Erika Jež iz Slapa v Vipavski dolini je predstavnica mlade, akademsko izobražene generacijena  podeželju, ki ima za razliko od predhodnih generacij na kmetijah ne le veliko več znanja  in razgledanosti, temveč predvsem ni več omejena v preteklosti zakoreninjen  patriarhalni vzorec družine. Poleg tega, da ima samostojno raziskovalno kariero, ima družino in ob svojem partnerju, vinarju Marku Jamšku iz Manč  tudi enakovredni  vlogo pri razvoju kmetije, na kateri delata dve generaciji Jamškovih skupaj.

V Slovenji je postala  leta 2018 širše znana kot ena od treh prejemnic nagrade štipendij nacionalnega programa Unesco za ženske v  znanosti. V vsakdanjiku  zato  svojo energijo razporeja med vlogo  fakultetne raziskovalke na  Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo v Vipavi, Univerze v Novi Gorici, se posveča osemletni Juliji in štiriletnemu Tomaža, in  moževa sodelavka na šest-hektarski vinogradniško-vinarski kmetiji v Mančah.
  

 Tudi Erika  izhaja iz kmetije in je kot pravi, sedaj  »zadnji člen  v verigi«  na kmetiji svojih staršev v Slapu, kjer sta si z Markom zgradila hišo in osnovala družino, saj sta  posestvo  prevzeli  njeni sestri -dvojčici Patricia in Karin. Na  30- hektarski kmetiji Ježevih  prevladuje travinje, njiv je  od tega le desetina, še hektar sadovnjaka in vinograda,  imajo pa še konje in ovce. Vsem trem sestram pa je skupno zanimanje za naravo, sestri sta namreč obe biologinji, medtem ko je Erika študirala  na Fakulteti za znanosti o okolju v Novi Gorici. Po študiju se je zaposlila kot kontrolorka za ekološko kmetovanje pri  Inštitutu Konc-cert  v Mariboru in  po celi Primorski štiri leta opravljala kontrole na ekoloških kmetijah. »V tem obdobju sem delala brez družinskih obveznosti  z veseljem in spoznala veliko ljudi. Po rojstvu hčere pa sem iskala drugačno službo, odločila sem se za doktorski študij in  se prijavila na razpis za mlado raziskovalko na oddelku za pedologijo in varstvo okolja  na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ker sem vedela, da Univerza  v Novi Gorici nima pedologa, temveč si ga »izposoja« v Italiji. Zato sem izkoristila to priložnost, kar je zahtevalo  šest let vožnje v  Ljubljano in nazaj, a je zato sedaj bolj mirno.«
 
Z raziskovanjem čiščenja svinca iz zemlje do L’orealove štipendije
 
Pod mentorstvom dr. Domna Leštana seje  v raziskovalni doktorski nalogi ukvarjala z vrednotenjem čiščenja  s svincem in drugimi strupenimi težkimi kovinami onesnažene  zemlje v Mežiški dolini. Po čiščenju s kelatnim liganidom- kislino  EDTA-  ga zanemarljiva količina še vedno ostaja v tleh, v Erikini raziskavi pa je bil poudarek, koliko ostane v tleh še čistila, ker prav tako predstavlja  okoljsko tveganje. Erika je ugotovila, da je zemlja po čiščenju s kelatom EDTA zemlja načelno varna, ni pa popolnoma brez čistila  in za to raziskavo je prejela  nagrado- štipendijo za ženske v znanosti  v višini  5000 evrov,  sponzor katere je bil L’oreal, za nadaljnje raziskovalno delo.
Erika nam poenostavljeno pojasni, kako poteka  čiščenje prsti, da jo je mogoče ponovno porabiti v vrtovih: » V Mežiški dolini  je zaradi bivše topilnica svinca o presežena vrednost svinca v tleh, pri čiščenju pa je potrebno pretehtati med onesnaženo zemljo, ki je   nevarna za ljudi, ali vzeti v zakup

čistilo EDTA. Konkretno  poteka čiščenje  tako, da se naloži zemlja v  tovornjak hruško, v katero se  poleg vode doda še kislina  EDTA, ki lovi težke kovine.

Po mešanju se zemlja toliko raztopi, da nastane tekočina, v kateri so raztopljene težke kovine, na drugi strani pa zemlja, v katerih le-teh po čiščenju ni več. Ta tekočina gre potem v reciklažo, zemlja pa v ponovno  uporabo. V zemlji je bila presežena vrednost svinca  po čiščenju pod dovoljeno mejno koncentracijo, toda  težke kovine ostajajo vezane na EDTA, ki se začne na ta način širiti v okolju, medtem k so bile prej kovine nemobilne na eni lokaciji. Po ugotovitvah ostane čistila v zemlji zelo malo, čiščenje pa stane od 80 do 120 evrov na tono, tj. gre za relativno ugodno in varno tehnologijo.«

 L’orealova štipendija ji je odprla veliko vrat  ne le v znanstvenem, temveč širšem okolju, saj je imela intervjuje v številnih medijih in  na družbenih omrežjih. V lokalnem okolju je jo  sedanji župan Ajdovščine Goran  Kodelja povabil v svojo ekipo,  a je ugotovila, da politika ni zanjo.  Štipendijo pa je porabila za nadgradnjo doktorske  raziskave na univerzi v  italijanskem Vidmu , kjer je raziskovala, kako  kelatno čiščenje vpliva na   vsebnost in strukturo organske snovi v prsti, kar je zelo pomembno z  vidika pridelave. Brez  organske snovi, ki se obnavlja na tisočletja, bi  bila  očiščena prst namreč neplodna, in zato je bistveno, da ostaja  stabilna organska snov v tleh po čiščenju nedotaknjena. Ta metoda čiščenja bi bila uporabna tudi za odstranjevanje  drugih težkih  kovin iz zemlje, kot so zelo toksičen  kadmij, ki ga imamov Sloveniji v kmetijskih tleh veliko, pa o njem še premalo govorimo, pa za  baker in  cink, vendar pa se dela največ s svincem zato, ker je   toksičen in pušča dolgotrajne posledice na zdravju  otrok.

