Kmetija družine Bezjak iz Zgornje Voličine v Slovenskih goricah je s 3,5 hektarja majhna. V Sloveniji največkrat slišimo, da se delo na takšnih kmetijah »ne izplača«, ker je težko zagotoviti že eno samo delovno mesto. A vse je odvisno od gledišča lastnika – če se ta potrudi, je z intenzivnejšo pridelavo zelenjave mogoče nekaj zaslužiti tudi na manjši površini in pridelati hrano še za druge.

V času koronakrize, dokler ni začela veljati omejitev gibanja med občinami, so imeli Bezjakovi – Marija in mož Alojz ter hči Petra in sin Slavko, ki je sicer zaposlen – veliko povpraševanje po zelenjavi tudi na dvorišču, kjer so jo prodajali po nekoliko nižji ceni kot na tržnici, saj so si prihranili pot. Redno pa je mogoče kupiti njihove pridelke na ekološki tržnici v Mariboru, ki od lani ponovno deluje na glavni mariborski tržnici, njihovi pridelki pa so tudi v ponudbi zadruge Dobrina, s katero se je njihova pot v ekološko kmetovanje tudi začela.

Marija je od staršev podedovala manjšo mešano kmetijo z nekaj kravami in pujsi na hribovitem delu Slovenskih goric (kmetija je na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost) ter po letu 1994 zaradi nege enega od staršev ostala doma. Leta 2011 pa se je v sodelovanju z zadrugo Dobrina pod strokovnim vodstvom dr. Milojke Fekonja odločila za preusmeritev kmetije v ekološko pridelavo zelenjave. Dobrina jo je dodala med svoje pridelovalce in ji s tem odprla pot na trg. Pridelave so se lotili na 15 arih. Pokrite površine so povečevali, na njivi na hribu sta sedaj dva večja neogrevana preprosta rastlinjaka, ki zgolj ščitita pridelek pred dežjem, mrazom in vetrom, pokrili pa so tudi vrt. Sedaj pridelujejo zelenjavo na 1,1 hektarja, Marija pa je znanje nadgrajevala sproti, nekaj sama, nekaj na izobraževanjih.

Za Dobrino so prvo leto posadili 30 kilogramov semenskega slovenskega spomladanskega česna in nadaljevali sezono z blitvo, stročjim fižolom, radičem, motovilcem in rdečo peso. Sedaj pa sejejo oziroma sadijo glede na povpraševanje, a praktično med pridelki ne manjka ničesar za celoletno ponudbo na tržnici. Solatam sorte gentile in canasta sledijo v rastlinjaku plodovke, paradižnik (volovsko srce, za zadrugo pa novosadski jabolčar), paprika, kumare in bučke cukini, zunaj pa še vse druge vrste buč (maslenke, hokaido), vsega skupaj okrog 200 sadik.

Na njivi pridelujejo na mreži še slovenske avtohtone oziroma tradicionalne sorte fižola: laški fižol, dedek, nežika, češnjevec ter ljubljansko in varaždinsko zelje, čebulo, krompir in še kaj. Pri pridelavi krompirja so se srečali z nenavadno izkušnjo, ko jim Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja površine v rastlinjaku z zgodnjim krompirjem ni priznala kot površine v zelenjadarski pridelavi, ker je krompir za agencijo poljščina, v ekološki pridelavi pa je zelenjava. »Naj se stroka dogovori za merila, ne pa, da prihaja do razhajanj, ki jih na koncu vedno plača kmet,« meni o tem Marija.

PRVI OSTANEK ZASLUŽKA PO PETIH LETIH

Semena oziroma sadike si pridelajo sami, saj je kakovost kupljenega ekološkega semena še vedno slaba. Površine gnojijo z zelenim podorom (letos so podorali zimski radič) ali z ovčjim gnojem, saj imajo še 15 ovc, ki jim popasejo hribovite travnike. Vsa zelenjava pa raste na vrtnarski foliji oziroma filcu, da je čim manj okopavanja in pletja, ki ga še vedno ostane veliko. Pri delu Mariji pridno pomaga hči Petra, ki dela samo doma, in pred kratkim upokojeni mož Alojz, ki poskrbi za težja dela, kot so postavljanje rastlinjakov, okopavanje površin s frezo, pa tudi za vodo. »Ta je vedno večja težava, saj je letos suša že spomladi. Na srečo si z zbiranjem lahko zagotovimo do 40 tisoč litrov padavinske vode, kar zadošča za dober mesec in pol pridelave,« predstavi Alojz.

Marija pa se vrne na začetek pridelave: »Prvih pet let smo v pridelavo zgolj vlagali. Ker smo imeli manj znanja in izkušenj, pa tudi strank, saj so šole in vrtci poleti zaprti, nam je nekaj hitro pokvarljivega blaga tudi ostajalo. Zdaj imamo več kupcev, od leta 2014, odkar imamo certifikat, prodajam na ekološki tržnici v Mariboru in s hčerko še ob sredah v mariborskem Europarku. Še vedno pa prodajamo tudi Dobrini.

Ko si ustvariš mrežo strank in je povpraševanje ter se pridelava obnese, te vleče naprej in po petih letih dela nam nekaj zaslužka že tudi ostane. Začetek v ekološki pridelavi je zanesljivo težak, a po nekaj letih je tudi škodljivcev na njivah zelo malo, saj se rastline borijo z njimi, pa tudi sami nismo bolni. Ker je ekoloških kmetij na območju Lenarta malo, je še kar nekaj možnosti za povečanje pridelave zelenjave. Ekološko kmetovanje in pridelava zelenjave sta dober izziv, čeprav se večje kmetije za to ne odločajo.«

Ekološka pridelava je še bolj uspešna v kombinaciji s predelavo, na primer izdelavo testenin, peciva in drugega, po čemer kupci vedno bolj povprašujejo. Bezjakovi so razmišljali o ureditvi kisarne za zelje in repo, kar bi jih stalo okrog 15 tisoč evrov, a za male kmetije dolgo ni bilo razpisa, zato bodo drugič srečo na razpisu PRP preizkusili za ureditev ostrešja na gospodarskem poslopju.