko edinstvenih, novih izdelkov, kupce zanje si dolgoročno vzgajajo sami. »Kot družina smo začeli z izobraževanji, tako da je bil v jedru naših dejavnosti vedno razvoj trga in izobraževanje kupcev. Naš najpomembnejši trg je Zagreb, ki je blizu in tudi najbolj razvit trg v državi. Pogosto pa delamo nove izdelke, za katere imamo svoje sestavine. Eden od naših zadnjih novih izdelkov je brezglutenski kruh iz kislega testa, ki ga ne peče še nihče v Evropi. Vsi naši kruhi so iz kislega testa, v ponudbi obrtniških pekarn po državi pa je običajno samo en tovrstni kruh, mi pa imamo iz tovrstnega testa širok nabor izdelkov. Cene kislih kruhov (500–700 gramov) so od 4,29 do 4,59 evra.

»Naša oskrbna veriga je čim krajša in jo razvijamo sami, večina prihodka Zrna se zato ustvarja skozi restavracije in pekarno, ker to ustvarja najvišjo vrednost,« pravi David Pejić pred izzivom nove naložbe v Habjanovcu. Vsi sedanji objekti so stari okrog petdeset let, zato bo do konca leta pridobival gradbena dovoljenja za gradnjo štirih novih objektov za pekarno, predelavo, kmetijstvo in kmetijsko mehanizacijo, naložbo ocenjuje na več kot en milijon evrov.
In kako gleda na prihodnji razvoj ekološkega kmetijstva na Hrvaškem? »Če bi kateremu pionirju eko kmetovanja iz leta 1970 rekli, da bo v svetu 2023 še vedno samo odstotek površin obdelanih na ekološki način, bi se najbrž začudil – samo tako malo? A s tem ne mislim, da je cilj EU 25�% eko površin do leta 2030 v vseh državah članicah napačen. Čim več površin je treba vključiti v eko certificirano pridelavo, prav tako pa so pomembni grafi, ki jih vedno pokažejo na Biofachu v Nemčiji – da je rast trga še vedno večja od rasti pridelave. Sto takšnih vrtov, kot jih imamo mi, prispeva veliko razliko v samooskrbi družbe in nikakršne razlike v površinah. V Nemčiji je na stotine takšnih vrtov, ki pomenijo ogromno razliko v načinu oskrbe in dostopnosti, kar v statistiki ni vidno. Iz teh površin prihaja tudi pridelava za trg, ne le za samooskrbo.«