Glede na številne težave v pridelavi, ki jih predstavljajo nestabilni vremenski pogoji in vse težje ukrotljive bolezni vinske trte, iščejo vinogradniki odgovore, katere sorte naj sploh še sadijo, da bodo lahko zagotovili stabilno kakovost in količino pridelka grozdja. Selekcijsko trsničarsko središče (STS) Vrhpolje, ki deluje v okviru KGZ Nova Gorica in je zraslo poleg najstarejše slovenske trsničarske zadruge s tradicijo že od leta 1905, je zanesljivo ena od točk z največ izkušnjami in strokovnimi odgovori.
V Vrhpolju selekcionirajo najbolj perspektivne klone gospodarskih sort vinske trte, skrbijo za vinogradniško gensko dediščino in hkrati uvajajo nove sorte. V kolekcijskem nasadu v Slapu pri Vipavi (staro ime Poulzelce) imajo posajene glavne primorske gospodarsko pomembne sorte vinske trte, v drugem delu 200 akcesij genskih virov, pri čemer je 130 genskih virov starih primorskih sort, in v tretjem delu tolerantne sorte, pri čemer je 30 namiznih in 31 vinskih tolerantnih sort.

Glavna naloga STS Vrhpolje je selekcija in v lanskem letu so bili potrjeni trije novi kloni malvazije, v zaključni fazi preizkušanj in tik pred potrditvijo pa so tudi štirje kloni zelenega sauvignona in dva klona refoška. Poleg tega poteka klonska selekcija sort vitovska grganja, merlot, rebula in posajeni so novi klonski kandidati sort zelen, laški rizling in barbera.

STARA SORTA OŽIVI ŠELE PRI VINOGRADNIKIH
»Število genskih virov ne pomeni dejanskega števila sort, temveč so v to številko vključeni vsi biotipi ene sorte,« pravi Andreja Škvarč, vodja STS Vrhpolje, in pojasni s primeri: »Gnjet je npr. stara vipavska in kraška rdeča sorta, o kateri je pisal že Vrtovec, in imamo tri njene biotipe – genske vire. V evidenci vodimo vsakega posebej pod imenom, kot smo jih prejeli, čeprav se včasih pokaže, da gre za eno sorto pod različnimi imeni. Preverjanje pa gre tudi v nasprotno smer – imamo na primer tri popolnoma različne sorte racug pod istim imenom. Vsi primerki so posajeni, saj je pri vinski trti nujen način spremljanja in ohranjanja genskih virov v fizični obliki (in ne v obliki semen v »predalu«, kot je to pri številnih drugih rastlinah). Običajno je v kolekcijah posajenih pet trt vsakega genskega vira, mi imamo posajenih 20 trt. Le-te pridejo do nas po različnih poteh, največ pa smo jih prenesli iz starih kolekcij v Kromberku in na Dobrovem. Pokličejo nas tudi vinogradniki, ki jih najdejo na terenu ali imajo stare vinograde sami.

V naši kolekciji je največ starih sort iz Vipavske, domnevam pa, da jih lahko še največ dobimo v slovenski Istri, pa tudi v Brdih. V našem nasadu so na primer beli refošk, beli teran, belina, bianchera, borgonja rošta, briška glera, cencukna, cipro, cundra, čedajc cividin, dolga petlja, drenik, guštana, istrska belina, izolana, maliga, maločrn, pergolin, piranski refošk, rožica, danijela, sevka, števerjanka, zunek in druge. Od ostalih kolekcij se razlikuje prav v tem, da imamo posajenih po 20 trt vsake sorte, kar nam omogoča poleg običajnih strokovnih nalog – opazovanje fenofaz, ampelografski opisi – tudi izvajanje vsakoletne selekcije, razmnoževanja in vinifikacijo posamezne sorte.«
Na vprašanje, ali so stare sorte lahko zakladnica, iz katere bodo vinogradniki v prihodnje črpali več kot doslej, Škvarčeva pravi: »Zagotovo so zakladnica in vsako leto se naučimo nekaj novega o teh sortah. Pri starih sortah je bilo lani zanimivo, da se jih je kar nekaj v dolgem sušnem obdobju z ekstremnimi temperaturami pokazalo odpornih na sušo. Med temi so planinka, danijela, gnjet, vrtovka, saj so bile trte lepo zelene in tudi pridelek normalen. Masa jagod je bila manjša, a grozdje lepo. V vsakem letniku jih nekaj tudi predelamo. V naši mikrovinifikacijski kleti smo jih v teh letih vinificirali 32, nekatere so dale tudi zelo kakovostna in obetavna vina.

