Nicholasa Gee, vinogradnik in vinar, ki se je izobraževal za svoj poklic v novozelandski pokrajini Marlborough, je vse prej kot gostobesedni promotor svojega tekočega pridelka. O tem, kakšno mora biti vino,  razmišlja med trtami v Ritoznoju pod Pohorjem in ima raje sobesednika, ki njegovo delo z usti bolje  okuša kot opisuje. Ker je dober opazovalec, so mu po dobrem desetletju v Sloveniji jasne tudi težave v slovenskem vinarstvu. Prvo okroglo obletnico ima letos tudi njegova hiša vin Heaps Good Wine Company, kar bi lahko prevedli kot hiša zares dobrih vin – znana je predvsem po odličnem modrem pinotu.

Organiziranost slovenskega vinogradništva in vinarstva je je iz perspektive »kivija«, ki je preletel kar nekaj vinskega sveta – 16 kleti v sedmih državah precej anarhična. Nova Zelandija kot ena ključnih vinskih pridelovalk Novega sveta ima pridelavo na dobrih 39.000 hektarjev vinogradov dobro organizirano.

Večina površin je v lasti velikih družb, del pridelka pa odkupujejo tudi od manjših pridelovalcev oziroma ga manjše vinske kleti s povprečno med 10 in 12 hektarji predelujejo same. Da bi vinogradniki grozdje skoraj podarjali ali puščali na trti, kot grozi te dni pridelovalcem pri nas, se ob vsej promociji in izjemni izvozni usmerjenosti vinarstva ne more zgoditi.

Nicholasa oziroma krajše Nicka je v Slovenijo pripeljala usodna ženska, saj je potem, ko se je po šolanju odločil praktično izpopolnjevati po svetovnih vinskih kleteh v Avstraliji, ZDA in Nemčiji, v Parizu 2007 srečal Marijo, se leta 2009 k nam preselil in si tukaj ustvaril družino. Sedaj živijo v Celju. Sprva je bil tri leta (od 2009 do 2012) zaposlen v vinski kleti Zlati Grič z mislijo, da začne takoj, ko bo mogoče, ustvarjati svoja vina. Začel je z dobrim hektarjem in nekaj sodčki, sedaj obdeluje pet hektarjev vinogradov v Ritoznoju in v spokojni vinski kleti pod ritoznojskimi vinogradi, ki so jih zasebniki zadnje desetletje lepo obnovili, neguje vino, znano kot Bedjaničev štok.

V SLOVENIJI RADI O SODELOVANJU LE GOVORIMO

Nick, ki ne prihaja iz vinogradniške družine, je iz svoje dežele poleg znanja in radovednosti prinesel ljubezen do modrega pinota, slovite burgundske sorte, ki ga je posvojila tudi deželica tam spodaj in po prvem marketinškemsauvignonskem bumu začela pljuskati v svet še val modrega pinota. Otago je regija, ki najbolj slovi po tej muhasti, najbolj nežni rdeči sorti. Nick jo je želel pridelovati tudi v Sloveniji, zato je iskal posajen vinograd z modrim pinotom. Ko ga je našel, je z lastnikom združil delo in poslovni interes, tako sedaj obdeluje 3,5 hektarja površine, na kateri so modri pinot, modra frankinja in zweigelt, na 1,5 hektarja pa sivi pinot v najetih vinogradih in kleti, ki nedvomno sodi v slovensko stavbarsko dediščino, vinu pa globoko pod zemljo ponuja enakomerno temperaturo in vlažnost skozi celo leto.

»Za delo mi zadoščajo štiri stene in streha, čeprav je prostor morda res že nekoliko tesen, zato kletarim na dveh lokacijah,« pojasni Nick svoj pogled o nujnosti naložb, ki so šle v Sloveniji morda že nekoliko preveč v »fensi« zidovje. Še bolje pa bi bilo uporabiti pregovor iz njegovega materinščine – »don’t judge book by its cover« (ne sodi knjige po platnicah), kajti tudi v teh pogojih zna Nick donegovati krasno sadno vsebino.

Glede na Nickov izvor se ni mogoče izogniti vprašanju, zakaj sauvigona ne prideluje tudi pri nas, saj, resnici na ljubo, niti v okusu niti v vonju novozelandski sauvignon ni bistveno drugačen od štajerskih na slovenski in avstrijski strani meje.

»Zgodba novozelandskega sauvignona je zgodba terroira – unikaten je zaradi tamkajšnjega podnebja, aromatske komponente so v njem visoke naravno, a so vina kletarjenja industrijsko-hektarski donosi visoki, povprečno 12 t/ha, trgatev strojna. Ker lahko Nova Zelandija prideluje takšen slog vin ceneje in lažje, bi bilo nesmiselno z njo tekmovati, to je njena prednost. Dobri sauvignoni so tudi na Štajerskem, a je tukaj boljši potencial za bolj kompleksen, zanimiv in edinstven sauvignon, kot je novozelandski, ki je zato uniformiran in bi lahko bil od koderkoli.

Če se ozrem po svetu, pa so tako novozelandski, kot avstrijski vinarji popolnoma uredili promocijo svojih vin na učinkovit način. Vinogradniki zbirajo določen delež od prodaje vina za promocijo, kar jih ne stane veliko. K temu doda enak znesek še država, zato ima vsak hektoliter oziroma hektar vinograda urejeno promocijo in nekaj vrstic na spletni strani. Ko pogledam promocijo slovenskih vin, je ta prava polomija, še vedno ni enotne organizacije. V Sloveniji vinarji želijo nekaj spremeniti, vendar pa vsak pri tem išče svoj interes, ne pa kot država v celoti in »veliki fantje« imajo tudi največ vpliva. V Sloveniji zato vsi samo veliko govorijo o sodelovanju, ko pa bi bilo treba storiti kaj konkretno, pa je zgodba drugačna,«

povzame Nick jedro kisle zgodbe slovenskega vinarstva, zato se raje vrneva k njegovi pridelavi žlahtnejšega modrega pinota. A tudi pot do tega prevretega soka je dolga in negotova.

