Čeprav ga imenujemo sladki krompir (prevod iz angleščine sweet potato), je batata (Ipomoea batatas) gomoljasti slak, ki izvira iz tropske Južne in Srednje Amerike. Gomolji so podobni krompirju, vendar so na obeh koncih koničasti in imajo debelejšo lupino. Ta je lahko rumene, oranžne, vijoličaste ali bele barve, prav tako je tudi meso različno obarvano.Vsekakor je sladki krompir ali batata rastlina, ki je pri nas premalo razširjena. Glede na njene zahteve, se zlahka prideluje predvsem na manjših kmetijah kot dodatna dejavnost, kjer se z neposredno prodajo gomoljev lahko dosežejo višje cene. Tudi tiste v trgovinah niso ravno nizke.

Botanično so gomolji sekundarne odebelitve korenin. Rastlina požene nekaj stebel oziroma vrež, ki so lahko dolge 2 do 6 in več metrov. Listi so srčaste oblike. Ker spada rastlina v družino slakovk, so tudi cvetovi podobni slaku. Med listi se pojavi beli cvet v obliki zvona, z notranjim vijoličastim obročem. 
Krhko meso se med kuhanjem spremeni v mehko kašo, ki je sladkega, kostanjevega okusa. Nekatere sorte imajo suho, mokasto, manj sladko meso, druge so sočne in slajše. Po kuhanju mora meso ostati čvrsto, suho in mokasto. Mehke, vlažne in želatinaste sorte so primerne za predelavo v alkohol. Največ batate pridelujejo v Srednji in Južni Ameriki, na Tajskem, Japonskem, Indoneziji, Indiji– torej na južni polobli, kjer je glavni prehranski pridelek.V svetovni pridelavi kmetijskih rastlin je po obsegu na šestem mestu, za glavnimi poljščinami, kot so soja, koruza in ostale. V Evropi je razširjen v Španiji, Italiji in na Portugalskem. Veliko batate sadijo na Hrvaškem, kjer tudi vzgojijo veliko sadik. Pri nas so najbolj razširjene okrasne batate s svetlo zelenimi listi, ki jeseni prav tako v koritu oblikujejo gomolj. Uporabljamo jih kot strukturne rastline za okrasitev balkonov in teras. Za prehrano pa imamo jedilne sorte s krajšimi vrežami – plazečimi stebli. Zelo razširjena je sorta boniato, vendar imamo tudi tri domače sorte, ki so jih selekcionirali na Biotehniški fakulteti v Ljubljani-to so oranžna sorta Lučka, bela Janja in vijoličasta z belim mesom Martina.

Razmnoževanje s potaknjenci

Najpogosteje jih razmnožujemo s potaknjenci. Pridelovalci že februarja začnejo nakaljevati gomolje, ki poženejo poganjke iz spečih brstov. Za kaljenje je nujno potrebna visoka temperatura od 25 do 29 oC in visoka zračna vlaga, tudi do 90-odsotna. Gomolje položijo v nizke platoje in jih do polovice zasujejo z zemljo ali mivko. Ves čas je potrebno gomolje rositi, da se ohrani zračna vlaga. Kmalu poženejo poganjki, ki imajo v zemlji tudi korenine, zato jih previdno odlomijo in posadijo v večje posode, kjer lahko poganjke še enkrat režejo in ukoreninjajo. Končno posadijo potaknjence v platoje, kjer vzgojijo 15 – 20 cm visoke sadike. Večje in močnejše sadike so bolj odporne na vremenske in druge nevšečnosti na njivi. Druga možnost je sajenje nakaljenih gomoljev, vendar je takšna pridelava daljša, kar je v naših razmerah z nizkimi jesenskimi temperaturami lahko nevarno, ker gomolji hitro pomrznejo. Vrtičkarji si sami vzgojijo sadike tako, da nakalijo v trgovini kupljene gomolje, vendar včasih ne kalijo.

Zahteve pri vzgoji sladkega krompirja

Temperatura

Batata je toplotno zahtevna rastlina, saj prihaja iz tropskih krajev. Zagotoviti ji moramo tri do štiri mesece visokih temperatur nad 15 oC. Na prosto jo sadimo šele po 15. maju, ko se temperatura tal dvigne nad 10 oC. Gomolje pobiramo v septembru in pazimo, da so gomolji skladiščeni na temperaturi nad 15 oC. V nasprotnem izgubijo hranilno vrednosti in okus, zato jih nikoli ne shranjujmo v hladilniku.

