Mokrišča so eden najbolj ogroženih življenjskih prostorov v Sloveniji,ogrožajo jih  skupni dejavniki, ki so posledica sprememb zaradi človekovih dejavnosti: po eni strani gre lahko za preveč intenzivno kmetijsko rabo površin s prepogosto košnjo in gnojenjem ter izsuševanjem, po drugi strani pa za popolno opuščanje rabe. Ta območja se začno zaraščati in postanejo ranljiva za naselitev invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst. Na tem območju je to predvsem zlata rozga.

Mokrišča pa imajo poleg vloge ohranjanja biotske pestrosti tudi druge za človeka pomembne vloge (delujejo kot vodni zbiralnik, preprečujejo poplave, ugodno vplivajo na klimo, prečiščujejo vodo in drugo. Prebivalci mokrišč -rastlinske in živalske vrste, imajo skupne značilnosti – vezani so na povišan nivo talne vode, zato so razvili številne prilagoditve, kar pomeni, da ne morejo uspevati drugje.

Poleg večjih mokrišč v Sloveniji, kot sta na primer Cerkniško jezero in Sečoveljske soline, v Sloveniji poznamo tudi mokrišča, ki so se ohranila na zelo majhnih površinah. Prav zaradi svoje majhnosti pa so ta območja toliko bolj ranljiva. Zato je stanje ohranjenosti za tu prisotne vrste in habitatne tipe tako zelo slabo. Glavni cilj projekta Marja je zato izboljšanje stanja bazičnih nizkih in prehodnih barij v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem. Projektni partnerji so Zavod Republike Slovenije za varstvo narave , PARNAS Zavod za kulturo in turizem Velike Lašče (Zavod Parnas) ter občine Bled, Logatec in Trzin.

Cilj projekta je izboljšati stanje ohranjenosti treh evropsko pomembnih mokrotnih habitatnih tipov: vlažnih travnikov z modro stožko, bazičnih nizkih barij in prehodnih barij in orhideje in metulja barjanskega okarčka, ki sta vezan na barja in mokrotne travnike. Projekt poteka na desetih Natura 2000 območjih v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem, sofinancirata ga Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.

V projektu bodo z vzpostavitvijo ustreznega upravljanja obnovili skupno 65 ha s tarčnimi habitatnimi tipi in vrstami. Med projektom na pilotnih območjih odstranjujejo zarast, invazivne tujerodne vrste, izboljšujejo vodni režim, vzpostavljajo prilagojene kmetijske prakse ter ponekod odkupujejo zemljišča. Prav tako obveščajo lokalno in širše prebivalstvo, otroke, strokovno javnost ter obiskovalce ohranjene narave.

Mišja dolina

Območje Natura 2000 Mišja dolina je šest kvadratnih metrov velika mokrotna dolina, ki poteka ob Reki Rašici in njenih pritokih. Severni rob območja poteka po cesti od Rašice do Roba, osrednji pa od Kneja do Karlovice, kjer zavije proti zahodu in sega do Podstrmeca. Območje je varovano predvsem zato, ker se tukaj še vedno pojavljajo redka mokrotna življenjska okolja – vlažni travniki z rastlino modro stožko in bazična nizka barja. Mokrotni travniki z modro stožko v Mišji dolini so življenjski prostor številnih rastlinskih in živalskih vrst npr. metulja travniški postavnež in močvirski cekinček, dvoživka hribski urh in divja orhideja Loeselova grezovka. Mestoma se habitatni tip travnikov z modro stožko prepleta tudi s habitatnim tipom bazično nizko barje, ki je prav tako ogrožen in ga varujejo s projektnimi aktivnostmi. S ponovno vzpostavitvijo časovno in tehnološko prilagojene košnjo travnikov, ki jo bodo izvajali kmetje sami, bomo tako ugodno vplivali na biotsko pestrost celotnega območja.

Sejanje senenega drobirja za obnovo mokrotnega travnika pri Kneju

Vlažni travniki z rastlino modro stožko so eden od najbolj ogroženih habitatnih tipov v Sloveniji. Njihov obseg strmo upada zaradi intenzivnega kmetijstva, ki vključuje gnojenje, prepogosto košnjo in izsuševanje, in urbanizacije. Travniki po drugi strani izganjajo tudi zaradi opuščanja rabe in zaraščanja, zato je za njihovo ohranjanje ključno izvajanje košnje enkrat letno brez gnojenja.

Seneni drobir je mešanica posušenega cvetja, plodov in zdrobljenih listov travniških rastlin, ki se nabira na podu senika, ko na njem zbirajo seno. Seneni drobir je zakladnica semen avtohtonih rastlin in zato vsebuje pomembno semensko bazo za hitrejšo obnovo travnika.

Akcijo sejanja senenega drobirja so izvedli na površini, kjer je še pred nekaj meseci stal jelšev gozd, pred 30 leti pa so se tu nahajali mokrotni travniki. Drevesa so predhodno posekali, površino pa zmulčili, saj želimo znova vzpostaviti mokrotni travnik, oziroma posebni habitatni tip (vlažni travnik z rastlino modro stožko), ki iz naravovarstveno redek in ogrožen. To lahko dosežejo s ponovno vzpostavitvijo košnje. Namen sejanja avtohtonega senenega drobirja, ki so ga pridobili na okoliških kmetijah, je pospešiti obnovo travnika z vnosom semenske baze ustreznih rastlinskih vrst ter preprečiti razrast invazivnih tujerodnih vrst, kot je na primer zlata rozga.