Lokalna ekološka živila le redko v loncih primorskih gostincev
Istrski pridelovalci in prvi slovenski ekološki školjkar Mitja Petrič (školjkarstvo Mytilus), Peter Cerkvenik iz ekološke kmetije Pieruci, Romana Rejc iz ekološke kmetije Navdih Istre, Dane Podmenik iz ekološke kmetije Kabolca, Dean Plahuta iz ekološkega vinogradništva Plahuta, Nina in Andy Froggatt iz ekološke kmetija Gramone in Andrej Grego, kmetija Grego, so ustanovili v slovenski Istri zadrugo Zemlja in morje. Njihov glavni cilj je, da bi prodali več svojih ekoloških pridelkov na Primorskem, najraje obalne hotele in gostilne, namesto da bi jih vozili v Ljubljano, vendar je pri turističnih ponudnikih za to le malo posluha.
Že dejstvo, da se posveta gostinci razen dveh izjem niso udeležili, kaže, kako težko se istrski ekološki pridelki prebijejo čez prag hotelskih in gostilniških kuhinj. Gostje iz tujine, zlasti Avstrije in Italije, ki so doma navajeni uživati ekološko hrano, pa na dopustu v Sloveniji tovrstne ponudbe nimajo na voljo. Ekološki ponudbeni primanjkljaj na slovenski obali in domačem turizmu širše je nelogičen še zlasti ob stalni rasti porabe ekoloških živil v celem svetu po več kot deset-odstotni letni stopnji, in podobno je tudi v Sloveniji, trg ekoloških živil je ocenjen na 50 milijonov evrov ali 25 evrov po prebivalcu. Toda kar 80 odstotkov ekoloških živil v Slovenijo še vedno uvozimo.
Kot so predstavile Majda Brdnik, Irena Vrhovnik in Jana Bolčič iz KGZ Nova Gorica, nekoliko izstopa v gostinskih lokalih ile ponudba ekološkega vina. In četudi ima Istra ima največ ekoloških vinogradov v Sloveniji, kar 205 ha na 48 kmetijah, cela Primorska pa 375 ha od 36 ha celi Sloveniji, se zatakne že pri pomanjkanju namiznega grozdja. Domačega nimamo ne iz konvencionalne in ne ekološke pridelave, prav tako ga v sezoni ne znajo ponuditi v jedeh gostinci. In podobno je v ponudbi vrhunskega slovenskega oljčnega olja, ki še vedno preredko zaide na mize restavracij, pa četudi je v ekološko pridelavo vključena z 240 hektarji dobra desetina vseh slovenskih oljčnikov, pridelovalci pa dosegajo z njim najvišja priznanja na ocenjevanjih po celem svetu. Nasprotno je v ponudbisvežega sadja, preko leta je preskromen izbor in količine, medtem ko je v sezoni preveč lubenic, melon ali kakijev, primanjkuje jagod, češenj, nespretno pa ponudimo lokalno sadje, kt so žižule, aktinidije, fige. Razcvet je doživela na 217 ha le pridelava kakija, zaradi tega sadeža so v sezoni dozorevanja polne tudi sobe v Strunjanu in okolici. Premalo je čez celo sezono tudi ekološke zelenjave, ta raste v Istri na 35 ha , priložnosti so neizkoriščene tako v pridelavi kot ponudbi, saj da sedaj večino le-te na trg en sam velik ekološki zelenjadar, približno 120 ton letno.