V primerjavi s tolerantnimi sortami so vina starih sort veliko bolj podobna vinom že uveljavljenih, prevladujočih sort ter imajo velike grozde, večje pridelke in zato morda malo lažja vina. Ker pa so sedaj vedno bolj iskana prav vina z nižjim alkoholom, je to lahko tudi prednost. Seveda je treba za sajenje teh sort navdušiti tudi vinogradnike, kolekcijski nasad pa je predpogoj, da se sorta ohrani, a ni dovolj. Le redki vinogradniki se odločijo za sajenje starih sort in jih dajo v vinsko zvrst, zanimivo pa je tudi vino iz posamezne sorte. Med zanimivimi vini so še čedajc, cencukna, maločrn, poljšakica in pergolin, ki so tudi v trsnem izboru.«

»Sorta zaživi šele takrat, ko je posajena pri vinogradnikih. Navdušiti jih skušamo tako, da jim vsako leto odpremo vrata naših vinogradov in pokažemo rezultate. Cepljenke standardne in ne brezvirusne kakovosti v omejenem obsegu lahko dobijo pri nas. Vendar pa je širitev tako starih kot tolerantnih sort težavna zaradi anonimnosti na trgu,« utemelji prezrtost teh sort Škvarčeva. Med redkimi, ki so jih vinogradniki obudili, je na primer klarnica iz Vipavske doline, poklaca iz Goriških brd in cipro iz slovenske Istre.

MOČNO ZOŽENA BIOTSKA PESTROST GLAVNIH SORT
Škvarčeva pa opozori, da so vse sorte vinske trte v redni pridelavi razmnožene na vegetativni način. Vitis vinifera – evropska žlahtna trta – je le ena vrsta, vendar s številnimi raznolikimi sortami. V naravi sorte nastajajo spontano in marsikatero drugačno sorto so vinogradniki nekoč ohranili. »Ker pa smo v kmetijstvu preveč na začrtanih poteh, ta naravni vidik manjka. Ena od sort, ki je nastala s spontanim križanjem, je zanimiva sorta vrtovka – ime je dobila, ker so jo našli na vrtu kmetije na Vipavskem. Ima veliko podobnosti s pinelo, a še vedno veliko razlik. Lani smo jo vinificirali in pridelali odlično vino. Tudi ta sorta je dobra za sušne pogoje. Imajo pa stare sorte tudi številne težave z boleznimi, predvsem z različnimi virusi, kar rešujemo z novo metodo – mikrocepljenjem. Sicer pa so sedaj vse sorte v vinogradih zaradi trajnega ohranjanja želenih lastnosti razmnožene izključno vegetativno v trsnicah.«

GLAVNA OVIRA NEPOZNAVANJE NA TRGU
Vinogradniki se vse bolj ozirajo tudi za tolerantnimi sortami, za Primorsko so doslej potrjene soreli, fleurtal in merlot khantus, sorta soreli je posajena že na 8,4 hektarja. V preizkušanju pa so še cabernet volos, cabernet eidos, sauvignon rytos, sauvignon nepis, sauvignon kretos, merlot khorus, kersus, pinot kors, volturnis, pinot iskra in druge.
»Njihova pozitivna lastnost je zanesljivo večja odpornost na peronosporo in oidij. Na naši lokaciji na Slapu, ki ni izjemna, na leto opravimo dve testiranji s kontaktnimi škropivi proti oidiju in peronospori, letos smo jih še tretjič škropili zaradi toče in tudi v letošnjem deževnem letu ni bilo težav. Težko primerljiva z obstoječimi sortami pa so njihova vina. Povsod izstopajo, so senzorično drugačna, ne moremo jih umestiti in to je največja težava. Toda morda jih bodo bolje sprejemali mlajši pivci, ki bodo začeli piti vina s temi sortami, malo težje pa je pri starejših pivcih, ki so navajeni tradicionalnih vin.«

Andreja Škvarč pred vinsko trto, razmnoženo z mikrocepljenjem

Mikrocepljenje je nov postopek razmnoževanja, kadar so trte okužene z virusi. Ena od starih sort, za katero v naravi ni bilo mogoče najti brezvirusnih rastlin, je bila tudi pokalica, ki so jo v zadnjem obdobju obudili v Brdih. V takšnem primeru vzamejo vršičke obolelih trt in jih cepijo na drobne koreninice druge vinske trte. V laboratoriju v posebnih pogojih tako zraste nova trta. Mikrocepljenje je bolj obetavno kot prejšnji načini razmnoževanja s tkivnimi kulturami, pot do zdrave rastline pa krajša, ker tako razmnožene rastline hitreje rastejo. V rastlinjaku v Vrhpolju so trte, ki so jih prenesli z Biotehniške fakultete, kjer so nastale kot rezultat poskusov doktorske naloge Vanje Milanić in mentorice dr. Nataše Štajner. V naslednjem letu bodo lahko te rastline že klasično cepili in dobili zdrave trsne cepljenke.