Čez Ljubljano po ovinku v Vipavo  

 »Po opravljenem doktorskem študiju nisem imela ambicije ostati v Ljubljani, in leta  2019  sem se zavestno odločila, da ostanem doma, dokler ne odraste  sin. Pri hčeri sem se veliko vozila v Ljubljano in opazila, da sem zamudila del njenega otroštva in drugič tega nisem več  želela. Sem prilagodljiva, zato sem se začela  skupaj z Markom na njegovi kmetiji ukvarjati  z vinogradništvom. Jamškovi v premeru dva kilometra okrog Manč stisnejo 30.000 litrov na leto, polovico  stekleničijo v buteljke. Nabor sort je pester, njihova klet je od nekdaj znana po zelo dobri avtohtoni pineli in zelenu, rumenem muškatu, rebulilaškem rizlingu,  barberi, merlotu, cabernet sauvignonu, modrem pinotu, za vina pa prejemajo v zadnjem obdobju nagrade v tujini, za rumeni muškat 2015 so prejeli zlato medaljo na enem večjih svetovnih ocenjevanj AWC na Dunaju. »

Delo na kmetiji mi ni tuje in če ne bi dobila službe, bi se imela ravno tako lepo pri delu  z možem. Ker pa imam podporo tašče še bolj kot moža, si lahko privoščim zaposlitev in  dam  prednost karieri.« Zato znanstveno delo in kmetija  nista nezdružljiva, pravi Erika, ki skupaj z belim laboratorijskim plaščem odloži tudi misli na službo.

Vina Jamšek je še letos  predstavljala v Rimu in na Nizozemskem, potem pa so se promocije kot povsod zaradi koronakrize ustavile, prodaja prek spleta pa na srečo  teče dobro. V tistem letu, ko  je bila doma, je zasnovala spletno stran za prodajo vin Jamšek in kot prva vinska klet v Vipavski dolini so začeli prodajati vina  prek nje in hitre pošte  doma in  v tujino, kar se je še kako obrestovala v času  letošnje pandemije. Sedaj pa  imajo svojo spletno stran že skorajda vsi vinarji. Na kmetiji pa sedaj  intenzivno vlagajo v nakup zemljišč, ker selijo vinograde iz nižjih leg na višje. V sosednjih  Gočah, kjer je veliko gospodarjev na  kmetiji ostarelih in zato  precej neobdelanih kmetij,  je sedaj  zelo primeren   trenutek za nakup kmetijskih  zemljišč, ki ga ne kaže zamuditi.

Vendar pa je  Erika še prej kot je sploh  pričakovala,  dobila zaposlitev v domačem kraju, na vinogradniški fakulteti v  Vipavi, kjer je  kot asistentna z doktoratom zadolžena za kemijske vaje s študenti in hkrati nadaljuje z raziskovalnim delom. «Moja želja je bila, da dobim evropski projekt in nadaljujem z delom še tri leta v Vidmu, vendar se je izkazalo, da me doma bolj potrebujejo, zato se sedaj trudim, da bi projekt, kot smo si ga zamislili,  pridobili v Vipavi. Njegova tema jevpliv podnebnih sprememb na razkrajanje organske snovi v tleh.«

 V eni od   zadnjih študentskih raziskovalnih  nalog  pa so  merili  vsebnost bakra v vinogradniških tleh na osmih vinogradniških kmetijah v Zgornji Vipavski dolini. »Kopičenje bakra še ne presega zgornje mejne vrednosti, toda v vinogradih v konvencionalni pridelavi ga je  v tleh tudi do 40 odstotkov  manj kot v ekološki pridelavi. Z mojega vidika je zato integrirana pridelava dolgoročno varnejša. »

Za sodobno raziskovalno delo je potrebna draga  oprema,  na vprašanje, ali imajo na vipavski fakulteti dovolj najzmogljivejših sodobnih laboratorijskih aparatov, ki omogočajo  najsodobnejše raziskovanje, Erika pojasni: » Za delo s študenti  zadošča raziskovalna oprema, sama pa imam zelo rada  kombinacijo s tehnologijo, ker le-ta vpliva na okolje. S sodelavcem v  laboratoriju za materiale v Ajdovščini  razvijamo  sistem čiščenja komunalnih voda in testiramo, če bi bila komunalna voda, prečiščeno z našim sistemom,  potencialno  primerna za namakanje v kmetijstvu. Sama raziskujem tla in delam poskuse na različnih ravneh, tako preverjam  če so miikroorganizmi v vodi še živi, kako vpliva ta voda na male rastline, kot je vrtna kreša, čebula za primer, če bi z njo namakali  zelenjavo. Za te raziskave je potrebna draga tehnologija in v okviru Univerze v Novi Gorici  jo  imamo na Centru za raziskave življenja v Rožni dolini. Sodelavec vinogradnik  pa preizkuša, kako vpliva tako očiščena voda na vinsko trto  in to nam vzame veliko  časa. Okvirni rezultati naj bi bili znani že  2021, zaključiva z Eriko,ki se po delu med epruvetami osredotoči na zasebno življenje. »Ko pridem domov, gremo vsi v vinograd , delo pa pustim v službi, to je  najbolj učinkovit sistem, pravi in v smehu zaključi, da sama sploh ne kuha rada. Ampak ker se ga šele uči ugotavlja, da pri kuhi potrebna enaka natančnost kot v laboratoriju.