Nedavni dopis Radgonskih goric svojim pogodbenikom, da bodo jeseni odkupovali grozdje po pet centov, si je mogoče razložiti na številne načine, vsekakor pa je izbil dno v vinarskem sektorju, v katerem se zadnje desetletje številne težave le kopičijo.

Poskusov dolgoročnih rešitev latentno prisotnih težav je bilo v tem sektorju v vsem obdobju po osamosvojitvi bore malo, v glavnem (privatizirane) večje in manjše zasebne kleti in pridelovalci grozdja rešujejo svoje »litre« in »kilograme« vsak na svojem bregu. Že desetletje pa oboji drsijo iz letnika v letnik po toboganu navzgor in navzdol med presežki in pomanjkanjem pridelka. Količinsko slabe letine, kot so bile 2010 in 2014 (preveč dežja) ter 2016 in 2017 (pozeba, toča), ponavadi pomenijo pomanjkanje pridelka in uvoz vina, ki ga vsaj uradno ne prizna nobena vinska klet. Že naslednja obilnejša letina, kot je bila 2018, prinese skrbi s presežki zlasti v kleteh, kjer večino pridelka predstavljajo sveža letniška vina, najbolj očitne težave imajo zato dolenjski cvičkarji. Po statistiki je povprečen vinski pridelek v državi 74 milijonov litrov vina in v dobrih letinah naraste do sto milijonov litrov, dobršen del težav pa predstavlja velik osip večjih vinskih kleti in padec njihovega tržnega deleža na domačem trgu s 54 milijonov pod 20 milijonov litrov. Na nekaterih vinorodnih območjih tako ni več odkupovalcev grozdja, še preostale kleti so postale še večji monopolisti. Uvoz vin se je medtem (v glavnem prek večjih trgovskih verig) povečal na 10 milijonov litrov, medtem ko uspemo izvoziti le polovico te količine.

Zadnji prodajni izpad v obdobju krona krize je ta nesorazmerja le razgalil, le da tokrat, namesto ob trgatvi, že junija. Presežkov vina letnika 2019 je po oceni kmetijskega ministrstva v državi med 7,5 in 10 milijonov litrov, več na Štajerskem kot na Primorskem, večina kleti pa je življenjsko še vedno odvisna od domačega trga, kjer je bil padec prodaje največji. Za razliko od zadnje krize 2008, ko so se lahko vinarji z vinom preusmerili na azijske trge, so bili ti ob izbruhu virusa zaprti že pred evropskimi.

Država je celotnemu vinogradniško-vinarskemu sektorju zato ponudila denarno pomoč v skupni višini sedem milijonov evrov (od tega šest milijonov evrov nacionalnih sredstev), za katero bo mogoče kandidirati prek dveh uredb. Prva, medresorsko že usklajena in poslana na Vlado ta ponedeljek, vključuje zeleno trgatev. Ne veliki in ne manjši vinogradniki zanjo ne kažejo pretiranega zanimanja, predvideva pa okrog 1800 evrov denarnega nadomestila za uničen pridelek po hektarju. Nanjo se bodo lahko prijavili pridelovalci z več kot pet tisoč kilogrami grozdja. Druga uredba, ki ureja krizno destilacijo in krizno skladiščenje, je še v usklajevanju in bo po zadnjih informacijah z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poslana na Vlado v 14 dneh. Na terenu je zato med deležniki v sektorju – od kmetijskega ministrstva do vključenih predstavnikov večjih kleti, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in dveh glavnih stanovskih organizacij, Združenja družinskih vinogradnikov in Vinisa, potekalo usklajevanje o izvedbi ukrepov. Pet večjih kleti se dogovarja o skupni destilaciji 3,5 milijona litrov vina v Italiji, za kar bodo lahko uveljavljali nadomestilo 0,8 evra po litru destiliranega vina, a le z računi. Uničevanje pridelka je, najsi gre za grozdje ali destilacijo vina, v naših krajih še vedno etično sporno, čeprav ekonomsko upravičeno.

Tako je tudi prav, in v državi s tako malo kmetijskih površin, kot jih ima Slovenija, bi moralo uničevanje hrane ostati prepovedano, če ne bi bili evropska izjema še po nečem drugem – da se nikakor nočemo povezovati. Tudi vinogradniško-vinarski sektor ni izjema, edini v Evropi nimamo skupne organizacije vseh vinarjev za generično promocijo vina in tudi ne sektorskega rezervnega načrta, kot je predelava grozdja v sokove, kis, grozdni koncentrat, s čimer bi lahko preprečili cenovno potopitev sektorja.

Kriza bi bila lahko mejnik za nov dialog in povezovanje, saj je vprašanje, ali lahko ta dejavnost brez tega preživi ponovni tržni šok. Časa tako do trgatve kot do prikrito vse bolj prisotnega drugega vala koronakrize je namreč enako – samo še tri mesece.