DOBRO VINO LE, KADAR GRE VSE DOBRO

Vinogradi, ki jih obdeluje, so stari od tri do 16 let, v njih je med 4500 do 5000 trt po hektarju, povprečni pridelek – kadar je, pa 1,6 kilograma po trti. »10 let dela in izkušenj je bilo potrebnih na tej legi, da prideš do tega sklepa. Normalen pridelek bi bil 6000 litrov po hektarju, a ga je bilo v letu 2017 po toči le 1000 litrov. Krošnjo trt imam zelo odprto, zato je grozdje zelo izpostavljeno. Pri sorti modri pinot prevladuje klon mariafeld z nezbitimi jagodami, v Burgundiji pa prihajajo najboljša vina iz vinogradov z mešanimi kloni, kar daje kompleksnejše vino, saj klon obogati vino z različnimi elementi. Vino te sorte je dobro, kadar gre v vinogradu med letom vse dobro, kadar pa ne, »je kar za izpljunit,« pokaže Nick z grimaso.

Zato mora biti v vinogradu prilagodljiv, saj je vsak letnik drugačen. V naravnih pogojih, ki jih ima, mora stremeti k najboljšemu, kar je mogoče. Vinograde obdeluje na kombiniran način – namesto gnojil mulči travo in ne uporablja sintetičnih gnojil, škropi pa tako z bakrom in žveplom, kot s fungicidi. Ker se trudi delati vsak leto bolje, je pridelava na ekološki način zanj del naravnega razvoja. Z napakami in kompleksnostjo vina se ukvarja že v vinogradu, največji izziv pa je harmoničnost vina, iz njega ne sme nič štrleti. Hkrati skuša kletariti slogovno bolj kompleksna vina, zato pravi, da pot do zaslužka z modrim pinotom ni lahka, vložiti je potrebno veliko dela. Grozdje, ki ga trga ponavadi sredi septembra, macerira od 15 do 23 dni, tretjino kar v celih grozdih. Njegova vina pa so bila na začetku kletarjenja v Sloveniji alkoholno bogatejša. Sedaj je alkohola povprečno med 12 in 12,5 volumenskih odstotkov, saj v grozdju rad ujame svežino, predvsem pa ima rad gladke, svilnate tanine, za kar morajo vina tudi dlje zoreti. Začel je z bariki, ki jih je zamenjal s 500-litrskimi sodi. Za sabo ima tako nekaj dobrih letnikov, kot so 2013, 2018 in 2015 – slednji je bil sicer manj obarvan, pa tudi slabih, kot je bil 2014, v katerem je ostal modri pinot le rose.
NAJBOLJŠI TRGI AVSTRIJA, BELGIJA, ŠVEDSKA

O tem, kakšni naj bi bili podpohorski modri pinot in rdeča vina nasploh, domačini nimamo prave predstave, saj na teh legah prevladujejo bela vina.

Nick pa je ugotovil, da je tudi znanja o pridelavi rdečih vin na tem koncu malo, pri belih pa so na splošno previsoki pridelki, zato je težko dobiti kakovostno grozdje. Veliko modrih pinotov zato v Sloveniji sodi med zgolj dobro rdeče vino, niso pa dobri predstavniki te sorte. Ker to sorto v Sloveniji prideluje zelo majhen krog vinarjev, najbolj znani so Srečko Šumenjak, Tilia, Kupljen, vsak pa ima tudi svoj slog, vina niso dolgočasna. »Zato tudi ni recepta, najti moraš svojo pot. Dobra plat te zgodbe pa je, da pri tej sorti v Sloveniji nimam veliko konkurence,« poudari s svojim gromkim smehom. Sicer pa proda v Sloveniji le dva odstotka svojih vin v vinskem baru in restavraciji ali dveh v Ljubljani, glavna pot do njegovega vina doma je spletna prodaja. Glavni tuji trgi hiše Heap Good Winery so Avstrija, Belgija in Švedska, kjer pivci letos spoznavajo letnika 2016 in 2017.

V njegovi prvi domovini nastajajo najboljši modri pinoti v regiji Otago, ki je sinonim za zelo saden, privlačen modri pinot, nad katerim so pivci hitro navdušeni, a so tudi zelo uniformni. Vendar pa del njih tudi dlje zorijo in čas jim doda kompleksnost. Seveda pa je vinarstvo v Novi Zelandiji pomembna industrija in zato tudi finančno veliko bolj podprta – vinarji si tako takšne podvige lažje privoščijo.

Slovenija ima sedaj v rokah svoj novi rdeči vinski adut – modro frankinjo, ki je po Nickovem mnenju zanesljiv potencial, zato bi morali poskusiti delati z njo bolj resno in izboljšati kakovost grozdja in vina zlasti zato, ker daje ne le rdeče vino, temveč tudi rose, penine. Da je mogoče iz te sorte narediti nekaj posebnega, pa je razvidno iz primera Avstrije, kjer so v to sorto vlagali celih 25 let in dokazali, da je mogoče iz nje donegovati posebna vina najvišje kakovosti, sklene Nick v kleti v Ritoznoju.