Voda, tla, kolobar

Po sajenju sadik je potrebno nasad zalivati še vsaj nekaj dni. Ko se rastlina dobro ukorenini, pa so potrebe po vodi manjše. V letih z normalno porazdelitvijo poletnih padavin, namakanje ni potrebno. Nasprotno, v deževnih letih imamo celo manjši pridelek, vlagi se pridruži še nižja temperatura in gomolji so veliko manjši. Kljub temu se pri zasnovi nasada načrtuje kapljično namakanje, predvsem na bolj sušnih območjih. Rastline najbolje uspevajo v peščeno ilovnatih tleh z rahlo kislim pH, ki naj bo okoli 6. Potrebe po hranilih so manjše, kot pri drugih zelenjadnicah, saj pri povprečnem pridelku potrebuje batata okoli 50 – 60 kg dušika, 100 kg P2O5 in 150 kg K2O. Kalij je izredno pomemben, saj vpliva na barvo, sladek okus in obstojnost v skladišču. Sadike batate lahko ponovno sadimo na isto površino po treh letih, vendar v praksi ne opažamo nobenih bolezni ali škodljivcev in ob primerni oskrbi je tudi rast nasada dobra.

Priprava tal

Za nasad batate je zemljo potrebno pripraviti že jeseni. Tla se globoko preorjejo (30 – 40 cm) in v ekološki pridelavi pognojijo z odležanim hlevskim gnojem. Še bolje je dodati kompost zgodaj spomladi, ko zapremo zimske brazde. Po brananju ali globokem kultiviranju – zemlja naj bo čim bolj rahla, oblikujemo grebene. Grebeni ali gredice so na težjih tleh višji in na lažjih nekoliko nižji in na vrhu sploščeni. Širina gredice naj bo 60 – 80 cm, na kar gredico prekrijemo s 100 do 120 cm široko PE črno folijo. Pred polaganjem PE folije se na gredico položijo cevi za kapljični namakalni sistem. Kasneje se na foliji naredijo luknje na razdalji 25 do 30 cm, kamor posadimo sadike batate. Po sajenju je nujno zalivanje, s čimer se v sušnem vremenu nadaljuje v prvem in drugem mesecu po sajenju. Na gredico lahko sadimo tudi brez folije, za vrtičkarje je lahko razdalja sajenje 70 x 50 cm. Gredice prekrijemo s slamo. Pri sajenju potrebujemo na hektar okoli 500 kg gomoljev ali okoli 25.000 sadik. Kasneje se stebla močno razrastejo in prekrijejo celo njivo. Najbolje uspeva pri visokih dnevnih (25 oC) in nekoliko nižjih nočnih (18 oC) temperaturah. Rastlina je občutljiva na pomanjkanje vode (60 dni po sajenju) in na zastajanje vode v tleh. Pridelamo lahko od 20 – 50 ton/ha.

Nekateri priporočajo rezanje vršičkov vrež, ko ti prekoračijo širino gredice. S krajšanjem stebel in s tem vegetativne rasti vplivamo na večjo rast gomoljev. Vršički se lahko uporabijo v kulinariki kot špinača, lahko pa se jih posuši in uporabi za čaj.

Bolezni in škodljivci

V poskusih na Kmetijskem inštitutu Slovenije in Biotehniškem centru Naklo ter Biotehniški fakulteti v Ljubljani ni bilo težav z boleznimi. Možne so virusne bolezni, črna noga, fuzarijske uvelost, alternarijska pegavost. Veliko škode pa povzročajo strune, miši in voluharji. Možne so tudi uši, tripsi in hrošči.

 Pobiranje gomoljev

Gomolje previdno pobiramo z vilami, da jih ne poškodujemo, in sicer od avgusta do oktobra. Za večje površine izvedemo strojno pobiranje. Zrelost je odvisna od sorte, kar pomeni od 100 do 130 dni po sajenju. Tehnološka zrelost nastopi po 80 dneh, gomolji tehtajo vsaj 15 dag, iz stebel pa se na prerezu izloči gost, bel sok. Prvi teden po spravilu ga hranimo na temperaturi 25 stopinj, nato znižamo temperaturo za 10 stopinj in skladiščimo do 6 mesecev.

Za domačo uporabo svetujem sajenje batate v večji okrasni lonec. Stebla z listi se bodo močno razrasla in obdala lonec, kar bo imelo poseben estetski videz. Hkrati bodo v loncu nastajali debeli gomolji, ki jih ne bodo poškodovale strune, miši ali voluharji. Jeseni boste iz posode pobrali slastne pridelke.

Uporaba

Gomolji so bogati z ogljikovimi hidrati, beta karotenom, vitaminom A, C, B6, E. Poleg vitaminov vsebuje sladki krompir veliko mineralov, predvsem K, Ca, Mg, Fe in Zn. To je primerno živilo za diabetike, saj ima nizek glikemični indeks in vsebuje polisaharid inulin. Oranžna in druge barve mesa pa zagotavljajo veliko količino antioksidanta betakarotena.

Priprava sladkega krompirja je hitra in preprosta. Kuhan ali pečen je prej kot v 30 minutah. Oranžen sladki krompir uporabljamo poleg prilog k mesu, v pirejih in juhah, tudi pri pitah, kruhu, kremnih rezinah, pudingu in drugih sladicah. Dodamo še močne dišavnice: vanilija, klinčki, cimet, kardamom ali tudi med. Bele in vijoličaste sorte so nekoliko manj sladke in se več uporabljajo pri prilogah.